Jedro

Zakon dopušča, da sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odloči na podlagi verjetnosti. Ta stopnja skladnosti predstave z dejstvi pomeni, da so razlogi za resničnost močnejši in številnejši kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost. Namen začasne odredbe je predvsem zavarovanje obstoječega stanja, da se to ne bi spremenilo in da ne bi bila kasnejša izvršba onemogočena ali otežena.

Izrek

Pritožbi se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se v izpodbijanem delu sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sklepom z dne 5. 3. 1999 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da je toženki pod pretnjo denarne kazni v višini 100.000,00 SIT do pravnomočnega končanja pravdnega postopka, ki teče pri Okrajnem sodišču v Celju pod opr. št. P 928/98, prepovedalo zamenjavo stebrov v meji, zamenjavo žične ograje in prestavljanje vinske trte, vse na parceli 660/2, vpisani v vl. št. 601 k.o. Š.. Predlogu za izdajo začasne odredbe v delu, s katerim je bila zahtevana prepoved obrezovanja in privezovanja vinske trte, pa ni ugodilo.

S sklepom z dne 8. 7. 1999 je prvo sodišče ugovor tožene stranke zavrnilo tako, da je sklep o začasni odredbi v izpodbijanem delu (glede izdane začasne odredbe) vzdržalo v veljavi.

Tožeča stranka se pravočasno pritožuje zoper sklep, s katerim prvo sodišče ni ugodilo njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe s prepovedjo obrezovanja in privezovanja vinske trte. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti.

Tožena stranka je na pritožbo obrazloženo odgovorila.

Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper sklep, s katerim je prvostopno sodišče njen ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj sta bila izpodbijana sklepa izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Določbe ZPP se v postopku zavarovanja terjatev uporabljajo na podlagi 239. in 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

Toženka v pritožbi formalno ne opredeljuje, katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja. Kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), v postopku ni bilo.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek tiče izročitve nepremičnine v neposredno posest, odstranitve ograje in stebrov s predmetne parcele, ter postavitve mejnikov.

V zavarovanje te nedenarne terjatve je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi bilo toženki prepovedano: - zamenjati stebre v meji, - zamenjati žično ograjo, - prestavljati vinsko trto, - obrezovati vinsko trto ter - privezovati vinsko trto.

Predmet spora je izdana začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve oziroma delna zavrnitev predloga.

Materialnopravno izhodišče gornjega spornega civilnopravnega razmerja je v določbi 272. člena ZIZ, ki določa, da sodišče izda začasno odredbo: - če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Glede izdane začasne odredbe: Toženka trdi, da tožnika nista izkazala za verjetno, da njuna nedenarna terjatev obstoji. Zakon dopušča, da sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odloči že na podlagi nižje stopnje resničnosti-verjetnosti. Ta stopnja skladnosti predstave z dejstvi pomeni, da so razlogi za resničnost močnejši in številnejši kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost. Iz prvostopnih ugotovitev izhaja, da je verjetnost terjatve izkazana, ker sta tožnika zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine, katere vrnitev v neposredno posest zahtevata. Te ugotovitve pritožnik niti ne izpodbija, temveč celo meni, da bi primerjava mapne kopije v naravi lahko pokazala, da je parcela toženke v naravi resnično večja kot po mapni kopiji.

Toženka torej sama navaja, da bi bila terjatev, katere utemeljenost tožnika izkazujeta z izpiskom iz zemljiške knjige in grafičnim prikazom sporne ploskve, lahko morebiti utemeljena. Toženka se sicer brani s trditvami, da sporno ploskev že vrsto let hasnuje. Vendar so v danem primeru razlogi, ki govorijo v prid obstoju terjatve močnejši kot pa razlogi, ki govorijo v prid njenemu neobstoju. Dodatno to utemeljitev potrjuje ravno toženkino morebitno strinjanje z zahtevkom.

Glede pritožbenih navedb o potrebnosti ogleda zaradi ugotovitve verjetnosti obstoja terjatve, pa je potrebno pojasniti, da za ugotovitev verjetnosti ni potrebno izvajati dokazov. Zavest o resnici, ki se jo dobi na podlagi dokazovanja, je že višja stopnja skladnosti predstave z dejstvi - prepričanje. Tako visoka stopnja resničnosti pa za obravnavano procesno dejanje ni potrebna.

Toženka nadalje v pritožbi soglaša z ugotovitvijo, da z izdano odredbo ne bo utrpela nobene škode. Pritožba torej dejanskih ugotovitev glede obstoja druge procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe niti ne izpodbija. Tako ni dvoma, da bi tožnika brez izdane začasne odredbe zaradi evetuelnih posegov v prostor lahko teže dokazala dejansko stanje. Po drugi strani pa toženka kakšnih neugodnih posledic, ki bi jih utrpela z izdajo začasne, odredbe ni niti zatrjevala. Tako se po preizkusu teh prepričjivo ugotovljenih dejstev izkaže, da je bilo tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pritožbene navedbe o racionalnosti predloga za izdajo začasne odredbe in biotehničnih pogojih za sedaj prepovedano prestavljanje trte pa presegajo preizkušanje za to zadevo pravno upoštevnih dejanskih ugotovitev.

Dodati pa je, da sme sodišče po določbi 273. člena ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ena od takih možnih odredb je tako tudi predlagana prepoved prestavljanja stvari, na katere meri terjatev.

Glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe: Pritožba tožnikov izpostavlja, da vinska trta raste na zemljišču, ki je še vedno v posesti tožencev, zaradi česar obstaja resna nevarnost, da bi toženka pri opravljanju teh del zopet posegla v posest tožnikov.

Namen začasne odredbe je predvsem zavarovanje obstoječega stanja, da se to ne bi spremenilo in da ne bi bila kasnejša izvršba onemogočena ali otežena.

Del predloga, kateremu prvostopno sodišče ni ugodilo, po učinku in pravnih posledicah resnično ni v zvezi s tožbenim zahtevkom, kot je to ugotovilo že prvostopno sodišče. S tožbo se namreč zahteva vrnitev stvari in odstranitev določenih objektov (ograje in stebrov) s te stvari. Zahteva prepovedi oprave določenih dejanj ni predmet ob vložitvi tožbe spornega razmerja. Povedano še drugače to pomeni, da se zaradi morebitnega obrezovanja in privezovanja vinske trte obstoječe stanje ne bo spremenilo, niti morebitna kasnejša izvršba ne bo onemogočena ali otežena.

Tako se po obravnavanju obeh pritožb izkaže, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma. Zato je bilo potrebno pritožbi zavrniti kot neutemeljeni (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 381. in 368. členom istega zakona). Sklep prve stopnje z dne 5. 3. 1999 je bilo tako potrebno potrditi v izpodbijanem delu glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, sklep prve stopnje z dne 8. 7. 1999 pa v celoti.

O stroških, ki so toženki nastali z vložitvijo obravnavanega pravnega sredstva, bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).