Jedro

Če začne na zasneženi cesti zanašati avtomobil in vanj trči za njim vozeči avtomobil, vozniku tega avtomobila ni mogoče očitati, da je nepravilno ravnal, če se je umaknil na prehitevalni pas na katerem je potem prišlo do trčenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo zneska 249.450,00 SIT, ki ga je dolžna z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 11.3.1997 do plačila plačati tožniku. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po členu 353. ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče izvedlo le tiste dokaze, ki jih je predlagal tožnik in brez posebne obrazložitve ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zavarovanca tožene stranke J. P., niti ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganega dokaza z izvedencem prometne stroke. Brez izvedbe teh dokazov pa sodišče ni moglo priti do izpodbijanega zaključka, saj ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Ugotovitve sodnika za prekrške civilno sodišče ne vežejo in bi moralo sodišče izvesti tudi po toženi stranki predlagane dokaze. Le z zaslišanjem tožnika je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in s tem storilo bistveno kršitev postopka, kar je pripeljalo do napačnega materialnopravnega zaključka. Tudi analiza sodišča, da tožnik ni mogel predvidevati, da bo pred njim vozeče vozilo lahko zaneslo na njegov vozni pas, je površno in brez ustrezne strokovne podlage. Nepravilno je namreč stališče sodišča, da bi vsak voznik, ki vozi v strnjeni koloni po avtocesti, odreagiral enako kot tožnik, saj bi povpečno skrbni voznik, ob pravilni presoji opozorilnih tabel in ob upoštevanju vremenskih razmer svojo varnostno razdaljo do spredaj vozečega vozila povečal do take dolžine, da dogajanje vozil pred njim na njegovo vožnjo ne bi vplivalo. Prav gotovo bi zmanjšal hitrost svoje vožnje do take stopnje, da bi lahko ustavil pred vsako oviro, ki bi se v teh vremenskih razmerah pojavila. Nadalje iz sodbe ni razvidno, ali je sodišče presojalo odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke po 1. odstavku 173. člena ZOR ali pa na podlagi določbe 1. odstavka 178. člena ZOR, čeprav je vsebinsko dogodek obravnavalo po krivdnem načelu. Pritožba zaključuje, da sodišče ugovorov tožene stranke ni z ničemer preizkusilo in jih je zavrnilo na podlagi enostranskega zaslišanja tožnika in lastne nestrokovne analize obravnavanega dogodka. Vse to pa je imelo za posledico nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan.

Očitek tožene stranke, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza, predlaganega s strani tožene stranke, ni na mestu, saj po določbi 2. odstavka 220. člena ZPP/77 o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, odloča sodišče. Če se je sodišče prve stopnje odločilo, da tega dokaza ne bo izvedlo, s tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tudi opustitev izvedbe dokaza z izvedencem prometne stroke, ne predstavlja nobene kršitve določb ZPP, ob tem pa je treba še reči, da je tožena stranka ta dokaz predlagala "po potrebi". Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, potem mu ni mogoče očitati kršitev določb ZPP. Tudi načela kontradiktornosti sodišče ni kršilo. Zakon o pravdnem postopku določa v 5. členu, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tožena stranka je imela možnost izjaviti se o zahtevkih in navedbah tožeče stranke in je to tudi storila z odgovorom na tožbo. Sodišče je imelo torej pred seboj dva nasprotujoča si (kontradiktorna) predloga, o katerih je moralo odločiti. Kontradiktornost pomeni, da posluša sodišče obe stranki in tožena stranka je imela vso možnost, da bi se glavne obravnave udeležila in na obravnavi bi sodišče tudi njo poslušalo. Če ima tožena stranka v mislih, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo J. P., ki je bil predlagan kot priča, se moti.

Pritožba pa tudi nima prav, ko očita tožniku, da je nepravilno odreagiral na dogajanje pred seboj. Kot je ugotovilo sodišče iz zapisnika o prometni nezgodi, ki ga je tožena stranka predlagala v dokaz, enako kot tožeča stranka, je promet potekal v tekoči koloni in je zato nemogoče govoriti o tem, da je imel tožnik premajhno varnostno razdaljo. Ne gre namreč za nalet tožnikovega vozila na vozilo J. P., pač pa za izogibanje le temu, ko je tožnik ugotovil, da vozilo pred njim zanaša. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je logično, da se v takem primeru voznik umakne tja, kjer je največ prostora, to pa je bilo v konkretnem primeru na prehitevalni pas. Če bi tožnik zaviral, bi se mu lahko zgodilo enako kot se je zavarovancu tožene stranke. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi lahko zavarovanca tožene stranke zaneslo tako v desno kot tudi, da bi se lahko njegovo vozilo umirilo na voznem pasu. Če bi tožnik reagiral tako kot meni tožena stranka, da bi bilo pravilno, bi prav tako lahko prišlo do nesreče kot je prišlo, ko je reagiral tako, da se je skušal izogniti drsečemu vozilu na mesto, kjer je bilo največ prostora. Pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zakon o obligacijskih razmerjih določa v 1. odstavku 178. člena ZPP, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Čeprav je sodišče prve stopnje citiralo določbo 173. člena ZOR, to na odločitev ni vplivalo, ker je, kot tožena stranka že sama navaja v pritožbi, dogodek vsebinsko obravnavalo po krivdnem načelu.

Pritožbeno sodišče je glede na vse povedano v skladu s 368. členom ZPP/77 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožeča stranka na pritožbo odgovorila in zaznamovala stroške, je pritožbeno sodišče odločalo tudi o teh stroških in odločilo, da jih mora nositi tožeča stranka sama. Glede na stanje stvari ter vsebino pritožbe in odgovora nanjo teh stroškov ni mogoče šteti za potrebnih v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP.