Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni izdalo delne sodbe na podlagi pripoznave, kljub temu da so bili za to izpolnjeni vsi pogoji, storilo kršitev določb postopka relativne narave, ki pa glede na sprejeto odločitev, da je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen, ni vplivala na na pravilnost te izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvi alineji I./1. tč. izreka za znesek 115,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 do plačila ter v celoti v I./2. in 3. tč. izreka ter izpodbijani del sklepa (t.j. II./2. tč. izreka) razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.

V preostalem (t.j. v prvi alinei I./1. tč. izreka glede glavnice 1.620,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 ter v celoti v drugi alinei I./1. tč. izreka) se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku, na račun njegovega pooblaščenca, znesek 1.735,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 do plačila in regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 686,00 EUR ter po poplačilu akontacije dohodnine in po plačilu prispevkov, tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila (I./1. tč. izreka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku na njegov TRR mesečno rento v višini 147,94 EUR od 16. 3. 2006 naprej, in sicer do pravnomočnosti sodbe dospele obroke v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, t.j. od vsakega posameznega obroka dalje do plačila, v bodoče v plačilo dospevajoče obroke rente pa do vsakega 5. dne v mesecu vnaprej, dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji (I./2. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 969,00 EUR, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (I./3. tč. izreka). V umaknjenem delu tožnikovega tožbenega zahtevka po plačilu zapadlih in neplačanih plač za obdobje od 1. 1. 2009 do 13. 7. 2009 v znesku 4.329,27 EUR, pa je s sklepom postopek ustavilo (II./1. tč. izreka). Odločilo je, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka (II./2. tč. izreka).

Zoper izpodbijano sodbo in zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu razpravljajočemu sodniku, ker je izkazan razlog po 6. tč. 70. člena ZPP. Razpravljajoča sodnica je prvotno izdala zamudno sodbo pred potekom roka za odgovor na tožbo, s katero je ugodila pretežno nesklepčnemu tožbenemu zahtevku. V ponovnem sojenju so bile storjene številne kršitve določb ZPP in temeljnih ustavnih procesnih jamstev, kar vse kaže na to, da razpravljajoča sodnica pri sojenju ni bila nepristranska, njeno neobrazloženo zavračanje dokaznih predlogov in ugovorov tožene stranke, ob hkratnem sprejemu golih dejstev nasprotne stranke, pa kaže na njeno pristranskost. Glede predmeta spora, vrednosti spornega predmeta in odločitve o tožbenih zahtevkih ter stroških postopka tožena stranka navaja, da je ves čas postopka opozarjala na to, da tožnik z vsako vlogo delno spreminja svoje tožbene zahtevke, zato je od sodišča prve stopnje zahtevala, da določi vrednost spora ter, da tožnika pozove naj jasno opredeli predmet svojega tožbenega zahtevka, saj se glede na njegovo ravnanje ni vedelo, kaj je predmet obravnave. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zaradi česar je tožena stranka šele s prejemom izpodbijane sodbe lahko ugotovila, o kakšni višini zahtevkov, je sodišče prve stopnje sploh odločalo. Slednje prav tako ni odločilo o razliki med prvotno uveljavljanim zahtevkom iz naslova odpravnine v višini 2.027,00 EUR in končno postavljenim zahtevkom v višini 1.735,91 EUR ter o vtoževani renti za obdobje od 18. 11. 2005 do 16. 3. 2006. Vrednost vseh uveljavljanih zahtevkov tožnika v tem delovnem sporu je, ob pravilnem izračunu, znašala 15.770,73 EUR. O navedenem izpodbijana sodba nima razlogov. Zaradi nepravilne označbe vrednosti spornega predmeta je posledično napačna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Glede stroškovnega izreka sklepa je tožena stranka navedla, da je izrecno zahtevala povrnitev stroškov v zvezi z umaknjenim delom zahtevka v znesku 4.329,27 EUR, glede katerega je sodišče prve stopnje izdalo sklep o ustavitvi postopka. Zaradi navedenega je nepravilna in nezakonita izpodbijana stroškovna odločitev, da toženi stranki v umaknjenim delu ne gredo pravdni stroški. Tudi sicer je obrazložitev sodišča prve stopnje pod tč. II./2. nejasna in nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, ali se obrazložitev na sedmi strani v drugem odstavku pod tč. „K II.