Jedro

Tožena stranka je v ponovljenem postopku sledila napotilu sodišča in ugotovila, da je predmetno zemljišče, ki spada v urejevalno enoto Kromberk, opremljeno z vodovodnim, električnim, kanalizacijskem in cestnim omrežjem. Neutemeljena je zato tožbena trditev, da niso bili upoštevani kriteriji iz 61. člena ZSZ/84.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2005 za v odločbi navedene objekte in zemljišča, ki se nahajajo na območju Mestne občine Nova Gorica v višini 3.796.868,00 SIT oz. 15.844,05 EUR. Ugotovil je, da je bila navedena obveznost po odločbi z dne 13. 6. 2005 že poravnana.

V obrazložitvi upravni organ prve stopnje povzema vsebino odločbe z dne 13. 6. 2005 in odločbo organa druge stopnje z dne 10. 3. 2006, s katero je bila pritožba tožeče stranke zoper navedeno odločbo zavrnjena. Pojasnjuje, da je zato ker je bila odločba pritožbenega organa s sodbo U 171/2006-9 z dne 30. 9. 2009 odpravljena, pritožbeni organ pa je odpravil odločbo z dne 13. 6. 2005, o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, upravni organ ponovno odločal v skladu z danimi napotili v navedeni sodbi. Na podlagi pojasnil Mestne občine Nova Gorica in podatkov razvidnih iz lokacijske informacije in dopolnitve le-te, upravni organ ugotavlja, da se vse v izreku odločbe naveden parcele nahajajo v urejevalni enoti KR 4.3., ki je v skladu s 36. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice urejevalna enota naselja Kromberk. Po 11. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica pa spada v II. cono tudi ureditveno območje naselja Kromberk.

Ob upoštevanju določb 2., 3., 6., 6.a, 8., 9., 10. in 12. člena zadnje navedenega odloka so bila obravnavana zemljišča oziroma objekti glede na namembnost in cono ovrednotena s 25 in 90 točkami. Pri odmeri nadomestila za leto 2005 pa je upoštevana vrednost točke v višini 0,905 EUR. Davčni organ je zato v skladu z določbo 404. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2, na podlagi podatkov, ki mu jih je posredovala občina z izpodbijano odločbo odmeril NUSZ, ki ga je tožeča stranka že poravnala na podlagi odločbe z dne 13. 6. 2005. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo, je bila z odločbo Ministrstva za finance številka DT-499-13-399/2010-2 z dne 2. 3. 2011 zavrnjena.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbo o odmeri NUSZ z dne 6. 5. 2010 ker meni, da je nezakonita zaradi nezakonitosti odloka, ki je podlaga za izdajo odločbe. S tem v zvezi se sklicuje na stališče sodišča v sodbi U 342/2007-19 z dne 6. 10. 2009, s katero je bila odpravljena odločba pritožbenega organa z dne 11. 4. 2006 zato, ker ni bilo razjasnjeno ali je obravnavano območje opremljeno z javnim vodovodnim omrežjem in ker je Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Odlok o NUSZ) v nasprotju z zakonom. Ker navedeni odlok do izdaje navedene sodbe ni bil spremenjen, je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker jo je upravni organ izdal ob zavestnem neupoštevanju njemu poznane sodbe U 342/2007-19. Zato upravnemu organu očita kršitev načel zakonitosti in pravne države. Nezakonita pa je tudi odločba pritožbenega organa, ker se v njej ni opredelil do vseh pritožbenih ugovorov.

Kot tožbene razloge navaja nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje, neupoštevanje in napačno uporabo materialnih predpisov in pomanjkljiva obrazložitev zaradi katere ni mogoč preizkus glede dejanskega stanja in veljavnih predpisov.

Zatrjuje, da v izpodbijani odločbi obravnavane nepremičnine v urejevalni enoti 4.3. niso opremljene z javnim vodovodnim omrežjem. S sklicevanjem na določbe Odloka o oskrbi z vodo, Odloka o oskrbi s pitno vodo in Pravilnika o preskrbi s pitno vodo, ob navajanju okoliščin, ki kažejo na to, da gre za interno vodovodno omrežje v lasti tožeče stranke, utemeljuje trditev, da je obravnavani kompleks priključen le na sekundarno omrežje. Po zatrjevanju tožeče stranke pa je kompleks A. iz enote KR 4.3. tudi brez javnega sekundarnega omrežja kanalizacije in brez javnega sekundarnega omrežja cest. V zvezi s tem navaja, da je sekundarna kanalizacija in del ceste v lasti tožeče stranke in zato izpodbija ugotovitev pritožbenega organa, da so obravnavana zemljišča opremljena s kanalizacijo in z javno cesto. V nadaljevanju z navajanjem okoliščin glede prenosa vodovodnega in kanalizacijskega sistema v javno last zatrjuje, da Mestna občina v kompleksu A. v enoti KR 4.3. ne zagotavlja opremljenosti stavbnih zemljišč.

