Jedro

Pravica do odpravnine, ki gre trajno presežnemu delavcu in pravica do regresa za letni dopust sta pravici, s katerima delavec lahko prosto razpolaga in se jima lahko tudi odpove. Izjava volje o tem mora biti povsem jasna in nedvoumna. Na podlagi izjave, da tožnica soglaša, da ji delovno razmerje preneha iz nujnih operativnih razlogov, brez obveznosti podjetja, se lahko nanaša le na odpoved pravici do odpravnine trajno presežnega delavca (3. odst. 36.f člena ZDR), nikakor pa iz nje ne izhaja odpoved regresu za letni dopust.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odpravnine, ki gre trajno presežnim delavcem v višini 234.710,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1995 in za plačilo regresa za letni dopust za leto 1995, v višini 81.891,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1995. S sklepom, vsebovanim v sodbi, pa je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99). Navaja, da ji je bila listina, s katero naj bi se odpovedala denarnim zahtevkom, dobesedno podtaknjena. Tožnica ni vedela, kaj podpisuje, tudi ni bilo časa, da bi listino v miru prebrala. Šlo naj bi za klasično obliko prevare, saj je tožnica prava neuka, kar je tožena stranka tudi izkoristila. Nedopustno naj bi bilo, da je tožena stranka določbo o odpovedi odpravnini vključila v sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podrejeno, da jo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Pritožba je utemeljena. Na podlagi drugega odstavka 350. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12.. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pravica do odpravnine, ki gre trajno presežnemu delavcu in pravica do regresa za letni dopust sta pravici, s katerima delavec lahko prosto razpolaga in se jima torej lahko tudi odpove. Vendar pa mora biti izjava volje o tem povsem jasna in nedvoumna. Vsaj glede pravice do regresa za letni dopust pa izjava tožnice z dne 18.11.1994 (priloga B1 in B2) ni takšna. V tej izjavi je navedeno, da tožnica soglaša, da ji delovno razmerje preneha iz nujnih operativnih razlogov, brez obveznosti podjetja. Zgolj na podlagi te izjave, brez kakšnih drugih dokazil, pa ni možno zaključiti, da je tožena stranka sedaj prosta vseh obveznosti do tožnice, ne le tistih, ki so povezane s prenehanjem delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu tožnice. Izjava, takšna kot je, bi se tako lahko nanašala na odpoved pravici do odpravnine, ki jo je delodajalec na podlagi tretjega odstavka 36. f. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) dolžan izplačati trajno presežnemu delavcu, nikakor pa iz nje ne izhaja odpoved regresu za letni dopust. Pravica do regresa za letni dopust je samostojna pravica, vezana na pridobitev pravice do izrabe letnega dopusta in nima nobene zveze s prenehanjem delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potrebe po delu delavca. V kolikor bi soglasje tožnice z dne 28.11.1994 tolmačili tako široko, kot to počne tožena stranka, nekritično pa ji pri tem sledi tudi sodišče prve stopnje, potem bi to pomenilo, da se je tožnica s to izjavo odpovedala tudi izplačilu nadomestila za čas odpovednega roka, kakor tudi vsem eventualno še neizplačanim plačam. Izjava volje mora biti tudi svobodna in resna (drugi odstavek 28. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89). Tožnica uveljavlja napako volje in sicer naj bi jo tožena stranka s prevaro pripravila do tega, da je podpisala soglasje. Iz dosedanjega postopka sicer res ne izhaja, da bi pri podpisu soglasja z dne 18.11.1994 šlo za prevaro. Prevara je, če ena stranka povrzoči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe (prvi odstavek 65. čl. ZOR). Vendar pa je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku kršilo določbe pravdnega postopka, ta kršitev pa bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnice, ni pa zaslišalo tožene stranke. V 258. čl. ZPP ima sodišče sicer pooblastilo, da zasliši samo eno stranko, kadar se prepriča, da osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče, kakor tudi v primeru, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Iz spisa ni razvidno, da bi se prvostopenjsko sodišče prepričalo, da direktorju tožene stranke, ki bi bil zanjo zaslišan kot zakoniti zastopnik, niso znana sporna dejstva, ali pa da njegovo zaslišanje ni mogoče. Tožena stranka se sicer ni odzvala vabilu na glavno obravnavo, vendar je iz vabila tudi razvidno, da v njem ni bilo navedeno, da se bo na obravnavi izvajal dokaz z zaslišanjem strank. Sodišče prve stopnje je zato kršilo načelo obojestranskega zaslišanja strank, saj niso bili izpolnjeni pogoji iz 258. čl. ZPP za izvedbo dokaza z zaslišanjem zgolj ene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, tako glede uveljavljane napake volje, kakor tudi glede tega, kolikšnemu obsegu pravic se je tožnica s soglasjem z dne 18.11.1994 odpovedala, bistveno pa so bila kršena tudi pravila pravdnega postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. in 355. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V dopolnjenem postopku naj sodišče prve stopnje zasliši tudi toženo stranko in nato znova odloči o tožbenem zahtevku. V skladu s tretjim odstavkom 165. čl. ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. Pritožbeno sodišče je določbe ZOR na podlagi prvega odstavka 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.