“ nanaša tudi na izrek o stroških po sodbi, ali samo na izrek o stroških po sklepu. Sodišče prve stopnje pa tudi ni odločilo o priglašenih pritožbenih stroških pritožbene stranke v zvezi z izdajo nezakonite zamudne sodbe. Glede regresa in odpravnine tožena stranka navaja, da je že v odgovoru na tožbo priznala dolg tožnika iz naslova regresa in navedla, da bi ta zahtevek pripoznala, če bi bil oblikovan sklepčno. Pripoznala pa je del zahtevka na plačilo odpravnine v višini 1.620,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 dalje. Glede pripoznanega dela zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje, skladno z določbo 316. člena ZPP, izdati sodbo na podlagi pripoznave, drugačno ravnanje pa predstavlja kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, najmanj v stroškovnem delu od pripoznanega dela tožbenega zahtevka, ker tožena stranka niti glede regresa niti glede pripoznanega dela tožbenega zahtevka iz naslova odpravnine ni dala povoda za tožbo, zato bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki v tem delu povrniti stroške. V zvezi z vtoževano odpravnino (pri čemer so navedbe v nadaljevanju pritožbe v bistvu relevantne le glede zneskov odpravnine, višjega od pripoznanih 1.620,30 EUR) je tožnik v tožbi zgolj navedel pravno podlago 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ter postavil trditev, da bi, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo prejemal plačo v znesku 737,14 EUR, kar naj bi bilo po njegovih trditvah toliko, kot je prejel povprečno za mesece februar, marec in april leta 2005. Šlo je za golo trditev, ki ni bila podkrepljena z dokazi. Tožena stranka je navedenemu nasprotovala in navedla, da tožnikova plača v tem obdobju nikakor ni dala navedenega povprečja, temveč povprečje 558,56 EUR, kar je dokazala z predložitvijo plačilnih list. V nadaljevanju je tožnik tudi povsem nesubstancirano navedel, da je bila njegova bruto plača sestavljena tudi iz dodatka dostav in plačanih dnevnic po Pravilniku o uporabi službenih avtomobilov in oddaji potnih nalogov in po Pravilniku o nagrajevanju dostave pošiljk, pri čemer je v dokazne namene predlagal zgolj v pogled v predložena pravilnika. Navedenemu je tožena stranka prav tako ugovarjala in predložila listine. Navedla je, da je tisto, kar tožnik imenuje drugi del plačila za delo, le plačilo stroškov v zvezi z delom, ki niso sestavni del plače. Sodišče prve stopnje se do navedenih konkretiziranih in z listinskimi dokazi podprtih ugovorov tožene stranke, ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje je mimo vseh postopkovnih in materialnopravnih pravil sledilo nesubstanciranim in tudi nedokazanim navedbam tožnika. Brez ustreznih trditev je ugotavljalo dejstva, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožniku plača izplačevala v dveh delih in da zahteva tožnika, da želi prejemati plačo v enem delu, to dokazuje, je napačen. Povsem neargumentirano je svojo odločitev obrazložilo s tem, da tožnikova zahteva iz oktobra 2005 omogoča preverljivost tožnikovih podatkov. V tem delu je izpodbijana sodba povsem brez razlogov. Tožnik dokaza glede višine sploh ni predlagal. Sklicevanje na pravilnike je za višino konkretnega povprečja, s katerim tožnik utemeljuje vtoževano odpravnino in rento, povsem neprimeren dokaz. Zaradi nedokazanosti višine zatrjevanega povprečja, bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti sporni del zahtevka iz naslova odpravnine in na isti podlagi temelječo rento. Slednje ni zgolj spregledalo dejstva, da drugi del plačila ni plača, temveč stroški v zvezi z delom, temveč je tudi povsem napačno tolmačilo oba pravilnika, saj ne določata dodatkov k tožnikovi plači in same plače, temveč način izračuna bruto zaslužka delavca, prav tako pa tudi ne omogočata preizkusa konkretne višine zatrjevanega povprečja 737,14 EUR. Sodišče prve stopnje se do, v tej smeri podanih ugovorov tožene stranke, prav tako ni opredelilo. Zaradi navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odpravnini zmotno in nepopolno ugotovilo odločilna dejstva, zmotno uporabilo materialno pravo ter storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je prekršilo ustavna procesna jamstva, zlasti pravico do izjavljanja strank v postopku in načelo kontradiktornosti, na kar tožena stranka, glede na izdano sodbo presenečenja, ni mogla opozoriti. Glede rente tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje še dodatno kršilo načelo kontradiktornosti, ker je svojo odločitev oprlo na spis ZPIZ št. .... Navedeni spis in spis Zavarovalnice ... namreč v dokaznem postopku nista bila vpogledana niti prebrana, zato je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je bil dokazni predlog z vpogledom v navedena spisa zavrnjen, zaradi česar izpodbijana sodba predstavlja tudi sodbo presenečenja, s čimer je ponovno podana kršitev pravil postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zvezi z rento ugotavljalo mimo in preko dejanskih trditev samega tožnika. Trditve tožnika so bile nesubstancirane. Sodišče prve stopnje je samo ugotavljalo dejstva iz predloženih listin, predvsem iz spisa ZPIZ. Vpogled v navedeni spis je predlagala tožena stranka, zgolj iz razloga, ker tožnik ni predložil izvedenskega mnenja invalidske komisije. Navedeno ravnanje sodišče prve stopnje, zato predstavlja kršitev ustavnih procesnih jamstev in določb ZPP, ki meji na samovoljno odločanje v smislu ustavne prepovedi arbitrarnega odločanja. Toženi stranki pa je bila odvzeta tudi pravica do izjave. Tožba glede rentnega zahtevka je nesklepčna. Zaradi nesubstanciranosti trditev in dokaznih predlogov je mogoče rentni zahtevek zavrniti že glede na pravila o trditvenemu in dokaznemu bremenu. Ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen, ne da bi pri tem zavrnitev obrazložilo, zaradi česar je podana kršitev pravil postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni se opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožnik vtožuje razliko v prejemkih za osem urno delo. Zatrjevana škoda tožniku ni nastala z odločbo ZPIZ. Takšna obrazložitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z njegovim predhodnim argumentom, da je tožniku prikrajšanje nastajalo ves čas od novembra 2005 in s prisojeno rento od 16. 3. 2006 dalje. Navedeno dokazuje, da tožniku škoda dne 8. 3. 2007 ni nastala, temveč bistveno pred tem, zaradi česar je ugovor zastaranja utemeljen. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do odločilnih zatrjevanih okoliščin, in sicer, da je imel tožnik prometno nesrečo tudi v letu 2002, da so bile tožnikove poškodbe glave brez tipnih hematomov, da gre pri tožniku le za lahko diplopijo in, da je bilo njegovo zdravljenje v zvezi s prometno nezgodo iz leta 2003 končano v letu 2004. Kljub temu, da je tožnik kot edini vzrok invalidnosti in škode zatrjeval diplopijo, pa je sodišče prve stopnje preko njegovih trditev ugotovilo tudi, da je posledica poškodbe tudi prilagoditvena motnja in poslabšanje sicer že prej prisotne kronične bolečinske simptomatike v CH. Zatrjevana tožnikova škoda je le posledica tožnikove brezposelnosti. Sodišče prve stopnje mora presojo bodoče škode temeljito obrazložiti in pri tem pazljivo opredeliti, na čem temelji rentni zahtevek in njegovo višino, saj šele takšna obrazložitev omogoča presojo utemeljenosti prisojenega zneska. Slednje pa je napačno odločilo tudi o sami višini prisojene rente. Glede slednjega je tožena stranka ponovila svoje navedbe, ki jih je podala v zvezi z odpravnino ter navedla, da je tako tudi v tem delu izpodbijane odločitve podana kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo odpravnine in regresa za leto 2009, prav tako pa od tožene stranke v obliki rente zahteva povrnitev premoženjske škode, ki naj bi jo utrpel v posledici škodnega dogodka z dne 11. 12. 2003, ko je utrpel poškodbo pri delu.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je šele s prejemom izpodbijane sodbe lahko ugotovila o katerih višinah vtoževanih zneskov je sodišče prve stopnje, glede na to, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek večkrat spreminjal, oziroma ga nižal, sploh odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožnik je svoj zahtevek res spreminjal oziroma nižal, vendar je ob tem tožbeni zahtevek v celoti definiral, tako da je jasno kateri zahtevki, v kakšni višini, so bili v tem sporu vtoževani.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odpravnine prisodilo znesek 1.735,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 do plačila. Tožena stranka to odločitev sodišča prve stopnje izpodbija. Navaja, da je tožnikov zahtevek iz tega naslova v višini 1.620,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 dalje, pripoznala, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje, skladno s 316. členom ZPP, v tem delu izdati sodbo na podlagi pripoznave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili res izpolnjeni pogoji za izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave za navedeni del tožnikovega zahtevka, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo jasno navedla, da ta del vtoževanega zahtevka pripoznava, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko v tem delu ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave, storilo kršitev določb pravdnega postopka relativne narave, ki pa glede na sprejeto odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek v tem delu utemeljen, ni vplivala na pravilnost te izpodbijane odločitve. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da bi moralo sodišče prve stopnje navedeno okoliščino ustrezno upoštevati pri stroškovni odločitvi. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odpravnine plačati znesek 1.620,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009, potrdilo.

