Jedro

Pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi tujca je ugotovitev, da tujec v državi prebiva nezakonito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje (Policijska postaja Ptuj) na podlagi 64. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) določil tožeči stranki kot tujki 15 dnevni rok, da prostovoljno zapusti Republiko Sloveniji in ji določil, da mora do odhoda bivati na naslovu ... Svojo odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da tujka v RS biva nezakonito, saj ji je (ob kontroli dne 7.11.2014) potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v RS.

Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za notranje zadeve s svojo odločbo št. 2253-34/2014/3 (155-10) z dne 21. 11. 2014. Pri tem navaja določbe drugega in tretjega odstavka 14. člena ZTuj-2 ter pritrjuje ugotovitvi organa prve stopnje, da je tožeča stranka v RS prišla 9. 5. 2014 in bila na dan kontrole, to je 7. 11. 2014, še vedno v RS, s čemer je kršila določbo drugega in tretjega odstavka 14. člena ZTuj-2. Rok 3 mesecev, ko se je znotraj 6 mesecev lahko gibala v Republiki Sloveniji in ostalih državah pogodbenicah konvencije, se je namreč iztekel že 9. 8. 2014. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe, da je bila v vmesnem času večkrat v tujini, saj bi to lahko navedla že pri organu prve stopnje, pa ni, prav tako za te navedbe ni predložila nobenega dokaza, zato da bi lahko pritožbeni organ utemeljeno sklepal, da so te navedbe resnične. Kot neutemeljene je zavrnil tudi pritožbene ugovore glede kršitev pravil postopka. Tožnici je organ prve stopnje omogočil, da je postopek spremljala v španskem jeziku, ki ga razume, prav tako je imela možnost pravne pomoči, ki jo nudi Pravno – informacijski center nevladnih organizacij (PIC), s katerim je organ prve stopnje nemudoma tudi stopil v kontakt, a je tožeča stranka izjavila, da bo za navedeno pomoč zaprosila po potrebi.

Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene ugovore glede tega, da ni šlo za nezakonito bivanje in da se kot turist lahko svobodno giblje po Evropi. Ponavlja tudi pritožbene ugovore glede kršitev pravil postopka in kršitve človekovih pravic, ki jih utemeljuje s citiranjem določb Ustave RS in Konvencije o človekovih pravicah ter sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek postopka pri organu prve stopnje in vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih, s katerimi sta svojo odločitev utemeljila organa prve in druge stopnje ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločba, s katero je bil tožeči stranki, zaradi nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji, določen rok (15 dni) da prostovoljno zapusti državo.

Pogoji in način vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Sloveniji so določeni v ZTuj-2. Za vstop v Slovenijo mora imeti tujec veljavno potno listino, poleg nje pa tudi vizum ali dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdal pristojni slovenski organ ali pristojni organ države pogodbenice Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, če ni z zakonom ali mednarodno pogodbo drugače določeno (7. in 8. člen ZTuj-2). Tujec lahko vstopi v Slovenijo in biva v njej toliko časa, kolikor mu je dovoljeno z vizumom, dovoljenjem za prebivanje, sklepom Vlade Republike Slovenije, zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 14. člena ZTuj-2). Tujec, ki na podlagi pravnega reda Evropske unije ali mednarodne pogodbe ali sklepa Vlade Republike Slovenije za vstop v Republiko Slovenijo in bivanje ne potrebuje vizuma, lahko v Republiko Slovenijo vstopa in v njej biva največ 90 dni v obdobju 180 dni, kar zajema bivanje v zadnjem 180 dnevnem obdobju, šteto od dneva prvega vstopa, z enakimi nameni, kot so dovoljeni tujcem, ki morajo imeti vizum za kratkoročno bivanje (drugi odstavek 14. člena ZTuj-2). V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena lahko tujec, ki lahko 90 dni v obdobju 180 dni brez vizuma biva in se giblje na območju držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, v Republiko Slovenijo vstopi in v njej ostane največ toliko časa, da skupna dolžina bivanja v vseh državah pogodbenicah ne preseže 90 dni v obdobju 180 dni, kar zajema bivanje v zadnjem 180 dnevnem obdobju na ozemlju držav članic, šteto od dneva prvega vstopa v eno do držav pogodbenic.

