Jedro

Pojem "dejanska škoda" je treba razumeti v smislu, da za izvršitev kaznivega dejanja Obremenjevanje in uničevanje okolja v obliki s hujšo posledico po drugem odstavku 332. člena KZ-1 ne zadošča nastanek vsake škode. Škoda mora biti znatna, občutna. Njen okoljski vpliv se lahko presoja z merili njenega trajanja, nepovrnljivosti (ireverzibilnost) ali učinka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja po 1. točki prvega odstavka 332. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 332. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi drugega odstavka 332. člena KZ-1 v povezavi s prvim odstavkom 332. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, ki obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sobo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. O pritožbeni seji so bili na zahtevo pritožnice pravilno obveščeni obe stranki in zagovornica, zato so, kljub neudeležbi državnega tožilca, bili izpolnjeni pogoji za njeno izvedbo (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da je opis dejanja v izreku sodbe nekonkretiziran (časovno in krajevno so nekonkretizirana posamezna izvršitvena ravnanja) ne vzdrži kritične presoje. V izreku je natančno opredeljen tako čas (v obdobju od februarja 2013 do novembra 2019) kot kraj (na delu zemljišč s parcelnimi številkami 111, 222 in 333, vse k. o. ...) storitve očitanega kaznivega dejanja. Izvršitveno ravnanje dreniranja je časovno še natančneje opredeljeno (od maja 2016 do novembra 2019). Naravovarstveni status obravnavanih parcel se v inkriminiranem času ni spreminjal in so torej ves čas veljale enake zapovedi oziroma prepovedi ravnanja na njih. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da celotna zemljišča niso predmet zaščite in da ostane nepojasnjeno, na katerih delih teh zemljišč naj bi obtoženi storil posamezna očitana ravnanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 9. točki izpodbijane sodbe prvostopno sodišče podrobno navedlo naravovarstvene statuse za vsako od obravnavanih parcel glede na vse tri pravne podlage kot izhajajo iz dokumentov, ki jih je predložil ZRSVN. Peti odstavek 4. člena Uredbe o ekološko pomembnih območjih (Uradni list RS 48/2004 s spremembami) določa, da se pri določitvi meje v ekološko pomembno območje vključi celotna parcela, prek katere poteka geografska meja, če leži večina parcele znotraj ekološko pomembnega območja. Parcela št. 111 je v pretežnem delu (severni, severovzhodni in osrednji del) opredeljena kot naravna vrednota X povirje, njen zahodni del pa kot območje Natura 2000 X izvir - izliv v reko A, ID 001. Zemljišče na parc. št. 222 na vzhodnem delu območja sodi v območje Natura 2000 X izvir - izliv v reko A, ID 001. Zemljišče na parc. št. 333 pa sodi v območje naravna vrednota X - rastišče..., njen zahodni del pa sodi v območje Natura 2000 X izvir - izliv v reko A, ID 002. Vse tri obravnavane parcele so bile vsaj po Uredbi o ekološko pomembnih območjih v celotnem obsegu opredeljene kot ekološko pomembna območja reke B in A, ID 003. Glede na tako opredeljene naravovarstvene statuse obravnavanih parcel je kraj storitve z navedbo parcelnih številk ustrezno konkretiziran in podrobnejša opredelitev delov zemljišč ali območij, kot to uveljavlja pritožba, ni potrebna.

6. Nadaljnja pritožbena navedba, da je časovna in krajevna konkretizacija očitanih ravnanj še posebej pomembna, ker je šlo za več kot desetletje trajajoč trend posegov v naravo v zvezi s čimer je obtoženčevemu očetu C. C. bila izdana inšpekcijska odločba, ki mu je nalagala sanacijo posegov, ki se sedaj za isto obdobje očitajo obtoženemu, prav tako ostaja brez uspeha.

