Jedro

Dejanska podlaga za uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja ali pa za uveljavljanje statusa vojnega veterana. Prekinitev uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja je mogoče zato presojati le iz okoliščin, ki so podlaga za priznanje tega statusa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Celju, št. U 76/98-7 z dne 21.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.4.1997 in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Z njo je tožena stranka delno odpravila odločbo Upravne enote L. z dne 11.4.1997 ter priznala tožnici status žrtve vojnega nasilja - izgnanke (le) za čas prisilne izselitve od 12.9.1941 do 31.7.1943 ter pravico do življenjske mesečne rente od 1.2.1996 dalje. Ugotovila je, da tožnici za obdobje 2.9.1941 do 15.5.1945, ko se je aktivno in organizirano borila proti okupatorju, ni možno priznati uveljavljanega statusa. Ne izpolnjuje namreč pogoja iz 1. člena zakona, to je, da je bila (tudi v navedenem času) izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožba utemeljena. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju zakon) v 1. členu določa kot žrtev vojnega nasilja državljana Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojni agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. To je tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec). V obravnavanem primeru je nemški okupator tožnico z družino prisilno izselil 12.9.1941 na Hrvaško, od koder se je vrnila v mesecu juniju 1945 v domovino. V času od 1.8.1943 do 15.5.1945 ji je bil priznan status vojnega veterana in iz tega izhajajoče določene pravice. Za obdobje, za katero ji je bil priznan po Zakonu o vojnih veteranih status vojnega veterana, uveljavlja tudi status žrtve vojnega nasilja in iz tega izvirajočo pravico do mesečne življenjske rente. Drugih pravic iz tega naslova ne. Odločitev tožene stranke nima pravne podlage v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja. Pomembno je le, da je bila oseba prisilno izseljena. To je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno. Čas trajanja izgnanstva, pa je odvisen samo od ugotovitve, koliko časa po izvršenem prisilnem ukrepu tožnici ni bila dana možnost vrnitve v domači kraj.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem, da je napačno uporabila materialni predpis, ker tožnici ni priznala statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke tudi za čas, ko se je le-ta aktivno in organizirano borila proti okupatorju oziroma sodelovala v NOB. Predpis je pravilno uporabila. Določbo 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja je presojati v povezavi z določbo 1. člena zakona, ki določa temeljno načelo za priznanje statusa: oseba, ki je bila v vojni izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom. V 2. členu zakon določa posamezne kategorije žrtev vojnega nasilja, glede na nasilna dejanja ali prisilni ukrep, ki mu je bil posameznik ali skupina izpostavljena. Pri osebi, ki se je aktivno in organizirano vključila v NOB, je prišlo do prekinitve prisilnega ukrepa. Pojmovno ni združljivo, da bi bila sočasno izpostavljena nasilju in se zoper to nasilje neprekinjeno borila. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča za stališče, ki ga je tožena stranka zavzela že v svoji, v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi, in ki ga ponavlja tudi v pritožbi, v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, ni podlage.

Dejanska podlaga, ki mora biti izpolnjena za priznanje enega ali drugega statusa ni enaka. V konkretni zadevi je zato pomembno le, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tudi iz določbe 4. odstavka 9. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja izhaja, da osebi, ki izpolnjuje pogoje za priznanje žrtve vojnega nasilja, ni mogoče odkloniti tega statusa samo zato, ker je že pridobila status vojnega veterana. Zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni podlage za takšno razlago zakona, po kateri bi bil status tožnice kot izgnanke prekinjen zgolj zaradi vključitve v aktivno in organizirano borbo proti okupatorju. Ker gre za ugotavljanje pogoja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, je mogoče prekinitev uveljavljanega statusa presojati le iz okoliščin, ki so podlaga za priznanje takega statusa. Pravilno sodišče prve stopnje s tem v zvezi opozarja, da je pri izgnanstvu pomembno, koliko časa po izvršenem prisilnem ukrepu tožnici iz kraja, kamor je bila izgnana, ni bila dana možnost vrnitve v domači kraj. Tega pa tožena stranka (zaradi napačne uporabe materialnega prava) ni ugotavljala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ker je zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe zakona odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.