ZTuj-2 torej izhaja iz predpostavke, da lahko tujci v Sloveniji prebivajo le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Kdaj se šteje, da tujec nezakonito prebiva v Sloveniji, je taksativno določeno v prvem odstavku 60. člena ZTuj-2. Tako v Sloveniji nezakonito prebiva tujec, ki je nedovoljeno vstopil (1. alilnea), ki nima vizuma, ali mu je vizum prenehal veljati ali če prebiva v Sloveniji v nasprotju z vstopnim naslovom oz. mu je potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v Sloveniji (2. alinea), ali če nima dovoljenja za prebivanje ali mu je dovoljenje prenehalo veljati (3. alinea). V tretjem odstavku 60. člena ZTuj-2 je med drugim določeno, da mora tujec, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, državo zapustiti v roku, ki mu je bil postavljen. Če tujec ne zapusti ozemlja Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZTuj-2, se mu na podlagi odločbe o vrniti omogoči prostovoljna vrnitev ali se ga iz države odstrani (prvi odstavek 63. člena ZTuj-2). V prvem odstavku 64. člena ZTuj-2 je določeno, da policija izda odločbo o vrnitvi tujcu, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, razen v izjemnih primerih, ki so v zakonu taksativno našteti, ti pa v obravnavani zadevi nesporno niso podani.

Odločba o vrnitvi je upravna odločba, ki jo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZTuj-2 tujcu izda policija po končanem postopku o prekršku zaradi kršitve po prvem odstavku 60. člena ZTuj-2. S to odločbo policija ugotovi, da je tujčevo prebivanje v državi nezakonito ter tujcu naloži obveznost in (praviloma) rok za prostovoljno vrnitev oz. zapustitev države, ki ne sme biti krajši od 7 in ne daljši od 30 dni. Za čas, v katerem mora tujec prostovoljno zapustiti državo, mu policija lahko določi kraj bivanja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 67. člena ZTuj-2).

Upoštevaje navedeno materialnopravno podlago je pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi tujca ugotovitev, da tujec nezakonito prebiva v RS. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da je navedeni pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. To potrjujejo tako podatki spisa kot tudi navedbe tožeče stranke iz katerih izhaja, da je prišla v Slovenijo 9. 5. 2014 (z veljavnim potnim listom ...) in da je do 7. 11. 2014 (ko je bila v postopku o prekršku opravljena kontrola identitete) neprijavljena bivala (nazadnje) na naslovu ..., brez da bi imela urejen status, ki bi ga kot državljanka Nikaragve morala imeti, če bi želela v RS prebivati dlje kot 90 dni v obdobju 180 dni (druga in tretjo alinea 60 člena ZTuj-2 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 14. člena ZTuj-2). Zato kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da ni šlo za nezakonito bivanje. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede kršitev pravil postopka. Že tožena stranka je v svoji odločbi, glede identičnega pritožbenega ugovora, pravilno ugotovila, da pravila postopka v obravnavanem primeru niso bila kršena. Temu stališču pritrjuje tudi sodišče. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bila tožeča stranka v postopku pri organu prve stopnje podrobno seznanjena z zadevo, saj ji je organ omogočil, da je postopek spremljala v španskem jeziku, ki ga razume, prav tako je bila seznanjena, da ima v skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZTuj-2 pravico do brezplačne pomoči, ki jo nudi PIC, a je izjavila, da bo za navedeno pomoč zaprosila po potrebi. Zato je po presoji sodišča neutemeljeno in v nasprotju s podatki spisa tudi zatrjevanje tožeče stranke, da so ji bile kršene človekove pravice po Ustavi RS in Konvenciji o človekovih pravicah.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo