Jedro

Pooblastilo iz tretjega odstavka 73.b člena ZVis, ki ministra, pristojnega za visoko šolstvo, pooblašča za določitev podrobnejše ureditve subvencioniranja bivanja študentov po prejšnjih dveh odstavkih, ne more pomeniti pooblastila, da minister s podzakonskim aktom določi drugače od ureditve, ki jo določa zakon, v obravnavanem primeru ureditve glede vlaganja vlog, kot jo določa ZUP.

Pisanja, oddanega po elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, po določbah ZUP ni mogoče šteti kot pisno vlogo.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Študentskih domov v Ljubljani št. 6001-15282/2012/P z dne 14. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje zavrgel tožničino prošnjo za podaljšanje bivanja za študijsko leto 2012/2013. V obrazložitvi navaja, da je toženka obrazec prošnje natisnila, ga podpisala in ga priporočeno poslala po pošti, zahtevane podatke v obrazec na spletnem portalu pa je le vnesla, ni pa prošnje elektronsko tudi oddala. Ker prošnja do 20. 8. 2012 ni bila elektronsko oddana – potrjena na spletnem portalu, po mnenju organa prve stopnje pomeni, da ni bila oddana na način in v roku, ki je bil določen z Razpisom za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 2012/2013 (v nadaljevanju Razpis), zato je prošnjo na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel kot prepozno.

Organ druge stopnje je tožničino pritožbo, med drugim tudi tožničine navedbe, da prošnje elektronsko ni mogla oddati, zavrnil s sklicevanjem na besedilo III.A) točke Razpisa in s pojasnilom, da so roki za oddajo prošnje prekluzivne narave. Pritožbeni organ ocenjuje, da je bil razpis dovolj dolgo objavljen, da se je lahko vsak morebitni prijavitelj seznanil z njim in v roku ter na predpisan način oddal vlogo.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja enako kot v pritožbi, in sicer, da je prošnjo elektronsko izpolnila, vendar ji ni uspelo s kvalificiranim potrdilom zaključiti prijave, je pa bila njena prošnja oštevilčena. Sklicuje se na odgovor Enotnega kontaktnega centra javne uprave, da bo njena prošnja vsebinsko obravnavana, če je prošnjo natisnjeno in podpisano priporočeno poslala v roku za vložitev prošnje. Trdi, da je vlogo za podaljšanje bivanja oddala v roku, tj. do 20. 8. 2012, zato naj ne bi bilo mogoče trditi, da ni bila oddana pravočasno. Meni, da je zavrženje njene prošnje tudi nesorazmerno in protiustavno, ker je sistem nov in se do sedaj ni uporabljal na nobenem področju javne uprave brez možnosti ročne izpolnitve vnaprej pripravljenega obrazca. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi - op. sodišča), oz. ga spremeni tako, da prošnji za podaljšanje bivanja ugodi.

Toženka v odgovoru na tožbo po vsebini ponavlja razloge, s katerimi sta svoji odločitvi utemeljila organa prve in druge stopnje in pojasnjuje, da tožnica ni uporabila nobenega od načinov pošiljanja elektronske vloge, predvidenih z razpisom. Meni, da je bila vloga glede na način njene oddaje oddana le delno. Poudarja, da je Razpis v III.A točki določal tudi oddajo prošnje brez kvalificiranega digitalnega potrdila, pri kateri je moral biti oddani obrazec po pošti identičen zadnjemu oddanemu obrazcu v EŠV, sicer se je vloga štela za nepopolno, v skladu s prvim dostavkom 67. člena ZUP pa bi organ prve stopnje tožnico lahko pozval k dopolnitvi njene prošnje le v primeru, če njena po pošti poslana prošnja ne bi bila identična prošnji, oddani v eŠV. Tožnica torej ni upoštevala dodatnega razpisnega pogoja, toženka pa meni, da način oddaje vloge, kot ga določa ZUP v 63. členu, ne pomeni, da tega ni mogoče urediti drugače z javnim razpisom in se v zvezi s tem sklicuje na sodno prakso, iz katere izhaja stališče, da gre za javnopravno stvar, zaradi česar je treba smiselno uporabiti določbe ZUP. Meni namreč, da določbe področnih splošnih aktov, med katerimi je tudi razpis, temeljijo na ustrezni pravni podlagi. V konkretnem primeru naj bi to bila 73.b člen Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) in Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov (v nadaljevanju Pravilnik). V nadaljevanju navaja, da je treba prošnjo zavreči, če ne sledi razpisnim pogojem za vložitev vloge, ki določajo drugače kot to določata 67. in 68. člen ZUP. Tožbeno sklicevanje na odgovor Enotnega kontaktnega centra javne uprave zavrača z navedbo, da o tožničini prošnji ni odločal navedeni center temveč pristojna pisarna.

Tožnica v vlogi z dne 22. 2. 3013 odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru dejansko stanje, na podlagi katerega je prvostopni organ vlogo tožnice zavrgel kot prepozno, ni sporno. Ko je tožnica 20. 8. 2012 v eVŠ izpolnila vlogo, le-te ni poslala elektronsko, temveč jo je v eVŠ le izpolnila, natisnila in poslala po priporočeni pošti dne 20. 8. 2012 (rok do katerega mora biti vloga oddana) na naslov pristojne pisarne. Ker je bila prošnja poslana le priporočeno po pošti, ne pa tudi elektronsko v eVŠ, je bila zavržena kot prepozna. Pri tem se organ sklicuje na javni razpis, ki je omogočal dva načina prijave in sicer prvega s kvalificiranim digitalnim potrdilom in drugega brez kvalificiranega digitalnega potrdila, pri katerem pa je navedeno, da je treba obrazec poslati elektronsko, ga nato natisniti, podpisati in s prilogami poslati priporočeno oziroma oddati osebno pristojni pisarni za študentske domove. To pomeni, da se kot pogoj za pravočasnost oddane prošnje ne šteje, da je ta prošnja oddana priporočeno na pošto (kar je bilo v obravnavanem primeru storjeno), ampak bi morala biti tudi oddana (poslana) v eVŠ.

Sodišče soglaša s toženkinim stališčem, da gre za javnopravno stvar, kar pomeni, da je pri odločanju treba smiselno uporabiti določbe ZUP. Vendar pa tudi smiselna uporaba ZUP ne pomeni, da lahko javni razpis uporabo določb ZUP izključi. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je treba upoštevati „področno zakonodajo“ in se pri tem sklicuje na 73.b člen ZVis, vendar tudi ta določba ne določa drugačnega načina vlaganja vlog od načinov, ki jih določa ZUP. Zato pooblastilo iz tretjega odstavka tega člena, ki ministra, pristojnega za visoko šolstvo, pooblašča za določitev podrobnejše ureditve subvencioniranja bivanja študentov po prejšnjih dveh odstavkih, ne more pomeniti pooblastila, da minister s podzakonskim aktom določi drugače od ureditve, ki jo določa zakon, v obravnavanem primeru ureditve glede vlaganja vlog, kot jo določa ZUP.

Drugačna razlaga pooblastila iz tretjega odstavka 73.b člena ZVis bi namreč pomenila kršitev načela zakonitosti iz 120. člena Ustave, po katerem upravni organi s svojimi akti ne morejo spremeniti ali samostojno urejati pravic in obveznosti. Te lahko v skladu z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave) ureja le zakon (tako Ustavno sodišč v odločbah U-I-56/98). To pomeni, da morajo vsebinske določbe pravilnika imeti zakonsko podlago in biti znotraj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi (odločba Ustavnega sodišča U-I-285/99). Enako velja za razpisne pogoje, ki temeljijo na določbah Pravilnika kot podzakonskega splošnega akta.

Pravilnik v prvem odstavku 24. člena sicer določa, da prijava za sprejem in podaljšanje subvencioniranja bivanja poteka prek elektronske vloge v eVŠ, a te določbe tudi toženka ni razlagala kot izključno možnost za vložitev prošnje, saj je v Razpisu predvidela tudi vlaganje vlog po pošti, če prosilec nima kvalificiranega digitalnega podpisa.

Pisanja, oddanega po elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, po določbah ZUP sploh ni mogoče šteti kot pisno vlogo. ZUP namreč v drugem odstavku 63. člena določa, da se lahko vloga vloži v pisni obliki, pisna vloga pa je tista, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana, ali pa vloga, ki je oddana v elektronski obliki in podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. To pomeni, da stališče toženke, po katerem je bila vloga, ki je bila vložena le po pošti, vložena le delno, nima podlage ne v ZUP ne v „področni zakonodaji“.

V obravnavanem primeru tudi narava razpisnega postopka sama po sebi ne terja drugačne ureditve glede opredelitve vloge ter načina in pravočasnosti vlaganja prošenj. Toženka v odgovoru na tožbo kot razlog za zahtevo po drugačnih pravilih načina vlaganja prošenj navaja zgolj lažjo evidenco, to pa ni razlog, ki bi določbam ZUP dal vsebino, kakršno jim jo daje toženka, oz. ki bi uporabo določb ZUP lahko izključil. Tožnica je podpisano vlogo poslala priporočeno po pošti v z razpisom določenem roku v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZUP, ki določa, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Po presoji sodišča zato tožničine vloge ni mogoče šteti kot prepozne in je kot take zavreči, saj način oddaje vloge določa ZUP, ki ga zgolj s podzakonskim predpisom in z javnim razpisom, kot je bilo že prej povedano, ni mogoče spremeniti.

Sodišče je izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker niso bila upoštevana pravila postopka ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom tega člena vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek, v katerem je organ vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek istega člena).

Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega ne omogočajo, tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o prošnji za podaljšanje bivanja v študentskem domu.