Predmet pritožbenega preizkusa pa je tudi razlika med pripoznaim in prisojenim zneskom (t.j. 115,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 do plačila). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to odločitev sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je tožnik toženo stranko opozarjal že oktobra 2005, da želi prejemati plačo v enem znesku in da so zato ponujeni tožnikovi podatki preverljivi, pri čemer pa ni pojasnilo niti kateri so ti podatki, ki naj bi bili po njegovi oceni preverljivi. Tožnik je prvotno zatrjeval, da je osnova za izračun odpravnine mesečna plača v višini 737,14 EUR (toliko naj bi namreč, na podlagi njegovih trditev, znašala tožnikova plača v povprečnem znesku za februar, marec in april leta 2005, če bi delal), kasneje pa je plačila specificiral in navedel, da je tožnikova plača v letu 2005 za mesec april znašala 668,11 EUR, maj 556,55 EUR in junij 669,06 EUR. To svojo specifikacijo je sodišče prve stopnje sprejelo v dejansko podlago svoje izpodbijane odločitve, pri čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da, ob upoštevanju navedenih zneskov, znaša izračun povprečne plače 631,06 EUR in torej ne prvotno zatrjevanih 737,14 EUR. Poleg navedene nejasnosti, pa se pritožbeno sodišče prav tako strinja s pritožnico, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov in predloženih dokazov, ki jih je v zvezi, s strani tožnika, zatrjevano višino povprečne mesečne plače, podala tožena stranka (glej npr. tč. IV. odgovora na tožbo). V tem delu torej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, s takšnim ravnanjem pa je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pa je bistvena kršitev določb postopka po 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, kar vse je terjalo razveljavitev te izpodbijane odločitve. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotoviti vsa pravnoodločilna dejstva, ki so pomembna za presojo vtoževane terjatve iz naslova odpravnine, se ustrezno opredeliti do ugovorov tožene stranke in nato o tem delu tožbenega zahtevka v razveljavljenem obsegu ponovno odločiti, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja tudi na pravilno uporabo določbe 109. člena ZDR, ki je pravna podlaga za odločanje o tožnikovem zahtevku. V skladu s citirano določbo namreč osnovo za izračun tožnikove odpravnine predstavlja povprečna mesečna plača, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in ne povprečna mesečna plača, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih svojega dejanskega dela, kar naj bi bilo, na podlagi zatrjevanj pravdnih strank, v letu 2005. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova plačila regresa za leto 2009 prisodilo znesek 686,00 EUR bruto. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku po plačilu akontacije dohodnine in po plačilu prispevkov, izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila. Tudi to odločitev sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi izpodbija in navaja, da je priznala dolg tožnika iz tega naslova in navedla, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje napovedala, da bi ta zahtevek pripoznala, če bi bil oblikovan sklepčno. Pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe odgovarja, da je s procesnega vidika treba ločiti pripoznanje zahtevka od priznanja dejstev. Zgolj v primeru priznanja zahtevka lahko sodišče, v skladu z določbo 316. člena ZPP, izda sodbo na podlagi pripoznave, medtem, ko v primeru priznanja dejstev, ali nekega dejstva, takih pooblastil nima. Ker torej tožena stranka tega zahtevka ni pripoznala jasno in nepogojno, ampak je zgolj priznala neko dejstvo, sodišče prve stopnje pravilno v tem delu ni izdalo delne sodbe na podlagi pripoznave. O njenemu pritožbenem ugovoru, da tožena stranka v tem delu ni dala povoda za tožbo, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri stroškovni odločitvi, pa več v nadaljevanju.