7. Prvostopno sodišče je korektno povzelo dogajanje na obravnavnih parcelah pred februarjem 2013, ko naj bi že prišlo do degradacije okolja in je bila zato C. C. dne 6. 8. 2013 izdana ureditvena odločba št. 00000-71/2011 (list. št. 87-91) za sanacijo parcel št. 111 in 333. Stanje na obravnavanih parcelah, ki je bilo posledica teh (in še predhodnih) posegov je upoštevalo in ga natančno razločilo od stanja, ki je posledica inkriminiranih ravnanj obtoženca. Res je navedena ureditvena odločba bila izdana v času, ki sodi že v čas obravnavanega kaznivega dejanja, vendar je iz njene obrazložitve razvidno, da se nanaša na stanje ugotovljeno v letu 2011 in se torej ne nanaša na isto obdobje. Prvostopno sodišče je prav v povezavi z ugotavljanjem kateri posegi so bili opravljeni pred februarjem 2013 zaključilo, da za določena izvršitvena ravnanja obstaja dvom, kdo jih je izvršil in zato spremenilo izrek sodbe, kot je navedeno v 10. točki tega sklepa.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je prvostopno sodišče kršilo načelo neposrednega izvajanja dokazov ter pravice obrambe s tem, ker je v sodbi navedlo, da je v okviru dokaznega postopka prebralo odgovor na poizvedbo Gradbeništva D., d.o.o., (l. št. 228), čeprav dejansko na glavni obravnavi ni bil prebran in do zaključka dokaznega postopka 30. 1. 2023 ni bil vročen obrambi na vpogled in v izjasnitev, pač pa ga je prejela šele 3. 2. 2023. 9. Iz zapisnika o glavni obravnavi 30. 1. 2023, na kateri sta bila navzoča tako obtoženi kot njegova zagovornica, je razvidno (prvi odstavek na peti strani), da se je v dokaznem postopku med drugim prebral _»...odgovor na poizvedbo Gradbeništvo D., d.o.o., na list. št. 228...«._ Temu zapisu ni nihče ugovarjal. Ta dokaz je torej bil izveden in dejstvo, da je kopijo tega dopisa pritožnica prejela po pošti, ki jo je dvignila 3. 2. 2023, na zakonitost izvedbe dokaza ne vpliva.

10. Neuspešna je pritožbena navedba, da prvostopno sodišče s sodbo ni celovito odločilo o obtožbi, saj je v izreku sodbe izpustilo kar štiri od šestih v obtožnici obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj, pri čemer pa v sodbi za to ni navedlo vseh razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko je prvostopno sodišče iz opisa izpustilo v obtožnici očitana izvršitvena ravnanja in svojo odločitev obrazložilo s pomanjkanjem dokazov, ni storilo zatrjevanje kršitve po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V 20. točki izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče le povzelo svoj zaključek glede dokazanosti očitkov o odlaganju gnoja, dreniranju povirja in zacevljevanju dela potoka X, razlogi zanj pa so podrobno navedeni v predhodnih točkah (zlasti tč. 18). Glede izpuščenega očitka, da obtoženi v letu 2019 ni izvedel sanacije, je razlog, oprt na konkretno navedeno dokumentacijo, navedlo v 19. točki.

11. Pritožnica nadalje zatrjuje, da v postopku ni bilo dokazano, da je prišlo do prepovedane posledice (»dejanska škoda«), ki je zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 332. člena KZ-1 in tako niso izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

12. V skladu s pomenom, ki ga navaja Slovar slovenskega knjižnega jezika, je dejanska škoda tista škoda, ki v resnici je, obstaja. Nasprotje tega pojma je škoda, ki je v resnici ni, ki v resnici ne obstaja, kar je logičen nesmisel. Drugačna kot dejanska sploh ne more biti.

13. Zakonski znak »dejanska škoda« je nov kazenskopravni pojem škode, glede katerega v sodni praksi ni oblikovanih meril. Glede na pojem »dejanski« so kot merilo uporabne okoliščine izražene v konkretnih, objektivno prepoznavnih pojavnih oblikah, z možnostjo njihove določne opredelitve na primer v pomenu njihovega obsega ali trajanja. Smernice za razlago pojma izhajajo tudi iz naslova kaznivega dejanja »Obremenjevanje in uničevanje okolja«: uničenje okolja pomeni, da ni več mogoče vzpostaviti prvotnega stanja; glede obremenjevanja so pomembne opredelitve v Zakonu o varstvu okolja (ZVO) (Florjančič D., člen 332, r. št. 16-20, v Korošec D., Filipič K. in Zdolšek S. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: VZKPD KZ-1).

