Jedro

Sodišče je pravilno uvrstilo (glede na tožbeno podlago in zahtevek) tožnikove bodoče gotove fizične bolečine pod pravni naslov "fizične bolečine" in ne pod duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Ugotovitve obeh sodišč so, da je tožnik bil ob nesreči star 37 let, da ima na obrazu dve brazgotini, ki sta sicer lepo zaceljeni, vendar zelo opazni, da je pri tožniku opazna asimetrija oči in deformacija nosne piramide ter da zato tožnik hudo trpi, tako da zaradi neprijetnega občutka, da ga vsi gledajo, tudi z družino ne hodi več ven. Pomembna ugotovitev obeh sodišč je tudi, da so tožnikovi občutki grajeni na njegovi spremenjeni predstavi o sebi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženo stranko obsodilo na plačilo 3.200.081,30 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za 500.000,00 SIT s pripadki. Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo ustrezno spremeni. Prisojena odškodnina je kar nekajkrat previsoka ter ni usklajena s sodno prakso sodišč v Republiki Sloveniji. Za prestane fizične bolečine bi bila primerna odškodnina v začetku leta 1992 600.000,00 SIT in ne prisojenih 1.500.000,00 SIT, kar s pripadki znese oktobra 92 2.449.000,00 SIT. Upoštevati je potrebno, da tožnik ni prestajal le klasičnih operacij z anastezijo, ampak tudi nekaj rutinskih posegov v lokalni anasteziji. Tudi odškodnina zaradi skaženosti je previsoka. Tožnik ima brazgotino na čelu, ki je lepo zaceljena in komaj vidna. Enako velja za brazgotino, ki sega od nosne piramide do solznega mešička (1,5-2 cm). Gre za rahlo deformacijo in asimetrijo oči. Tožnik je sam navedel, da ga brazgotini in asimetrija oči ne motijo, ampak solzenje, kar pa ne spada pod pojem skaženosti. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je sodišče prve stopnje tožnika videlo in da je bilo ugotovljeno, da je so brazgotine komaj vidne. Sklicevanje na izvedeniško mnenje tudi ni umestno, saj oči strokovnjaka vidijo več kot povprečni človek. Za to škodo bi šlo tožniku 200.000,00 SIT odškodnine in ne prisojenih 700.000,00 SIT.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident izrečno uveljavlja. Tožena stranka ne uveljavlja nobene.

Pred presojo pravilne uporabe materialnega prava je potrebno revidenta opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus le na podlagi dejstev, katera je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP), zato v reviziji ni mogoče več izpodbijati dejanskega stanja. To se nanaša na revizijske trditve, da je tožnik trpel 20-25 dni hude bolečine in 15-20 dni bolečine srednje jakosti ter na navedbe v zvezi z ugotovitvami obeh sodišč, ki se nanašajo na brazgotine in asimetrijo oči. Tožena stranka v reviziji izpodbija višino odškodnine zaradi prestanih fizičnih bolečin in zaradi skaženosti. Gre torej za očitek zmotne uporabe 200.člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Okvir za odločanje o pravnopriznani nepremoženjski škodi je v 2.odstavku 200.člena ZOR. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Povrnitev negmotne škode v naravi ni mogoča, zato je odškodnina za negmotno škodo le zadoščenje (satisfakcija) ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Tako zadoščenje mora biti individualizirano v okvire t.j. medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Pri tem je potrebno poudariti, da pomeni individualizacija odškodnine za negmotno škodo tudi, da je škodo vsakega posameznika potrebno presojati celovito in upoštevati njegove duševne bolečine zaradi prizadetih dobrin, ki jim zakon daje varstvo. Prizadetost vsake posamezne dobrine je potrebno obravnavati posebej le zato, ker poznamo v ZOR-u naštetih več pravnopriznanih negmotnih škod (za ta primer 200.člen ZOR).

Tako se pri preizkusu odmerjene odškodnine zaradi prestanih fizičnih bolečin izkaže, da revident izpostavlja le delno (parcialno) tožnikovo škodo, ko trdi da je tožnik trpel le hude in srednje hude fizične bolečine zaradi operacij in posegov v lokalni anasteziji, pri čemer revident zanemari ugotovljeno dejstvo, da tožnik trpi in bo tudi v bodoče prestajal fizične bolečine in številne nevšečnosti (prim. ugotovitve sodišča prve stopnje na str. 4 in 5 sodbe). To pomeni, da je sodišče pravilno uvrstilo (glede na tožbeno podlago in zahtevek) tožnikove bodoče gotove fizične bolečine pod pravni naslov " fizične bolečine" in ne pod duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Upoštevaje vse ugotovitve in cit. pravno podlago, revizijsko sodišče ugotavlja, da odmerjena odškodnina iz tega naslova (1.500.000,00 SIT) ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Revident graja tudi odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tudi za ta pravni naslov veljajo enaka merila kot so zgoraj opisana. Ugotovitve obeh sodišč so, da je tožnik bil ob nesreči star 37 let, da ima na obrazu dve brazgotini, ki sta sicer lepo zaceljeni, vendar zelo opazni, da je pri tožniku opazna asimetrija oči in deformacija nosne piramide ter da zato tožnik hudo trpi, tako da zaradi neprijetnega občutka, da ga vsi gledajo, tudi z družino ne hodi več ven. Pomembna ugotovitev obeh sodišč je tudi, da so tožnikovi občutki grajeni na njegovi spremenjeni predstavi o sebi. Gre torej za večjo intenziteto duševnih bolečin, ki je utemeljeno narekovala odmerjeno odškodnino 700.000,00 SIT.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).