Jedro

Prenos upravičenja za izterjavo predstavlja indirektno zastopstvo, na podlagi katerega cesionar izterja terjatev za cedenta, ki pa mu terjatev še naprej pripada kot premoženjska pravica.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), nato pa z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 168325/2010 z dne 21. 12. 2010 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka za glavnico v znesku 1.018,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 11. 2010 dalje do plačila in za stroške izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR (II. točka izreka). V preostalem delu glede stroškov izvršilnega postopka, je sodišče navedeni sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 238,00 EUR (IV. točka izreka).

Zoper navedeni sklep ter sodbo je tožena stranka dne vložila pravočasno pritožbo, v kateri pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi v I., II. in IV. točki ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovljeno sojenje oziroma, da sodbo spremeni, tožeči stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči v 15 dneh po preteku paricijskega roka.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Glede bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in naslednje, v nadaljevanju – ZPP) navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Po njeni oceni je tudi obrazložitev v nasprotju s spisnimi podatki. Poleg tega je sodišče tudi kršilo 5. člen ZPP s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju tožene stranke, čeprav jo je dne 14. 2. 2013 vabilo na zaslišanje. Ob zaslišanju bi lahko tožena stranka izpovedala dejstva, ki kažejo na nekorektno opravljeno delo družbe P. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je tudi v nasprotju s 184. členom ZPP ter 3. odstavkom 436. člena ZPP dovolilo spremembo tožbe. Na podlagi navedene določbe bi lahko namreč zgolj odločilo o tem, ali plačilni nalog ostane v veljavi. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 518/2001 ter sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 397/2002. Tudi sicer po oceni tožene stranke niso izpolnjeni pogoji iz 184. člena ZPP, ki bi utemeljevali spremembo tožbe. Tožena stranka v svoji pritožbi tudi ugovarja zastaranje terjatve ter aktivni legitimaciji tožeče stranke. Pogodba med tožečo stranko ter družbo P. d.o.o. po njeni oceni namreč ne predstavlja cesije v izterjavo. Terjatev namreč ni nikoli prešla v premoženje tožeče stranke, iz pooblastila z dne 25. 9. 2009 pa izhaja, da tožeča stranka nastopa zgolj kot pooblaščenka družbe P. d.o.o.. Tožena stranka v pritožbi tudi izpostavlja, da delo družbe P. d.o.o. ni bilo opravljeno na način, kot ji je bilo obljubljeno.

Na pritožbo je tožeča stranka dne 28. 5. 2013 podala pravočasen odgovor, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter ji naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje odločilnih dejstev in se je zaradi tega ne da preizkusiti ter da je obrazložitev v nasprotju s spisnimi podatki, neobrazložene. Pritožba teh navedb namreč ne konkretizira, sodišče pa ob preizkusu sodbe ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih s temi pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožba.

Pritožba izpostavlja tudi kršitev 5. člena ZPP, ki zagotavlja načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku, kršitev pravil o spremembi tožbenega zahtevka iz 184. člena ZPP ter kršitev 3. odstavka 436. člena ZPP. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti, zato se sme sodba na podlagi 1. odstavka 458. člena ZPP izpodbijati zgolj zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, taksativno naštetih v 2. odstavku 339. člena ZPP. Kršitve določb ZPP, ki jih v tem delu pritožbe navaja tožena stranka, niso navedene v tej določbi ZPP, kar pomeni, da tožena stranka uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni presojalo.

Tožena stranka v pritožbi tudi uveljavlja zastaranje zahtevka tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da s to pritožbeno navedbo tožena stranka navaja nova dejstva. Presoja dejanskega stanja pa je v sporu majhne vrednosti pridržano prvostopenjskemu sodišču. Skladno s 1. odstavkom 458. člena ZPP je ugovor tožene stranke nedovoljen pritožbeni razlog, zato pritožbeno sodišče ni presojalo njegove utemeljenosti.

Pritožba oporeka tudi aktivni legitimaciji tožeče stranke. O tem vprašanju je v obravnavanem primeru Višje sodišče v Ljubljani že odločilo in sicer s sklepom I Cp 680/2012 z dne 5. 9. 2012. Pritožbeno sodišče tudi pri odločanju o pritožbi tožene stranke stoji na stališču, da je bila med tožečo stranko in družbo P. d.o.o. sklenjena cesijska pogodba v izterjavo. Prenos upravičenja za izterjavo predstavlja indirektno zastopstvo, na podlagi katerega cesionar izterja terjatev za cedenta, ki pa mu terjatev še naprej pripada kot premoženjska pravica (glej sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 59/2001 z dne 23. 1. 2002). Iz navedenega torej izhaja, da je tožeča stranka kot cesionar upravičena, da v svojem imenu in za račun cedenta izterja terjatev družbe P. d.o.o., zato ta pritožbena navedba tožene stranke ni utemeljena.

Obravnavana pravdna zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, v katerem se sme sodba na podlagi 1. odstavka 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kvaliteto opravljenega dela družbe P. d.o.o., so po vsebini pritožba zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog, zato sodišče v tem delu ni presojalo utemeljenosti pritožbe.

Ker pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene in sodišče pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev materialnega prava ter pravil pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), je pritožbo tožene stranke na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP, zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka s svojo pritožbo ni v ničemer dodatno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato na podlagi 1. odstavka 165. člena ter 1. odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.