14. V enako smer kaže zgodovinska in primerjalnopravna razlaga, saj je obravnavni člen prenos ureditve iz Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja (v nadaljevanju: Direktiva), ki pojem »dejanska škoda« navaja v 5. točki preambule in v 3. členu kot eno od meril po katerih je državam članicam naloženo, da zagotovijo, da bodo določena dejanja opredeljena kot kazniva po kazenskem pravu. Že pri prevodu Direktive, posledično pa pri prenosu v nacionalno pravo, je prišlo do očitne napake pri prevodu.1 Pregled nekaterih prevodov besedil Direktive pokaže, da gre za drug pojem (nem. erhebliche Schäden, ang. substantial damage, fr. dégradation substantielle, hr. značajna šteta), to je znatna, občutna škoda. Tudi pojem »substantial damage« je bil v strokovni literaturi problematiziran zaradi svoje nejasnosti, kar je ugotovila tudi Evropska Komisija.2 Iz pregleda prenosa Direktive v nacionalno zakonodajo je razvidno, da so tiste države, ki razlage pojma niso prepustile sodni praksi kot dodatno opredelitev pojma uporabile bodisi denarno opredelitev bodisi so se osredotočile na okoljski vpliv škode. Pri slednjem so kot merila upoštevale njegovo trajanje, nepovrnljivost (ireverzibilnost) ali učinek. Pojem »dejanska škoda« je torej treba razumeti v smislu, da za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja v obliki s hujšo posledico po drugem odstavku, ne zadošča nastanek vsake škode. Škoda mora biti znatna, občutna, kar se lahko presoja z zgoraj navedenimi merili.

15. V drugem odstavku 332. člena KZ-1 so inkriminirani primeri hujših posledic v smislu 28. člena KZ-1. Kadar je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno. V obravnavani zadevi bi torej moral obtoženi ravnati malomarno glede dejanske škode. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je prvostopno sodišče opredelilo do subjektivnih znakov (22. točka) in sicer, da se je _»...zavedal, da lahko z odgrinjanjem močvirne zemljine in nasipavanjem peska in gramoza, skal in odpadkov, kot je beton, opeka, tlakovci, asfalt, povzroči poškodovanje naravne vrednote, zato se nadalje zaključuje, da je z opisanim načinom brez dvoma tudi privolil v to, da lahko s svojim ravnanjem negativno vpliva na hidrološko stanje in druge lastnosti tal. Z drugimi besedami povedano obtoženi se je zavedal do kakšnih posledic lahko pride v posledici njegovega ravnanja, pa je v te privolil, kar izkazuje njegov eventualni naklep kot obliko krivde, ki mu je dokazana.«_

16. Glede obtoženčevega subjektivnega odnosa do hujše posledice se prvostopno sodišče izrecno ni opredelilo. Zaključek, da je ravnal z eventualnim naklepom sicer v skladu z nekaterimi stališči v teoriji (povzeto v Šepec M., člen 28, r. št. 9-17 v Šepec M. ur., Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, GV Založba, 2021) pokriva tako temeljno naklepno obliko kaznivega dejanja kot hujšo posledico, vendar iz navedene obrazložitve izhaja, da se naklep nanaša na _negativni vpliv na hidrološko stanje in druge lastnosti tal_, kar pa ni hujša posledica v smislu dejanske škode (uničenje lastnosti, nepovrnljivost).

17. Izpodbijana sodba o odločilnem dejstvu obtoženčevega subjektivnega odnosa do hujše posledice nima razlogov (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), zato jo je pritožbeno sodišče razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze in po potrebi dokazni postopek dopolniti v luči zgornjih napotkov.

1 Evaluation Study on the Implementation of Directive 2008/99/EC on the Protection of the Environment through Criminal Law by Member States, Final Report March 2013 (update May 2014). dostopno na: https://commission.europa.eu/strategy-and-policy/policies/justice-and-fundamental-rights/criminal-justice/environmental-crime_en. 2 Commisssion staff working document evaluation of the Directive 2008/99/EC of the European Parliament and of the Council of 19 November 2008 on the protection of the environment through criminal law (Enviromental crime directive) {SEC(2020) 373 final} - {SWD(2020) 260 final}, prav tam.