Jedro

Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala, naj ji sodišče sodna pisanja vroča na naslovu njene odvetniške pisarne. Sodišče prve stopnje tega njenega predloga na bi smelo prezreti. Vroča se namreč v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj sem mu vroči pisanje. Toženka je zato upravičeno pričakovala, da bodo vse nadaljnje vročitve sodnih pisanj, namenjenih toženki v tej pravdi, opravljene na naslovu njene zaposlitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v I. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 6.898,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje. V presežku (glede plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 12. 10. 2012 do 18. 4. 2013) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, da mora tožnici povrniti 627,52 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Vztraja, da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za odločanje. Čeprav gre za kondikcijski zahtevek, je predmet spora terjatev iz delovnega razmerja (vračilo neupravičeno izplačanih plač), za odločanje o takih zahtevkih pa je stvarno pristojno delovno in socialno sodišče. Poleg tega toženka ni bila pravilno povabljena na glavno obravnavo. Sodišče ji namreč vabila ni poslalo na naslov njene odvetniške pisarne na D. v L., ki ga je v odgovoru na tožbo navedla kot naslov za vročanje sodne pošte. Kakršnekoli druge vročitve toženka ni bila dolžna sprejeti. Tudi izpodbijana sodba ji ni bila vročena pravilno, saj toženka ne živi na A. v L. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je imela toženka ob vložitvi tožbe po podatkih registra prebivalstva naslov za vročanje prijavljen na A. v L. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženka v pritožbi brez potrebe znova načenja vprašanje stvarne pristojnosti sodišča prve stopnje. Ta njen ugovor je bil pravilno zavrnjen, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tem primeru ne gre za spor iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim, ampak za premoženjskopravni spor, ki po prvem odstavku 30. člena ZPP spada v pristojnost okrajnega sodišča. Tožnica namreč od toženke ne terja vrnitve neupravičeno izplačanih plač, pač pa vrnitev zneska, ki ga je toženki nakazala na podlagi pozneje spremenjene sodne odločbe. Upoštevaje pravni temelj tožbenega zahtevka torej toženka neupravičeno nasprotuje pristojnosti rednega sodišča. 6. Sodišče prve stopnje je glede na predloženo trditveno in dokazno gradivo pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženki naložilo plačilo s sodbo določenega zneska tožnici. Spregledalo pa je, da toženka ni bila pravilno povabljena na glavno obravnavo. Sodišče ji je vabilo poslalo na naslov A., L., ki ga je kot naslov za vročanje navedla tožnica v tožbi. Ta naslov je po podatkih registra prebivalstva res (še vedno) toženkin naslov za vročanje po 17.a členu Zakona o prijavi prebivališča, vendar je toženka v odgovoru na tožbo predlagala, naj ji sodišče sodna pisanja vroča na naslovu njene odvetniške pisarne na D. v L. Sodišče prve stopnje tega njenega predloga na bi smelo prezreti. Po drugem odstavku 139. člena ZPP se vroča v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj sem mu vroči pisanje. Toženka je zato upravičeno pričakovala, da bodo vse nadaljnje vročitve sodnih pisanj, namenjenih toženki v tej pravdi, opravljene na naslovu njene zaposlitve.

7. Smisel predpisanih pravil o času, kraju in načinu vročanja je, da se stranki omogoči seznanitev z vsebino sodne pošiljke. Sodišče zato stranki ne sme (vnaprej) odreči pravice, da si izbere kraj, na katerem bo sprejemala sodna pisanja. Razumljivo pa je, da stranka te pravice ne sme zlorabljati oziroma se vročitvi izmikati. Toženki morebitne takšne zlorabe ni mogoče očitati, saj ji sodišče niti poskušalo ni vročiti vabila na delovnem mestu; šele če bi se toženka tam izmikala vročitvi, bi ji sodišče lahko poslalo vabilo na njen uradni naslov za vročanje.

8. Toženka po navedenem upravičeno očita sodišču prve stopnje, da ji je z nepravilno vročitvijo onemogočilo obravnavanje v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka, kot trdi v pritožbi, namreč ne živi na naslovu, kjer je bila opravljena (fiktivna) vročitev. Vprašljivo je torej, ali se je kljub nepravilni vročitvi pravočasno seznanila z vabilom na narok. Samo v tem primeru bi sodišče obravnavo lahko opravilo v njeni odsotnosti (šesti odstavek 139. člena ZPP).

9. Ugotovljena kršitev terja obvezno razveljavitev izpodbijane sodbe na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, saj je v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo. Sodišče prve stopnje bo moralo znova opraviti prvi narok za glavno obravnavo, poprej pa toženki pravilno vročiti vabilo. Šele nato bo znova lahko odločilo o tožbenem zahtevku.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od končnega izida pravde, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo sodišču prve stopnje.