Jedro

Če upnik ne navede sodne odločbe (bodočega izvršilnega naslova), ki glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva, je predlog za zavarovanje s predhodno odredbo formalno nepopoln.

Upnik lahko nevarnost izkazuje tudi s subjektivnimi okoliščinami, ki obstoje na strani dolžnika, kar je vsekakor težje dokazati kot objektivno nevarnost. Sodišče v postopku zavarovanja s predhodno odredbo ne ugotavlja pogojev za insolventnost tožene stranke. To je naloga stečajnega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe z dne 28. 2. 2012, ki glasi: “1. B. V. d.d. se prepove toženi stranki ali komu drugemu po njegovem nalogu s transakcijskega računa izplačati denarni znesek […]” (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka nosi svoje stroške tega postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeča stranka predlogu za zavarovanje ni priložila odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki glasi na denarno terjatev, za katero predlaga zavarovanje s predhodno odredbo in tako ni izkazala obstoja prvega od dveh kumulativno določenih pogojev za izdajo predhodne odredbe. Navedbe tožeče stranke, da se tožena stranka nepošteno izmika plačilu, odlaša in zavlačuje izpolnitev svoje obveznosti, niso pravno relevantne. Pomanjkanje sredstev na računu tožene stranke še ne pomeni insolventnosti tožene stranke. Za položaj insolventnosti se zahteva, da stanje nelikvidnosti traja daljše časovno obdobje.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) . V pritožbi navaja, da ji sklepa o izvršbi VL 129194/2011 ni bilo potrebno predložiti, saj se že nahaja v spisu. V kolikor je sodišče menilo, da je predlog za zavarovanje nepopoln oziroma navedbe nepopolne, bi moralo tožečo stranko v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva na to opozoriti in zahtevati, naj v določenem roku nepopolnost odpravi. Upnik lahko nevarnost izkazuje tudi s subjektivnimi okoliščinami, ki obstoje na strani dolžnika, kar je vsekakor težje dokazati kot objektivno nevarnost. Tudi na ravnanju samega toženca (izmikanje plačilom, skrivanje, izigravanje, …) lahko upnik dokazuje obstoj nevarnosti kot predpostavko za izdajo predhodne odredbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo pravilno materialnopravno podlago za odločanje o predlogu za izdajo predhodne odredbe. To je prvi odstavek 257. člena ZIZ, po katerem izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva (prvi pogoj), če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi pogoj).

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da sklepa o izvršbi VL 129194/2011 (ki je očitno tista odločba domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva) ni bilo potrebno predložiti, saj se že nahaja v spisu. Zaključek sodišča prve stopnje o “predložitvi” odločbe domačega sodišča je verjetno bolj razumeti kot zaključek, da tožeča stranka ni zatrjevala oziroma se sklicevala na delno razveljavljen sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129194/2011. Vendar tudi v tem primeru tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva na to opozoriti in zahtevati naj v določenem roku odpravi nepopolnost. Vprašanje namreč je, ali je zatrjevanje prvega pogoja za izdajo predhodne odredbe materialnopravna ali procesna (formalna) predpostavka. Odločba domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, predstavlja bodoči izvršilni naslov. Na njegovi podlagi, ko bo pravnomočen in izvršljiv, bo lahko upnik vložil predlog za izvršbo. Obvezne sestavine takšnega (bodočega) predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova določa prvi odstavek 40. člena ZIZ. Med drugim je to tudi izvršilni naslov (2. alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ). Vrhovno sodišče je že pojasnilo, če izvršilnemu predlogu ni predložen izvršilni naslov, je predlog formalno pomanjkljiv. Sodišče ravna s predlogom kot z nepopolno vlogo (prim. Načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS 30. 6. 2004; sklep III Ips 107/2004). Za postopek zavarovanja s predhodno odredbo, kjer se le zavaruje bodoča denarna terjatev, ki ima podlago v bodočem izvršilnem naslovu, mora veljati smiselno enako, kar izhaja iz 239. člena ZIZ. Če upnik ne navede sodne odločbe (bodočega izvršilnega naslova), ki glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva – prvi pogoj, je predlog za zavarovanje s predhodno odredbo formalno nepopoln. Sodišče mora tožečo stranko pozvati, kot ta utemeljeno navaja v pritožbi, da nepopolnost odpravi. Sodišče prve stopnje ni uporabilo prvega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in to je vplivalo na zakonitost ter pravilnost izpodbijanega sklepa. Storilo je relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Ugodilo je pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijani sklep sodišču prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Tudi glede drugega pogoja tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje o nemožnosti izdaje predhodne odredbe v primeru subjektivne nevarnosti izpolnitve. Pravilno je sicer povzelo teorijo in sodno prakso, po kateri “zadostuje izkaz objektivne nevarnosti, da bo bodoča izvršba resno ogrožena, vir nevarnosti pa poleg namernih dejanj dolžnika ali tretje osebe predstavlja tudi slabo opravljanje, prezadolženost in podobno” (8. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je tako samo razlogovalo, da so lahko vir nevarnosti namerna dejanja dolžnika. Takšno namerno dejanje je lahko tudi nepošteno izmikanje plačilu, za katere pa je sodišče prve stopnje nato razlogovalo, da ni pravno relevantna. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je takšna obrazložitev v nasprotju sama s seboj, predvsem z materialnim pravom. Upnik lahko nevarnost izkazuje tudi s subjektivnimi okoliščinami, ki obstoje na strani dolžnika, kar je vsekakor težje dokazati kot objektivno nevarnost. Tudi na ravnanju toženca (izmikanje plačilom, skrivanje, izigravanje) lahko upnik dokazuje obstoj nevarnosti kot predpostavko z izdajo predhodne odredbe. Pri tem je treba še opozoriti, da sodišče v postopku zavarovanja s predhodno odredbo ne ugotavlja pogojev za insolventnost tožene stranke – izkaz trajnejše nelikvidnosti, da tožena stranka v daljšem časovnem obdobju ni sposobna poravnavati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, kot je materialnopravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. To je naloga stečajnega sodišča. Ko je družba že insolventna, sledi na predlog upravičenega predlagatelja ustrezni postopek. Sodišče prve stopnje bi se moralo v izpodbijanem sklepu omejiti na tista poslovna stanja, ki kažejo negativne trende. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, da je tožena stranka v blokadi.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje pozove tožečo stranko na dopolnitev nepopolnega predloga in o njem ponovno odloči. Upošteva naj materialnopravne napotke sodišča druge stopnje glede drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).