Jedro

Pravno vprašanje vezanosti Sodnega sveta na oceno sodniške službe personalnega sveta o izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje sodnika, je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno. Vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločalo in zavzelo stališče, pa ne šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje je razlog za dovoljenost revizije le v primeru, če Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revidentka), oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom, vložila revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2/10-56 z dne 18. 3. 2010, s katerim je ta v ponovljenem postopku ponovno zavrnila revidentkin predlog za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj svetnice, ker za to ne izpolnjuje pogojev.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločalo in zavzelo stališče, ne šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 435/2007, X Ips 743/2007, X Ips 6/2008, X Ips 47/2009).

7. Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, „ali je sodni svet pri odločanju o hitrejšem napredovanju po določilu prve alineje tretjega odstavka 34. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) vezan na pozitivno pravnomočno oceno sodniške službe pristojnega personalnega sveta iz 4. točke prvega odstavka 32. člena ZSS, ki predstavlja ugotovitev, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, ali pa Sodni svet ni vezan na to pozitivno oceno in jo torej lahko sam spreminja ter kljub dani pravnomočni pozitivni oceni sam ponovno vsebinsko ugotavlja pogoje za tovrstno napredovanje ter ocenjuje sodnikovo delo“. Zatrjuje tudi, da izpodbijana sodba glede tega vprašanja odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, pri čemer se sklicuje na sodbo I Up 660/2003, in da v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, v dokaz česar prilaga sodbe prvostopenjskega sodišča. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka kot pomembno pravno vprašanje, v zvezi s katerim zatrjuje tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navedeno pravno vprašanje je namreč v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno.

9. To je razvidno iz sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 533/2001 z dne 11. 4. 2002 in X Ips 125/2010 z dne 14. 4. 2010. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se mora Sodni svet pri odločanju o napredovanju sodnikov (prvi odstavek 28. člena ZSS) ravnati po kriterijih, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali kandidat izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, pomeni le oceno sodniške službe in ne pomeni, da jo je Sodni svet dolžan le prevzeti, ne da bi sam preveril, ali so izpolnjeni pogoji za sodnikovo hitrejše napredovanje glede na zakonsko določene kriterije. Takšno stališče pa je v izpodbijani sodbi zavzelo tudi sodišče prve stopnje, zato izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje pa je razlog za dovoljenost revizije le v primeru, če Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Sodba Vrhovnega sodišča I Up 660/2003 pa se ne nanaša na oceno sodniške službe zaradi napredovanja, marveč na negativno oceno sodniške službe, katere posledica, če jo Sodni svet potrdi, je prenehanje sodniške službe. Torej ne gre za enak primer, kot je obravnavani, in je zato sklicevanje na navedeno sodbo brezpredmetno.

11. Ker revidentka ni izkazala nobenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.