Jedro

Nesporno v obravnavani zadevi je, da je tožnica v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo pripadala civilni zaščiti. Opravljanje dolžnosti v civilni zaščiti pa se po ZVV v povezavi z ZOZ ne šteje za dejavnost, na podlagi katere bi bilo mogoče osebi priznati status vojnega veterana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 11. 2003, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Novo mesto, Oddelka za občo upravo, druge upravne naloge in skupne zadeve z dne 13. 9. 2001. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil tožničin zahtevek za vpis v evidenco vojnih veteranov, priznanje statusa in izdajo izkaznice vojnega veterana. Tožnica je v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo opravljala dolžnosti civilne zaščite. Pripadnikom civilne zaščite pa se po Zakonu o vojnih veteranih – ZVV (Ur. l. RS, št. 63/95 in 108/99) ne zagotavlja status vojnega veterana.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in razlogi za njeno odločitev ter se pri tem sklicuje na določbe 1. in 2. člena ZVV ter določbe 5. člena Zakona o obrambi in zaščiti ZOZ (Ur. l. RS, št.15/91).

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnica vložila revizijo (prej pritožbo). Meni, da je ugotovitev upravnega organa, ki je izdal izpodbijano odločbo, zmotna in nepravilna in je posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilno interpretiranega ZVV in ZOZ. Med agresijo na Slovenijo je bila vpoklicana kot pripadnica civilne zaščite, kot so bili vpoklicani vojaški rezervisti. Civilna zaščita predstavlja civilno obrambo države. Ponovi tožbene navedb v zvezi s novelo ZVV iz in meni, da so ji bile kršene z ustavo zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom in temeljna načela pravne države. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v „ponovno presojo“.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali revidentka izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa vojnega veterana. Pravna podlaga za odločitev o tem vprašanju je ZVV, na katerega sta se pravilno oprla tudi sodišče prve stopnje in tožena stranka. ZVV v 1. členu določa, da je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala vojaške dolžnosti za obrambo Republike Slovenije, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. Kriteriji o tem, kdo se lahko šteje za vojnega veterana, so v ZVV določeni še v določbi šeste alinei 2. člena, po kateri je vojni veteran med drugim tudi pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalne varnostne službe, narodne zaščite ter enot za zveze republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. ZOZ v 1. točki prvega odstavka 5. člena določa, da se je vojaška dolžnost izvrševala v oboroženih silah, v določenih sestavah organov za notranje zadeve in v enotah za zveze republike in občin. Glede na to da je v citiranih določbah ZVV dovolj določno navedeno, katere osebe in kateri pripadniki vojaških ali nevojaških enot se štejejo za vojne veterane, je pri presoji pogojev za priznanje spornega statusa na tej pravni podlagi treba upoštevati pogoje, ki jih zakon kot take opredeljuje in jih hkrati omejuje. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je revizijsko sodišče vezano, da tožnica ni delovala v okviru nobene od navedenih obrambnih sil po 1. točki prvega odstavka 5. člena ZOZ, prav tako tudi ni pripadala nobeni od obrambnih sil iz šeste alinee 2. člena ZVV. Nesporno v obravnavani zadevi je, da je tožnica v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo pripadala civilni zaščiti. Opravljanje dolžnosti v civilni zaščiti pa se po ZVV v povezavi z ZOZ ne šteje za dejavnost, na podlagi katere bi bilo mogoče osebi priznati status vojnega veterana. Glede na navedeno je bilo po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno.

9. Okoliščine, ki jih revizija navaja kot pomembne za priznanje zahtevanega statusa, je presodilo že sodišče prve stopnje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča te niso take, ki bi ustrezale pogojem za priznanje statusa vojnega veterana, zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

10. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave, zato jih je dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

11. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče revizijskih ugovorov v tej smeri ni preizkušalo.

12. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.