Jedro

Šteje se, da oškodovanec izve za škodo tedaj, ko sta mu znana njen obseg in višina oziroma tiste okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Ko gre za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih poškodb ali okvare zdravja, je to praviloma tedaj, ko je zdravljenje oškodovanca končano, oziroma, ko se njegovo zdravstveno stanje stabilizira tako, da je mogoče zanesljivo predvideti morebitne bodoče škodne posledice.

Z izpovedjo stranke ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji morata toženca solidarno plačati 16.289,47 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je tožnico zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov, tako da prvemu tožencu dolguje 1.208,75 EUR, drugi toženki pa 15,00 EUR, obema z obrestmi.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 73/2007 – UPB 3 in 45/2008), ker v sodbi ugotavlja, da tožnica ni opisala zdravljenja svojih psihičnih težav, hkrati pa, da je navedla, da je iskala pomoč pri psihiatru. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je 11. 02. 2006 potekel triletni zastaralni rok. Sodišče ni zaslišalo tožnice, niti ni postavilo izvedenca medicinske stroke, s čimer bi lahko ugotovilo, kdaj je bilo njeno zdravljenje zaključeno. Tožnica je imela psihične težave že pred 12. 10. 2005, ko je prvič iskala pomoč zaradi depresije. Na glavni obravnavi 05.05. 2009 je navedla bistvo svojih težav, podrobneje pa bi svoje duševne bolečine opisala ob zaslišanju. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje opeklin končano že konec leta 2005. O tem bi lahko podal mnenje le izvedenec medicinske stroke. Mnenje izvedenca dr. T. L., ki je kirurg in travmatolog, ne pa dermatolog, ni uporabno. Sicer pa je tudi ta izvedenec menil, da bo dokončno stanje opeklin znano šele leto in pol po poškodbi, kar je sredi leta 2006 in ne že konec leta 2005, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica se je še sredi leta 2006 zdravila zaradi opeklin, kar dokazujeta dva računa za nakup rjave energetsko prevodne kreme z dne 15. 03. 2006 in 11. 07. 2006. Tožničina odškodninska terjatev bi torej lahko zastarala šele sredi leta 2009, vendar se to ni zgodilo, ker je tožnica prej vložila tožbo.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo jasne in neprotislovne razloge, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. V dokaznem postopku so bila pravilno ugotovljena tudi vsa odločilna dejstva, ki so ob pravilni uporabi materialnega prava narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi zastaranja.

6. Po 1. odst. 352. čl. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur.l. RS, št. 97/2007 – UPB 1) zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Šteje se, da oškodovanec izve za škodo tedaj, ko sta mu znana njen obseg in višina oziroma tiste okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Ko gre za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih poškodb ali okvare zdravja, je to praviloma tedaj, ko je zdravljenje oškodovanca končano, oziroma, ko se njegovo zdravstveno stanje stabilizira tako, da je mogoče zanesljivo predvideti morebitne bodoče škodne posledice.

7. Tožnica, ki v tej pravdi med drugim zahteva odškodnino za škodo v zvezi z opeklinami, ki jih je utrpela v škodnem dogodku, za katerega odgovarjata toženca, ni niti določno navajala, kdaj je bilo zdravljenje opeklin zaključeno. Prav tako ni pojasnila, kdaj je izvedela, kakšne vse bodo posledice, ki jih bo zaradi opeklin trpela tudi po končanem zdravljenju (npr. trajno spremenjen videz, izdatki za nego). Na navedena vprašanja bi res lahko najzanesljiveje odgovoril izvedenec dermatolog, vendar tožnica takšnega dokaza ni predlagala. V skladu s 1. odst. 7. čl. ZPP so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Odveč je torej pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni imenovalo izvedenca medicinske stroke. Sodišče namreč ne sme izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale. Sodišče prve stopnje se je zato pri obravnavanju ugovora zastaranja utemeljeno oprlo na tožbeno trditev, da je bila tožnica zaradi opeklin nazadnje pregledana pri dermatologu 06. 05. 2005, kar dokazuje tudi njegov izvid, in na izvedensko mnenje prim. dr. T. L., dr. med., ki ga je ta izdelal v kazenskem postopku in na katerega se je tožnica v tej pravdi sama sklicevala. Ker iz njegovega mnenja izhaja, da bo dokončno stanje opečenih predelov kože znano v letu in pol po poškodbi, torej najkasneje konec leta 2005, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je triletni zastaralni rok za uveljavljanje škode zaradi opeklin iztekel konec leta 2008, torej še pred vložitvijo tožbe. Na začetek subjektivnega zastaralnega roka ne more vplivati dejstvo, da si je tožnica še v letu 2006 dvakrat kupila energetsko prevodno kremo, sploh ker ni dokazala, da ji je to kremo predpisal zdravnik, oziroma, da je bil nakup te kreme res potreben zaradi zdravljenja posledic opeklin.

8. Tožnica je kot dokaz med drugim predlagala tudi svoje zaslišanje, vendar je sodišče prve stopnje ta njen predlog upravičeno zavrnilo. Z izpovedjo stranke namreč ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožbe. Enaka ugotovitev velja za tožničine trditve o njenih psihičnih težavah, ki se kažejo v obliki depresije in napadov panike. Tožnica se je nanje začela sklicevati šele na glavni obravnavi 05. 05. 2010, ne da bi pojasnila, kdaj je izvedela, da so te težave posledica škodnega dogodka, in predvsem, kdaj ji je bil znan obseg te škode. Čeprav ima tožnica po lastni trditvi še takšne psihične težave, to dejstvo nima vpliva na zastaranje. Subjektivni zastaralni rok je namreč začel teči že tedaj, ko je škoda iz tega naslova postala predvidljiva, pričakovana in določljiva. Kdaj se je to zgodilo, tožnica ne navaja. Njena trditev, da so se zaradi depresije začela pri njej razvijati epileptogena žarišča, ki jih ugotavlja izvid iz aprila 2006, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je po 1. odst. 337. čl. ZPP pri odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati. Tožnica namreč ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

9. Sodišče prve stopnje je po navedenem utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj tožnica zaradi zastaranja nima več pravice do odškodnine. Pritožbeni preizkus je pokazal, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niso podani, prav tako ne tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. čl. ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je tožnica s pritožbo propadla, mora svoje stroške zanjo v skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP in 155. čl. istega zakona kriti sama.