Jedro

Glede na uveljavljeno razpravno načelo sodišče ne sme samo ugotavljati dejstev, ki jih stranka ni zatrjevala, četudi morebiti izhajajo iz izpovedbe priče. Dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, saj so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2011 dalje, ki naj bi tožniku nastala zaradi padca na neočiščenem pločniku. Stroške postopka v višini 30,00 EUR je naložilo v plačilo tožniku.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da naloži toženki plačilo zneska v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2011 dalje do plačila, vključno s povračilom pravdnih stroškov. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ocenjevalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, zato ni upoštevalo izpovedbe tožnika in neodvisne priče, kar pa je bistveno za presojo. Tako tožnik kot tudi priča sta določno pojasnila, da je bila pohodna površina na mestu padca spolzka oz. poledenela. Očita, da je prvostopenjsko sodišče v celoti povzelo izpovedbo priče Z. Š., kljub temu, da je ta priča zainteresirana za izid pravde, saj je bila v času škodnega dogodka direktor zavarovanca toženke. Svojo odločitev je oprlo na izpovedbo prej omenjene priče, da mesto padca ni bilo na površini, za čiščenje katere je zadolžen zavarovanec toženke. Čeprav toženka ni podala ugovora pasivne legitimacije, pa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da ni podana odgovornost toženke, ker njen zavarovanec ni bil zadolžen za čiščenje površine, na kateri se je poškodoval tožnik. S takšnim zaključkom pa je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, napačno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Pomanjkanje trditvene podlage toženke je nadomestilo z izpovedbo priče, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Četudi bi držala navedba omenjene priče, pa je neupoštevna. Obveznost čiščenja javno dostopnih pohodnih površin namreč ni mogoče prenesti na nikogar drugega, kot na zavezanca za izvajanje obvezne gospodarske javne službe, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS(2). Ker je bil zahtevek neutemeljeno zavrnjen, tožnik vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče pomanjkanje trditvene podlage toženke nadomestilo z izpovedbo priče, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

6. Tožnik v predmetnem pravdnem postopku uveljavlja povračilo nepremoženjske škode (179. člen Obligacijskega zakonika), ki jo je utrpel 27. 11. 2010 pri padcu na poledenelem pločniku. Toženka je prerekala pravni temelj in višino tožbenega zahtevka ter zatrjevala ustrezno čiščenje pločnikov v skladu s predpisi ter zanikala opustitev s pogodbo prevzetih obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je kot nosilni argument za zavrnitev tožbenega zahtevka vzelo izpovedbo takratnega direktorja zavarovanca toženke, Z. Š., da površina, na kateri je tožnik padel, ne predstavlja površine, za čiščenje katere bi bil odgovoren zavarovanec toženke. S tem pa je odločitev oprlo na nezatrjevano dejstvo in sploh ni ugotavljalo morebitne krivdne odgovornosti toženke oziroma opustitve s pogodbo prevzetih obveznosti. Toženka je imela možnost podati ugovor pasivne legitimacije takoj, ko je prejela fotografijo, na kateri je bilo označeno mesto tožnikovega padca. Takšen ugovor bi lahko podala najkasneje po tožnikovem zaslišanju, ko je bilo mesto padca natančno označeno. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) mora namreč stranka najprej postaviti ustrezne (konkretizirane) trditve oziroma ugovore, resničnost le-teh pa se preveri s predlaganimi dokazi (izpovedba priče). Ne sme pa prvostopenjsko sodišče glede na uveljavljeno razpravno načelo samo ugotavljati dejstev (to sme le izjemoma v primeru nedovoljenega razpolaganja strank z zahtevki), ki jih stranka ni zatrjevala, četudi morebiti izhajajo iz izpovedbe priče. Dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, saj so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo(3).

7. Prvostopenjsko sodišče ni imelo osnove, da svojo odločitev opre na pravnorelevantna dejstva, na katera se nobena od pravdnih strank ni pravočasno sklicevala. Ker pa je svojo odločitev oprlo na takšno pravnorelevantno dejstvo, je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vračilo zadeve sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP) v novo sojenje.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2) U-I-218/99-16 z dne 9. 10. 2012

(3) Primerjaj II Ips 163/2012