Jedro

ZUTD opušča prejšnjo ureditev v ZZZPB, po kateri je bila brezposelna oseba zmožna za delo, če je izpolnjevala tudi splošne zdravstvene pogoje, in na podlagi katere se je njena zmožnost za delo presojala v okviru splošne zdravstvene sposobnosti. V 9. členu ZUTD postavlja domnevo, da je brezposelna oseba praviloma zmožna za delo po tem zakonu in da se za brezposelno osebo šteje iskalec zaposlitve, ki je zaradi bolezni ali poškodbe začasno nezmožen za delo po ZZVZZ in na njegovi podlagi sprejetih Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. V tem postopku ni bilo razčiščeno dejansko stanje, ali in kako so zdravstveni razlogi oziroma omejitve pri tožniku vplivale na njegovo delazmožnost oziroma na zaposljivost v smislu citirane določbe ZUTD.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 6. 2011 in št. ... z dne 12. 7. 2011 v delu, kjer se ugotavlja začasna nezmožnost za delo od 11. 7. 2011 do 31. 8. 2011 nad 4 ure dnevno, ter št. ... z dne 27. 9. 2011 in št. ... z dne 28. 10. 2011, v delu, kjer se ugotavlja začasna nezmožnost za delo od 1. 10. 2011 do 27. 11. 2011 nad 4 ure dnevno (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu od 11. 7. 2011 do 31. 8. 2011 ter od 1. 10. 2011 do 27. 11. 2011 v polnem delovnem času (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 811,08 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izrek sodbe nasprotuje obrazložitvi, saj sodišče ugotavlja nezmožnost tožnika za delo, hkrati pa sprejema izvedensko mnenje o zmožnosti tožnika za delo s polovičnim delovnim časom. Sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o predlogu za izločitev izvedenca. Tožena stranka se je z izvedenskim mnenjem strinjala, tožnik pa je nanj podal pripombe, zato bi bilo treba izvedenca zaslišati. Ker tega sodišče ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Ne drži ugotovitev, da je med strankama nesporno dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju brezposelna oseba ter prijavljen na zavodu za zaposlovanje. V času odločanja tožene stranke (imenovanega zdravnika) z dne 13. 6. 2011, ob vložitvi pritožbe tožnika z dne 17. 6. 2011 zoper to odločitev in njeni vročitvi toženi stranki dne 20. 6. 2011, je bil tožnik namreč še vedno v delovnem razmerju. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 24. 6. 2011. Tožena stranka graja zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral imenovani zdravnik tožnika ocenjevati glede na njegovo splošno zdravstveno sposobnost. Meni, da ni izkazano objektivno medicinsko stanje, ki bi narekovalo ugotovitev o nezmožnosti tožnika za delo v polnem delovnem času. Tožnik ni niti poskušal delati v skrajšanem delovnem času, osebna zdravnica pa je predlagala, da se ugotovi zmožnost za delo v krajšem delovnem času. Tožena stranka nadalje navaja, da je sodišče oprlo odločitev na 17. b člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) namesto na določila Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010). V primeru brezposelnosti zavarovane osebe zdravstveno zmožnost za delo ugotavljajo organi tožene stranke, ki upoštevajo delo, ki ga brezposelnemu zavarovancu išče zavod za zaposlovanje v okviru zaposlitvenega načrta. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka lahko presojala posebno zdravstveno sposobnost le v primeru, ko bi bila pri brezposelnemu tožniku ugotovljena invalidnost z dokončno odločbo ZPIZ, je neživljenjski in nelogičen. Tožena stranka meni, da je brezposelni zavarovanec lahko delno zmožen za delo v skrajšanem delovnem času z določenimi omejitvami v okviru splošne zdravstvene sposobnosti. Poudarja, da je tožena stranka, enako kot izvedenska institucija, ugotovila tožnikovo zmožnost za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. V okviru podanih omejitev bi zavod za zaposlovanje lahko tožnika napotil na ustrezno ali primerno zaposlitev.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podano nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo oziroma kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V podkrepitev njenega obstoja se tožena stranka sklicuje na izvedensko mnenje in zatrjuje, da za zaključek o začasni nezmožnosti za delo v polnem delovnem času ni bilo podlage. Kot je razvidno iz obrazložitve, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje v celoti sprejelo, odločitev pa je rezultat pravnega sklepanja. Utemeljenost takega sklepanja predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne očitane bistvene kršitve določb postopka.

Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni odločilo o tožnikovi zahtevi za izločitev izvedenske institucije. Takšna kršitev ni upoštevna, tudi če bi bila res podana. O izločitvi sodišče ne odloča po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke. Zahtevo za izločitev izvedencev je v obravnavani zadevi podal tožnik, o njeni utemeljenosti pa odloči sodišče (tretji odstavek 247. člena ZPP). Izostanek odločitve sodišča prve stopnje v primeru pravočasne zahteve za izločitev izvedenskega organa, če dejanske ugotovitve temeljijo na njegovem mnenju, utegne biti le relativna bistvena kršitev določb postopka (Jan Zobec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Ljubljana, Uradni list, GV založba, 2. knjiga, str. 485.). Na to kršitev se lahko sklicuje le stranka, ki je predlagala izločitev, skladno z določbo prvega odstavka 186. b člena ZPP pa mora tako kršitev uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Tožena stranka te kršitve v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, temveč se je z izvedenskim mnenjem institucije in njeno pisno dopolnitvijo v celoti strinjala.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo pravilnost odločitve tožene stranke o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno v času od 11. 7. 2011 do 31. 8. 2011 in od 1. 10. 2011 do 27. 11. 2011. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo 24. 6. 2011 in se je z naslednjim dnem prijavil na zavodu za zaposlovanje, pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v spornem obdobju kot brezposelna oseba prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Utemeljeno pa tožena stranka opozarja, da se je sodišče pri odločitvi zmotno oprlo na določbo prvega odstavka 17. b člena ZZZPB, po kateri je brezposelna oseba zmožna za delo, če je stara več kot 15 let in ne več, kot je po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pogoj za pridobitev pokojnine za najnižjo zavarovalno dobo ter izpolnjuje splošne zdravstvene pogoje.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje začasna nezmožnost za delo v obdobjih, ko je že veljal ZUTD (uporablja se od 1. 1. 2011 dalje). Ta v prvem odstavku 9. člena določa, da se za delazmožno po tem zakonu šteje brezposelna oseba od dopolnjenih 15 do 65 let starosti, pri kateri ni prišlo do popolne nezmožnosti za delo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali nezaposljivosti po predpisih o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZUTD pa se za brezposelno osebo šteje iskalec zaposlitve, ki je začasno nezmožen za delo zaradi bolezni ali poškodbe skladno s predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Takšni brezposelni osebi obveznosti, določene s tem zakonom, mirujejo, dokler traja začasna nezmožnost za delo.

ZUTD opušča prejšnjo ureditev v ZZZPB, po kateri je bila brezposelna oseba zmožna za delo, če je izpolnjevala tudi splošne zdravstvene pogoje, in na podlagi katere se je njena zmožnost za delo presojala v okviru splošne zdravstvene sposobnosti. V 9. členu ZUTD postavlja domnevo, da je brezposelna oseba praviloma zmožna za delo po tem zakonu in da se za brezposelno osebo šteje iskalec zaposlitve, ki je zaradi bolezni ali poškodbe začasno nezmožen za delo po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in na njegovi podlagi sprejetih Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). V tem postopku tako še ni bilo razčiščeno, ali in kako so zdravstveni razlogi oziroma omejitve pri tožniku vplivale na njegovo delazmožnost oziroma na zaposljivost v smislu citirane določbe ZUTD. V tem delu je torej pritožbi tožene stranke potrebno pritrditi.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da se začasna nezmožnost za delo skladno s 17. b členom ZZZPB ocenjuje glede na splošne pogoje za zasedbo delovnega mesta oziroma splošno zdravstveno sposobnost za delo, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče prve stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter raziskati, ali je bil tožnik kot brezposelna oseba začasno zmožen za delo v spornih obdobjih, oziroma ugotoviti vpliv zdravstvenega stanja in s tem povezanih omejitev na njegovo zaposljivost. Sodišče prve stopnje bo najprej razčistilo, ali in kakšno delo se je zavarovancu na zavodu za zaposlovanje iskalo v spornem obdobju, nato pa bo presodilo vpliv zdravstvenih razlogov za opravljanje takšnega dela. Začasna nezmožnost za delo brezposelnega zavarovanca se namreč ugotavlja glede na to, ali je zavarovanec, upoštevaje zdravstveno stanje, zaposljiv in ali ga lahko zavod za zaposlovanje napoti na ustrezno ali primerno zaposlitev. Slednji sta skladno z določbama 12. in 13. člena ZUTD določeni z zaposlitvenimi cilji v zaposlitvenem načrtu, v primeru brezposelnih oseb z zdravstvenimi omejitvami pa v okviru zdravstvenega zaposlitvenega svetovanja (5. in 22. člen ZUTD). Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri bo sodišče presodilo zakonitost izpodbijanih odločb oziroma odločilo o tožbenem zahtevku.