Jedro

Samo zatrjevanje okoliščin, ki naj bi kazale na to, da so se razmere v matični državi za tožnika poslabšale do te mere, da je moral zapustiti matično državo, še ne zadošča za ponovno meritorno odločanje o prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je vložil tožnik po tem, ko je bila njegova prva prošnja že pravnomočno zavrnjena. Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje je namreč ponovna prošnja, skladno z določili ZMZ, najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 14.5.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je tožnikovo ponovno prošnjo za pridobitev azila oziroma mednarodne zaščite (ki jo je utemeljeval z navedbo, da ga v matični državi čaka sojenje zaradi vojnih zločinov) s sklepom zavrglo. Svojo odločitev je oprla na določbo 3. odstavka 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Sodbo je oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljeno. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe Zakona o mednarodni zaščiti ter tudi pravila postopka, ki se nanašajo na postopek pri ponovni prošnji (56. in 57. člen ZMZ). Pojasnilo je tudi, zakaj je odločilo na seji.

Tožnik se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Ponavlja, da je preganjan zaradi svoje politične pripadnosti. Njegovo življenje v matični državi je resnično ogroženo. Dokazov o preganjanju v tako kratkem času ni mogel predložiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

V obravnavani zadevi gre za ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pogoji za vložitev ponovne prošnje so določeni v 56. členu ZMZ, po katerem lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že zavrnjena ali je prošnjo izrecno umaknil, vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu (1. odstavek 56. člena ZMZ). Po določbi 2. odstavka navedenega člena ZMZ morajo novi dokazi nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala. Postopek pri ponovni prošnji ureja 57. člen ZMZ.

Kot to pravilno ugotavljata tožena stranka in sodišče prve stopnje je tožnik vložil ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite po pravnomočno končanem azilnem postopku, v katerem je bila njegova prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena. Tožnik je namreč že 4.7.2000 vložil prošnjo za priznanje azila. V njej je kot razlog navajal, da je v času vojne stopil v specialno enoto Črni labodi, bil zajet in odpeljan v taborišče. Tožena stranka je prošnjo z odločbo z dne 13.10.2000 zavrnila, 27.10.2000 pa je postala pravnomočna. Glede na določbo 56. člena ZMZ je za pravilno odločitev v tej zadevi bistveno, ali je tožnik predložil nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu. V nasprotnem primeru se glede na določbo 57. člena ZMZ ponovni postopek ne uvede in se prošnja s sklepom zavrže. Pravilno sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno izhajala iz stališča, da mora tožnik dokaze predložiti sam. Tožena stranka namreč, če gre za odločanje o ponovni prošnji za priznanje mednarodne zaščite v smislu določbe 56. člena ZMZ, ni dolžna po uradni dolžnosti priskrbeti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Vezana je le na dokaze, ki pa jih mora predložiti prosilec za priznanje mednarodne zaščite. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna presoja tožene stranke, da tožnik za svoje navedbe, da so se zanj razmere v matični državi poslabšale, ni predložil dokazov. Skladna s podatki spisa je ugotovitev, da je bil tožnik na to svojo dolžnost opozorjen, in se je sam obvezal, da bo dokaze predložil v roku 8 dni. Samo zatrjevanje okoliščin, ki naj bi kazale na to, da so se razmere v matični državi za tožnika poslabšale do te mere, da je moral zapustiti matično državo, še ne zadošča za ponovno meritorno odločanje o prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je vložil tožnik po tem, ko je bila njegova prva prošnja že pravnomočno zavrnjena. Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje je namreč ponovna prošnja, skladno z določili ZMZ, najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka.

Glede na ugotovljene okoliščine in potek konkretnega postopka, tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Glede na navedeno zakonsko ureditev ponovne prošnje se tožnik ne more sklicevati na kratek rok, v katerem dokazov ni mogel predložiti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnik v pritožbi ne navaja konkretnih kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Zato je vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v obsegu bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar takih kršitev ni našlo.

Glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.