Jedro

Ker je bila pogodba namesto razlastitve sklenjena v času veljavnosti Zakona o razlastitvi iz leta 1957, je bila grožnja z razlastitvijo upoštevna v smislu 5. čl. ZDen.

Izrek

1. Pritožba D. K. se zavrne v tistem delu, ki se nanaša na odločitev glede inž. M. K. in se izpodbijani sklep v tem delu pod tč. 1. potrdi.

2. Sicer se pritožbi vseh pritožnikov ugodi in se izpodbijani sklep pod tč. 1. in 2. z vmesnim sklepom spremeni tako, da se ugotovi, da so V. K., B. K., M. Z., L. B. T. in B. K. vsak v obsegu svojega solastninskega deleža upravičenci do denacionalizacije 1/2 nepremičnin s parc. št. 69, vl. št. 70 k.o. K.in s parc. št. 141/1, vl. št. 762 k.o. K. 3. Zaradi odločitve o ostalih vprašanjih, o katerih je treba odločiti po 1. in 2. odstavku 66. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen v zvezi s 56. členom ZDen, se zadeva vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

4. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za denacionalizacijo nepremičnin, opisanih v 2. točki tega sklepa in podržavljenih S. L., inž. M. K., V. K,, B. K., M. Z., L. B. T. in B. K.. Zavrnilo je tudi predlog predlagateljev za povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zvezi s kupno pogodbo z dne 1.6.1957 niso izkazani pogoji iz 5. člena ZDen.

Zoper sklep so se pritožili P.L., D.Kk, A.Z. in dr. M.B. Z.. Pritožba P. L. je bila pravnomočno zavržena s sklepom z dne 31.3.2004 na red.

št. 115 spisa v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1800/2004 z dne 23.2.2005 na red. št. 119 spisa. Predmet odločanja v današnjem postopku je torej pritožba D. K., A.Z. in dr. M. B. Z..

Zoper sklep se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo sklepa tako, da bo predlogu ugodeno, podrejeno pa predlagajo razveljavitev sklepa. Pritožbeno sodišče bo vsebino pritožbe povzelo v nadaljevanju, ko bo odgovarjalo na posamezne pritožbene trditve.

Utemeljena je pritožba A. Z. in dr. M. B. Z., medtem ko je pritožba D. K. delno utemeljena.

Pritožba najprej napada odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev predloga za denacionalizacijo, kolikor gre za pokojnega inž. M. K.. Sodišče prve stopnje je namreč predlog glede njega zavrnilo, ker je bil M. K. ob smrti državljan Bosne in Hercegovine - BiH, vzajemnost pa v postopku ni bila dokazana glede na 1. in 3. odstavek 9. člena ZDen. Pritožba trdi kot bistveno, da BiH denacionalizacije ne izvaja in da zato dokazovanje vzajemnosti ni potrebno.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi trditvami. Strinja se z razlogi sodišča prve stopnje, zaradi katerih je to sodišče predlog glede pokojnega inž. M. K. zavrnilo. Pri tem ugotavlja, da je pritožbena trditev o tem, da BiH ne izvaja denacionalizacije, in da zato vzajemnosti ni treba dokazovati, sicer nova, vendar pa jo je pritožbeno sodišče tudi v pritožbenem postopku dopustilo glede na naravo denacionalizacijskega postopka, ki je nepravdni postopek.

Vendar pa ta pritožbena trditev ni upoštevna. Zakon namreč zahteva, da vzajemnost dokaže stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo (70. člen ZDen), tako pa je tudi stališče sodne prakse (npr. sodba I Up 491/2003 in I Up 789/2003 obe z dne 21.4.2005 v računalniški evidenci sodne prakse). Če je torej res, kar trdi pritožba, da BiH denacionalizacije (še) ne izvaja, to torej pomeni, da vzajemnost ni dokazana. Ni podlage za razlago, za kakršno se zavzema pritožba, da bi tedaj to pomenilo, da dokazovanje vzajemnosti ni potrebno.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka glede pokojnega inž. M. K. je tako pravilna. V tem delu je torej neutemeljena pritožba D. K., ki je po podatkih spisa hči in tako dedinja pokojnega inž. M. K..

Pritožba nato nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je predlog za denacionalizacijo glede S. L. prav tako zavrnilo, ker slednja nikoli ni bila državljanka FLRJ. V zvezi s tem je treba povedati, da so v tej zadvi pritožbo vložili štirje pritožniki, med katerimi je bila tudi P.L.. Kot je že zgoraj bilo pojasnjeno, je bila pritožba P. L. pravnomočno zavržena. Glede na vsebino predloga za denacionalizacijo in glede na podatke v spisu, iz katerih izhaja, da je P.L. hči S. L. (predlog na list. št. 2 spisa) in glede na to, da je bila pritožba P. L. zavržena, je torej odločitev o zavrnitvi predloga za denacionalizacijo glede S. L. pravnomočna in torej ni treba odgovarjati na pritožbene trditve, ki se nanašajo na zavrnitev predloga glede S. L.. Ostali pritožniki, torej D. K., A. Z. in dr.

M. B. Z., namreč po podatkih spisa niso dediči S. L., zato ni mogoče šteti, da so se oni pritožili zoper ta del odločitve. Glede S. L. tako navedeni pritožniki niso stranke postopka po 1. odstavku 60. člena ZDen v zvezi s 56. členom ZDen. Po drugi strani pa zavrženje pritožbe P. L. ne more vplivati na pravice, ki jih ima kot morebitna dedinja ostalih denacionalizacijskih upravičencev. Če bi se v nadaljnjem postopku izkazalo, da je P. L. dedinja katerega od denacionalizacijskih upravičencev iz 2. točke današnjega sklepa, tedaj imajo pritožbe D. K., A. Z. in dr. M. B. Z. v obsegu denacionalizacijskih upravičencev iz 2. točke današnjega sklepa učinek tudi zanjo. Po 2. odstavku 61. člena ZDen namreč zadostuje, da zahtevo, v zvezi s tem pa tudi pritožbo, vloži le en pravni naslednik, kar pomeni, da deluje za vse morebitne dediče. Tudi glede D. K. velja, da je njena pritožba zavrnjena, kolikor gre za pokojnega inž. M. K., katerega dedinja je po podatkih spisa. Ne velja pa to glede denacionalizacijskih upravičencev iz 2. točke današnjega sklepa, če bi se tudi zanjo enako kot glede Pie Laus izkazalo, da je morebiti dedinja katerega od njih. Zato je pritožbeno sodišče štelo, da je glede ostalih denacionalizacijskih upravičencev njena pritožba utemeljena, kot je utemeljena tudi pritožba A. Z. in dr. M. B. Z..

V zvezi z zavrnitvijo zahteve za denacionalizacijo glede V. K., B. K., M. Z., L. B. T. in B. K. je sodišče prve stopnje izvedlo izčrpen postopek in zapisalo tudi jasne razloge. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s pritožbo, češ da dejansko stanje ni prav ugotovljeno; strinja pa se, da materialnopravno ni pravilna odločitev o zavrnitvi zahteve.

Kot bistveno pritožba poudarja, da je šlo za kupnino, ki je dosegla manj kot 30 % vrednosti; z dopisom 31.10.1956 so bili postavljeni pred dejstvo, da so bo nepremičnina rušila; B. K. kot zobozdravnica je v stavbi imela lasten lokal; nepremičnine niso nameravali prodati, kaj šele za tako ceno. Pritožba opozarja tudi na določbe Zakona o razlastitvi iz leta 1957 in citira več odločb Vrhovnega sodišča RS v zvezi z navedenim vprašanjem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da je v obravnavani zadevi šlo za upoštevno grožnjo z razlastitvijo v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 1.6.1957. Odločilnega pomena za tako ugotovitev sodišča druge stopnje je najprej to, da je bila pogodba sklenjena namesto razlastitve, kar v postopku ni sporno in kar izhaja tudi iz 5. točke pogodbe (priloga A7). To pomeni, da bi sledila razlastitev, če bi do pogodbe ne prišlo. Razlastitev je v času sklenitve pogodbe urejal Zakon o razlastitvi, Ur. list FLRJ št. 12-140/57. Glede na določbo 4. člena ZDen bi bile osebe, ki so sklepale pogodbo kot prodajalci, upravičene do denacionalizacije, če bi prišlo do razlastitve, ker je Zakon o razlastitvi iz leta 1957 predpis, izdan do uveljavitve Ustave iz leta

1963. Že zato ne morejo biti v slabšem položaju kot bi bili, če bi jim bila nepremičnina razlaščena. Tudi sodna praksa se je večkrat izrekla, da bi grožnja z razlastitvijo zadostovala, če bi grozila razlastitev po katerem od predpisov, ki jih kot krivične določa 3. oz. 4. člen ZDen. Za tak primer tu gre in so tako pogoji za denacionalizacijo podani (prim. pravno mnenje v Poročilu o sodni praksi 1/93, stran 30, št. 4; odločbe VS RS II Ips 20/95 z dne

18.5.1995, II Ips 469/99 z dne 3.2.2000, II Ips 710/95 z dne

14.2.1996, II Ips 1/98 z dne 28.5.1998). Tudi sicer ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da pogodba ni bila rezultat svobodne volje pogodbenikov. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da predlagatelji niso izkazali groženj in pritiskov, vendar pa ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bilo rušenje planirano, da je šlo za kupnino, ki je dosegla manj kot 30 % in da bi sicer prišlo do razlastitve, tudi sicer zadostujejo za ugotovitev, da je šlo za pogodbo, ki ustreza pogojem iz 5. člena ZDen, po katerem je upravičenec do denacionalizacije tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo v tem delu pritožbi treba ugoditi. Pritožbeno sodišče je o temelju zahtevka odločilo z vmesnim sklepom tako, da je sklep delno spremenilo (1. odstavek 315. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, 4. točka 358. člena ZPP, oboje v zvezi s 37. členom ZNP - Zakona o nepravdnem postopku). Sodišče prve stopnje bo s končnim sklepom odločilo o vsem ostalem, kar je predmet odločbe glede na 1. in 2. odstavek 66. člena ZDen in člen 56 ZDen.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe in potrditvi sklepa temelji na 353. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

O pritožbenih stroških bo glede na 3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP odločalo sodišče prve stopnje.