Ker tožena stranka v tem delu ne navaja drugih pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le še v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako pa je na podano dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na ta del obrazložitve sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 4 obrazložitve). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje iz naslova regresa potrdilo.

Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da tožena stranka utemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o prisojeni renti. Slednje je namreč ugodilo tožnikovemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati mesečno rento v višini 147,94 EUR od 16. 3. 2006 naprej. V tem delu je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno oprlo zlasti na podatke iz invalidskega spisa št. .... Tega dokaza pa sodišče prve stopnje v svojem dokaznem sklepu na naroku dne 8. 6. 2010 ni vpogledalo in prebralo, ampak je zgolj navedlo, da je sodišče prve stopnje ta spis priskrbelo, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v pritožbi. S takšnim ravnanjem sodišča prve stopnje je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pravdnim strankam odvzela možnost obravnavanja zadeve pred sodiščem, strankam je bila odvzeta možnost razpravljanja, kršeno pa je bilo tudi načelo neposrednosti (4. člen ZPP), kar vse je terjalo razveljavitev tudi te izpodbijane odločitve, pri čemer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju tudi, v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka, razčistiti vse ugovore tožene stranke, ki jih je slednja podala v smeri zatrjevane višine mesečnega prikrajšanja tožnika, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v zvezi z odpravnino. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodatno opozarja na eno nejasnost izpodbijane sodbe, in sicer je sodišče prve stopnje v tem delu upoštevalo, da bi tožnik, če bi delal, prejemal v letu 2005 povprečno plačo v znesku 737,14 EUR, medtem ko je pri odločitvi o vtoževani odpravnini, kot je že bilo navedeno, upoštevalo znesek 631,06 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka po 8. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih glede na naravo ne more odpraviti samo, pritožbi delno ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP s sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo v prvi alinei I./1. tč. izreka za znesek 115,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 do plačila ter v celoti v I./2. in 3. tč. izreka ter izpodbijani del sklepa (t.j. II./2. tč. izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (I./3. tč. in II./2. tč. izreka sodbe in sklepa), sodišče prve stopnje pa bo v končni odločitvi odločalo o vseh stroških postopka skupaj, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja, da bo moralo slednje pri stroškovni odločitvi ustrezno upoštevati vse okoliščine primera, med drugimi tudi, da je tožena stranka del tožbenega zahtevka pripoznala, da je tožnik tožbeni zahtevek spreminjal (nižal). V skladu s kogentno določbo 40. in 41. člena ZPP bo moralo izračunati in ustrezno upoštevati pravilno vrednost spora ter se opredeliti do vseh navedb tožene stranke, ki jih je podala v zvezi s stroškovno odločitvijo (da v zvezi z vtoževanim regresom in odpravnino ni dala povoda za tožbo).

V preostalem je pritožbeno sodišče, ob odsotnosti utemeljenih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in v nerazveljavljenem delu (t.j. v prvi alinei I./1. tč. izreka glede glavnice 1.620,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 ter v celoti v drugi alineji I./1. tč. izreka) potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti kršitve na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne za pravilno in zakonito odločitev in nato tudi ob upoštevanju navedenih napotkov pritožbenega sodišča o tožbenem zahtevku v razveljavljenem obsegu (t.j. za znesek 115,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 do plačila iz naslova odpravnine ter o vtoževani renti v višini 147,94 s pripadki za obdobje od 16. 3. 2006 dalje) ponovno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ni sprejelo zahteve tožene stranke, da se, v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe, zadeva vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje, ker je zaključilo, da zato ne obstajajo razlogi (70. člen ZPP). Glede na vse okoliščine primera, pri čemer je upoštevalo tudi tiste, ki jih je tožena stranka v utemeljitev te svoje zahteve, izrecno izpostavila, pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da očitek o pristranskosti razpravljajoče sodnice, ni utemeljen.