Jedro

Ni izpolnjen zakonski pogoj enoletnega dejanskega življenja v Sloveniji, če tožnica že nekaj let živi v tujini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke za sprejem v državljanstvo po 2. odstavku 12. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da tožnica ne izpolnjuje zakonskega pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji, ker že nekaj let živi v Nemčiji. Ker ne izpolnjuje osnovnega pogoja za redno naturalizacijo z olajšavami, tožena stranka ostalih pogojev ni ugotavljala, saj to ne bi vplivalo na odločitev o stvari.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka, ker tožena stranka ni odločila v okvirih zahtevka in ker izpodbijana odločba nima razlogov. Tožnica navaja, da je v svoji prošnji navedla, da po njenem mnenju izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo tako po 2. odstavku 12. člena, kakor tudi po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, kar pomeni, da tožnica ni vztrajala, da se njena prošnja rešuje le v okviru 2. odstavka 12. člena zakona o državljanstvu. Izpodbijana odločba po njenem mnenju tudi nima razlogov, saj s tako skopo obrazložitvijo ne more opravičiti odločitve iz izreka odločbe. Tožeča stranka poudarja, da tožena stranka ni navedla, kaj razume pod pojmom dejanskega prebivanja v Sloveniji in da se po njenem mnenju v vsakem primeru šteje, da dejansko prebivajo v Sloveniji tudi zdomci, ki se tedensko ali mesečno vračajo v domovino. Tožnica pa je že itak, še predno je šla na začasno delo v tujino, živela in delala v Republiki Sloveniji. V Slovenijo je prišla 1967 leta, po poroki s slovenskim državljanom sta živela v Sloveniji. V letu 1978 sta z možem odšla na začasno delo v Nemčijo, kjer sta še danes. V Sloveniji sta si zgradila novo hišo, kjer sedaj prebivata in kjer imata od 23.12.1991 prijavljeno stalno oziroma začasno bivališče. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji, zato ji je bila predlagana prekvalifikacija prošnje po 13. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V zvezi s tem je stranka dne 19.11.1993 na zapisnik pri Oddelku za notranje zadeve občine podala izjavo, da vztraja pri svoji vlogi.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 12. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I) lahko oseba, ki je poročena z državljanom RS z naturalizacijo pridobi državljanstvo RS, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto in če izpolnjuje pogoje iz 1., 4., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Za razliko od redne naturalizacije po 10. členu zakona, kjer zakon določa med drugimi pogoji izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji v trajanju deset let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje. Pogoj dejanskega življenja v Sloveniji v zakonu ni opredeljen, zato ga mora glede na dejanske okoliščine ugotoviti organ v vsakem primeru posebej.

V tem primeru je tožena stranka ugotovila, da tožnica že nekaj let živi v Nemčiji, zato ne izpolnjuje omenjenega pogoja, da dejansko živi vsaj eno leto v Sloveniji. Drži trditev tožnice, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, kaj razume pod pojmom "dejanskega prebivanja v Sloveniji", vendar po presoji sodišča to ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivale na samo odločitev. V zvezi s tem sodišče pripominja, da so za opredelitev navedenega zakonskega pogoja pomembne zlasti okoliščine, povezane z življenjem prosilca za državljanstvo, z njegovo družino in delom, ki ga opravlja, in presoja vseh navedenih okoliščin skupaj kaže na to, kje prosilec pretežno opravlja bistvene življenjske aktivnosti. Ker je tožnica na začasnem delu v tujini, kar ni sporno, tega pogoja tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje. Ni namreč mogoče šteti, da nekdo dejansko živi v Sloveniji, če prihaja v Slovenijo le občasno, sicer pa zadovoljuje vse svoje bistvene življenjske potrebe izven nje. Za presojo tega pogoja druge okoliščine (da je, predno je odšla na delo v tujino 1978, že od leta 1969 naprej živela v Sloveniji, da sta si z možem v Sloveniji zgradila novo hišo, kjer imata z možem tudi prijavljeno stalno oziroma začasno bivališče), na katere se tožnica sklicuje, same zase ne morejo vplivati na odločitev v tej stvari, saj za pridobitev državljanstva na tej pravni podlagi niso bistvene. Na podlagi navedenega sodišče ne dvomi v pravilnost sklepanja tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja po 1. odstavku 12. člena zakona o državljanstvu RS in hkrati tudi ne izpolnjuje strožjega tovrstnega pogoja iz 3. točke 10. člena istega zakona.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot republiški predpis.