Po zatrjevanju tožeče stranke njena stavbna zemljišča v enoti KR 4.3. niso opremljena s komunalnimi objekti in napravami (61. člen ZStavbZ/84), saj obstoječa komunalna oprema ne izpolnjuje definicije po 71. členu ZPNačrt in niti ni bila predana v upravljanje v skladu z zahtevo iz 72. člena ZPNačrt. Ker so po 72. členu ZPNačrt takšna zemljišča komunalno neopremljena, tudi ni izpolnjen pogoj za obračun NUSZ. Zato je izpodbijana odločba nezakonita.

V nadaljevanju tožeča stranka zatrjuje, da je komunalna opremljenost njenih in drugih zemljišč v kompleksu A., ki obsega večji del urejevalne enote KR 4.3. bistveno drugačna od komunalne opremljenosti zemljišč iz drugih urejevalnih enot, ki so tako kot enota KR 4.3. uvrščene v II. cono iz Odloka o NUSZ. Ker se po 61. členu ZStavbZ/84 pri določanju višine NUSZ upošteva zlasti komunalna opremljenost zemljišča, iz 11. člena Odloka o NUSZ pa ni razvidno kakšna opremljenost zemljišč se je upoštevala pri določanju posamezne cone, iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da so bila zemljišča tožeče stranke preverljivo uvrščena v II. cono, tožeča stranka ugovarja pravilnosti razvrstitve njenih zemljišč v II. cono Odloka NUSZ.

Sodišču glede na navedeno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožeči stranki naloži vračilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah obeh odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V konkretnem primeru je davčni urad ob upoštevanju napotil podanih v sodbi tega sodišča U 171/2006-8 z dne 30. 9. 2009, v ponovljenem postopku ugotovil, da zemljišča oz. objekti na parc. št. navedenih v izreku odločbe spadajo v urejevalno enoto KR 4.3., ki je v skladu s 36. členom PUP urejevalna enota naselja Kromberk, to pa je po, 11. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Nova Gorica, uvrščeno v II. cono.

Za tožečo stranko ostaja sporna razvrstitev obravnavanih zemljišč v II. cono po 11. členu občinskega Odloka NUSZ, ker iz navedenega določila ni razvidno kakšna je komunalna opremljenost zemljišč, ki se upošteva pri določitvi posamezne cone in ker ni mogoče preveriti ustreznosti uvrstitve njenih zemljišč oz. objektov v II. cono.

V konkretnem primeru ni sporno dejstvo, da so obravnavane nepremičnine uvrščene v območje prostorske oziroma urejevalne enote KR 4.3, ki se po namembnosti uporabljajo kot poselitvena območja proizvodnih dejavnosti in kot mešano območje. Na podlagi podatkov, pridobljenih v ponovljenem postopku pa je tožena stranka preverjala tudi podatke, ki jih je glede komunalne opremljenosti stavbnih zemljišč umeščenih v II. cono (lokacijska informacija, dopolnitev lokacijske informacije s priloženimi izseki iz PUP, potrdilo upravljavca, geografski prikaz javne infrastrukture urejevalne enote KR 4.3. prostorskega informacijskega sistema in Odlok o kategorizaciji občinskih cest v MO Nova Gorica), posredovala MO Nova Gorica.

Ob upoštevanju navedenega je tudi po presoji sodišča davčni organ z izpodbijano odločbo, v skladu z občinskim Odlokom o NUSZ, odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in je pri tem upošteval tudi kriterije predpisane v 61. členu ZSZ/84. Podlaga za plačilo nadomestila je namreč določena v VI. poglavju ZSZ/84 v členih 58. do 63. V drugem odstavku 58. člena ZSZ/84 pa je med drugim določeno, da se NUSZ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na področjih za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Dejstvo je, da spadajo obravnavana zemljišča v urejevalno enoto Kromberk, ki je opremljena z vodovodnim, električnim, kanalizacijskim in cestnim omrežjem, zato je neutemeljena tožbena trditev, da kriteriji določeni v 61. členu ZSZ/84 za določitev NUSZ v občinskem odloku o NUSZ niso bili upoštevani. V posledici povedanega je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da tožena stranka v občinskem odloku ni imela podlage za izdajo izpodbijane odločbe.

Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je davčni urad v konkretni zadevi izdal odločbo o odmeri NUSZ na podlagi Zakona o davčnem postopku, po katerem davčni organ izdaja takšne odločbe po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki velja na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo in na podlagi podatkov občine. V upravni zadevi organ odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje pooblastil (6. člen ZUP). Po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 pa je v primerih iz prvega odstavka istega člena upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Ob upoštevanju navedenih določil, so brez dejanske in pravne podlage tožbene trditve, da davčni urad za izdajo izpodbijane odločbe ni imel pravne podlage in da pri odločanju ni upošteval kasnejših sodb, ki jih je Upravno sodišče izdalo v sporih zaradi odmere NUSZ. Ker sodišče ne dvomi v pravilno odločitev upravnega organa prve stopnje in samo ni našlo razloga za neustavnost in nezakonitost Odloka, so po oceni sodišča neutemeljeni tudi preostali tožbeni razlogi.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.