Jedro

Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja in presoja v vsakem primeru posebej, vendar gre, glede na ustaljeno upravnosodno prakso, za takšno škodo, ki je resna in tožniku osebno neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta, oziroma kot je to predlagano v obravnavanem primeru, z začasno ureditvijo stanja.

Pozivi k odstopu z mesta predsednika vlade, izstop strank iz vladne koalicije, vladna kriza in glasovanje o nezaupnici vladi ni takšna škoda, ki je resna in tožniku osebno neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta, oziroma kot je to predlagano v obravnavanem primeru, z začasno ureditvijo stanja.

Opravljanje funkcije predsednika vlade pa ni tožnikova pravica niti pravica kogarkoli drugega, saj je zasedba te funkcije vezana na predlog predsednika republike (prvi odstavek 111. člena Ustave RS), ki se za kandidata odloči na podlagi izida državnozborskih volitev (drugi odstavek 111. člena Ustave RS). Kako in ob kakšnih pogojih že izvoljenemu predsedniku vlade predčasno preneha mandat, oziroma je lahko predčasno razrešen pa tudi določa Ustava RS (116. do 119. člen). Zato morebitne zatrjevane posledice, ki jih tožnik zatrjuje (da funkcije predsednika vlade, ki predstavlja njegov karierni vrhunec, ne bo mogel več opravljati), ne morejo predstavljati težko popravljive škode v smislu drugega (in tretjega) odstavka 32. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložil skupaj s tožbo zaradi zatrjevanega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine zoper zaključno poročilo Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK) o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank ..., št. 06259-1/2013/1 z dne 7. 1. 2013 (v nadaljevanju: zaključno poročilo), v delu, ki se nanaša na tožnika. Z začasno odredbo, vloženo po tretjem odstavku 66. člena oziroma tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, je tožnik sodišču predlagal, da toženi stranki naloži, da odstrani zaključno poročilo s spletne strani in ji do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prepove, da predstavlja ali posreduje zaključno poročilo drugim osebam.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik zatrjuje, da je bilo z zaključnim poročilom tožene stranke poseženo v njegove ustavne pravice iz 22. člena, četrtega odstavka 15. člena in 25. člena Ustave RS. Po presoji prvostopenjskega sodišča sta ustavni pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS procesni pravici, ki sta lahko bili kršeni le v postopku izdaje zaključnega poročila. Ker pa je bilo zaključno poročilo že izdano in objavljeno, poseg v ti dve pravici ne traja več, zato bo sodno varstvo omejeno le na ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Škoda, ki jo uveljavlja tožnik (izstop strank iz vladne koalicije in posledična politična kriza v Sloveniji), ne predstavlja težko popravljive škode (za tožnika) v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnik, ki je zavezanec za prijavo svojega premoženjskega stanja, težko popravljive škode ni izkazal, izdaja začasne odredbe, s katero bi bilo odstranjeno zaključno poročilo s spletne strani KPK, pa bi bila v nasprotju z javnim interesom. Ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. 3. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da samo izda začasno odredbo, oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bilo zaključno poročilo KPK sprejeto v postopku, v katerem so mu bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Z objavo zaključnega poročila mu nastaja težko popravljiva škoda, ki se manifestira z zahtevo političnih strank vladne koalicije po njegovem odstopu z mesta predsednika vlade, grožnjami in dejanskim izstopom političnih strank iz vladne koalicije (kar bo povzročilo predčasne volitve) in okoliščino, da funkcije predsednika vlade, ki predstavlja njegov karierni vrhunec, ne bo mogel več opravljati. O zahtevi za izdajo začasne odredbe bi sodišče moralo odločiti v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 66. člena ZUS-1, ne pa na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, saj je s tem nezakonito preneslo breme dokazovanja obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe na tožnika. Odločanje o začasni odredbi po 66. členu ZUS-1 ni stvar diskrecijske pravice sodišča, temveč je to obveznost, da se zagotovi učinkovito pravno varstvo osebi, kateri je bilo z nezakonitim aktom ali dejanjem poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Posledice kršitev še vedno trajajo, saj je zaključno poročilo objavljeno na spletni strani KPK in tako dostopno vsakomur.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je vložil tožbo zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine (4. člen in 66. člen ZUS-1) zoper zaključno poročilo KPK. Hkrati s tožbo je predlagal izdajo sklepa po drugem odstavku 66. člena ZUS-1 oziroma izdajo začasne odredbe (po uradni dolžnosti) po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. 6.

Sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (t. i. subsidiarno sodno varstvo – 4. člen ZUS-1). Če dejanje posega v človekove pravice in temeljne svoboščine še traja, mora sodišče v tovrstnem upravnem sporu odločiti brez odlašanja (drugi odstavek 66. člena ZUS-1); če pa ne more odločiti brez odlašanja, lahko izda po uradni dolžnosti začasno odredbo v skladu z 32. členom ZUS-1 (tretji odstavek 66. člena ZUS-1) – vendar le glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti upravnega sodišča in ne morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča. V vsakem primeru pa lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe po drugem ali tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. V takem primeru pa mora izkazati izpolnjevanje predpisanih pogojev za začasno odredbo, med drugim tudi verjetnost nastanka težko popravljive škode.

7. Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da je prvostopenjsko sodišče nezakonito preneslo breme dokazovanja na tožnika, ker je namesto po drugem oziroma tretjem odstavku 66. člena ZUS-1 predlagano začasno odredbo obravnavalo tudi na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. 8. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1 (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), in ugotovilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na tej zakonski podlagi niso izpolnjeni. S takim stališčem se strinja tudi Vrhovno sodišče. Ustavne pravice, ki naj bi bile po tožnikovem zatrjevanju kršene, so procesne ustavne pravice in (neposreden) poseg v te pravice (zaradi dejstva, da je zaključno poročilo že objavljeno) ne traja več, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pogoj za izdajo začasne odredbe na podlagi 66. člena ZUS-1 pa je v smislu drugega odstavka obstoj dejstva, da nezakonito dejanje še traja. Zato ni bilo podlage za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi 66. člena ZUS-1. 9. O pobudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1 se sodišče ni dolžno izrecno opredeljevati (in to posebej obrazložiti), saj začasno odredbo na tej podlagi izda (le) po uradni dolžnosti, če oceni, da so za to izpolnjeni pogoji (med drugim tudi pogoj, da nezakonito dejanje še traja), za tako odločitev pa ima po določbi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1 diskrecijsko pravico. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v svojem sklepu I Up 453/2008. 10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 (v povezavi z drugim odstavkom istega člena). Razloge, ki jih je navajal tožnik v zahtevi, je po mnenju Vrhovnega sodišča ocenilo pravilno in v skladu z dosedanjo upravnosodno prakso v zvezi z začasnimi odredbami v upravnem sporu tudi utemeljeno zavrnilo.

11. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka istega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

12. Poseg v ustavne pravice naj bi tožena stranka storila s tem, ker tožnika pred objavo zaključnega poročila ni seznanila z njegovo vsebino, zato tožniku ni bila dana možnost, da poda odgovor, poročilo pa je bilo objavljeno na spletni strani KPK, ne da bi vsebovalo njegov odgovor. Kot je že navedeno, tožnik vtožuje kršitev procesnih ustavnih pravic, za zaščito katerih naj ne bi imel zagotovljenega drugega sodnega varstva. V postopku presoje pogojev za izdajo začasne odredbe pa vtoževane ustavne pravice predstavljajo okvir presoje škodljivih posledic, zaradi katerih naj bi obstajala verjetnost nastanka težko popravljive škode tožniku, kar je primarni pogoj za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1. 13. Tožnik kot težko popravljivo škodo uveljavlja pozive k odstopu z mesta predsednika vlade, izstop strank iz vladne koalicije, vladno krizo, glasovanje o nezaupnici vladi in da funkcije predsednika vlade, ki predstavlja njegov karierni vrhunec, ne bo mogel več opravljati. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja in presoja v vsakem primeru posebej, vendar gre, glede na ustaljeno upravnosodno prakso, za takšno škodo, ki je resna in tožniku osebno neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta, oziroma kot je to predlagano v obravnavanem primeru, z začasno ureditvijo stanja.

14. Škoda, ki jo uveljavlja tožnik in se nanaša na razpad vladne koalicije ter politične razmere v državi, v smislu upravnosodne prakse, navedene v 13. točki te obrazložitve, ne predstavlja tožnikove osebne škode. Enako velja glede navedb o pozivih k odstopu z mesta predsednika vlade in okoliščine, da te funkcije ne bo mogel več opravljati. Opravljanje funkcije predsednika vlade ni tožnikova pravica niti pravica kogarkoli drugega, saj je zasedba te funkcije vezana na predlog predsednika republike (prvi odstavek 111. člena Ustave RS), ki se za kandidata odloči na podlagi izida državnozborskih volitev (drugi odstavek 111. člena Ustave RS). Kako in ob kakšnih pogojih že izvoljenemu predsedniku vlade predčasno preneha mandat, oziroma je lahko predčasno razrešen pa tudi določa Ustava RS (116. do 119. člen). Zato morebitne zatrjevane posledice ne morejo predstavljati težko popravljive škode v smislu drugega (in tretjega) odstavka 32. člena ZUS-1. 15. Glede varovanja osebnostnih pravic (ki jih smiselno tudi zatrjuje) ima tožnik na razpolago drugo učinkovito sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti, ki mu na njegovo zahtevo lahko nudi tudi sodno varstvo z začasno odredbo.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik torej ni izkazal pravno relevantne težko popravljive škode v smislu tretjega in drugega odstavka 32. člena ZUS-1, uveljavljana težko popravljiva škoda pa tudi neposredno ne izhaja iz kršitev vtoževanih ustavnih pravic, zato ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe. Sodišču prve stopnje se zato niti ni bilo treba posebej opredeljevati do prizadetosti javne koristi.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni pritožbeni ugovori glede kršitve določb postopka v upravnem sporu. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložen, iz obrazložitve izhaja, da je sodišče tožnikove argumente obravnavalo ter nanje odgovorilo in jih dovolj obrazloženo zavrnilo.

18. Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).