Jedro

1. ZDR ne določa, da bi imela delavec in delodajalec v času odpovednega roka drugačne medsebojne pravice in dolžnosti, kot sta jih imela pred podajo odpovedi. Zato delodajalec delavcu lahko tudi po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času odpovednega roka poda izredno odpoved, če so za to izpolnjeni pogoji.

2. Če delavec v času odpovednega roka ne pride na delo, tudi če o tem, da ga na delo ne bo, ker si je našel novo zaposlitev, predhodno obvesti delodajalca, je podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tudi v času odpovednega roka zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je delavčeva odsotnost z dela upravičena samo, če ima odobren dopust, je v bolniškem staležu oz. ima za izostanek dovoljenje delodajalca.

3. Če delodajalec delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in je v ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi predvideno poskusno delo, ne gre za ustrezno delo. Zato delavec v primeru, da ne sprejme nove pogodbe o zaposlitvi in mu je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, obdrži pravico do odpravnine.

4. Če delavec zahteva plačilo odpravnine, ker v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni sprejel pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo, gre za denarni zahtevek, ki ga lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem po 4. odstavku 204. člena ZDR in ki ni vezan na predhodno presojo zakonitosti podane odpovedi v roku iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi : "1. Odločba tožene stranke št. 828 z dne 12.9.2003 se kot nezakonita razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku 3.394.866,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2003 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse na račun njene pooblaščenke."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12.9.2003 (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati odpravnino v znesku 3.394.886,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2003 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 307.478,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, vse na račun njene pooblaščenke (2. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da tožena stranka tožnici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala zakonito, saj tožnica z dela ni izostala neupravičeno, poleg tega pa je bila tožnici že podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato ji tožena stranka ni mogla podati še izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaključilo je, da je tožnica upravičena tudi do izplačila odpravnine, ker ji tožena stranka ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe ni ponudila ustrezne zaposlitve, saj je imela nova pogodba o zaposlitvi določeno poskusno delo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo izpoved tožnice, izpovedi ravnatelja tožene stranke pa ni verjelo. Ni sprejelo njegovega pojasnila, da je bilo v pisnem odpravku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomotoma napisano, da se odpoveduje pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "učitelj podaljšanega bivanja" in ne za delovno mesto "učitelj nemškega in slovenskega jezika", čeprav je iz vseh ostalih listin v spisu razvidno, da je šlo za to delovno mesto. Prav tako ni sprejelo izpovedi ravnatelja o tem, da je že konec junija ugotovil, da tožnice na delovnem mestu "učitelj nemškega in slovenskega jezika" v novem šolskem letu bo potreboval, ampak naj bi to po prepričanju sodišča prve stopnje ugotovil šele po pričetku šolskega leta. Zato naj bi ravnatelj tožene stranke tožnico razporedil "za nazaj", kar ni zakonito. Prav tako ni res, da tožena stranka v novem šolskem letu do izteka odpovednega roka ne bi imela dela za tožnico, pa tudi poskusno delo ni bilo določeno nezakonito. Meni, da si tožnica ni prizadevala za mirno rešitev spora, ampak je ravnala nepošteno tako do starega in kot do novega delodajalca. Glede zahtevka za izplačilo odpravnine pa meni, da tožnica ni izkazala procesnih predpostavk za odločanje o tem zahtevku, saj zoper podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ugovarjala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. 1. RS št. 26/99 in 96/2002, 2/2004 v nadaljevanju : ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo napačno odločitev glede zahtevka za razveljavitev podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in plačila odpravnine.

Sodišče prve stopnje je zmotno razsodilo, da je tožena stranka tožnici nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ji je že prej podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav tako je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da izostanki tožnice niso bili neupravičeni, saj je o tem, da je dobila novo zaposlitev in na delo k toženi stranki ne bo več prihajala, obvestila ravnatelja tožene stranke. Iz navedenih razlogov za odločitev sodišča prve stopnje , da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je razvidno, da si je to zmotno razlagalo posledice prej podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med strankama je bilo nesporno, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, katere sodne presoje tožnica ni zahtevala. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. 1. RS št. 42/2002, v nadaljevanju : ZDR) ne določa, da bi se po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi medsebojne pravice in obveznosti delavca in delodajalca spremenile in kot edino spremembo v tem odnosu določa pravico delavca do odsotnosti z dela zaradi iskanja nove zaposlitve (95. člen ZDR). Zato je potrebno zaključiti, da tudi v času odpovednega roka pogodba o zaposlitvi še naprej velja z enakimi pravicami in obveznostmi za obe pogodbeni stranki in imata delavec in delodajalec v času odpovednega roka enake pravice in obveznosti kot sta jih imela do podaje odpovedi. V času odpovednega roka (še) ne morejo nastati spremembe v medsebojnih pravicah in obveznostih, saj je bistvo instituta odpovednega roka ravno v tem, da tako delavcu kot delodajalcu omogoči, da se pripravita na spremembo, ki jo bo prinesla odpoved pogodbe o zaposlitvi (če je delavcu podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ima še določen čas zagotovljeno delo in plačo in s tem ekonomsko varnost, če pa delavec poda odpoved, pa ima delodajalec v času odpovednega roka možnost,da najde novega delavca).

Ker pogodba o zaposlitvi, čeprav je redno odpovedana iz poslovnega razloga, v času odpovednega roka še velja z nespremenjeno vsebino, sta jo tako delavec kot delodajalec dolžna izpolnjevati enako kot pred odpovedjo - delodajalec mora delavcu zagotavljati delo in plačo (to tudi v primeru, da zanj nima dela), delavec pa je dolžan vestno in po navodilih delavca izpolnjevati delo. Zato je tudi v času odpovednega roka mogoče podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če so zanjo izpolnjeni pogoji. Drugačno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da delavcu po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi če so za to podani razlogi, bi namreč pomenilo,da je delavec v času odpovednega roka varovan celo bolj kot v času trajanja pogodbe o zaposlitvi in mu po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi pogodbenih obveznosti sploh ni več potrebno izvrševati, glede na to, da delodajalec v primeru, da delavec ne izpolnjuje oz. krši pogodbene obveznosti, nima več na voljo nobene sankcije. Hkrati bi tako stališče pomenilo tudi, da v primeru, da bi delavec redno odpovedal pogodbo zaposlitvi, v času odpovednega roka pa bi bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved delavca po 112. členu ZDR, delavec zato, ker je delodajalcu že podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne bi imel pravico podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in zahtevati odpravnino. Takšna razlaga odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi bila, ne glede na to, da zanjo ni opore v ZDR, tudi v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, skrbnosti, prepovedi zlorabe pravic, enake vrednosti terjatev in izpolnitve obveznosti (Obligacijski zakonik Ur. 1. RS št. 83/2001, v nadaljevanju OZ, členi od 5. do 9.), na uporabo katerih napotuje ZDR v 1. odstavku 11. člena z določilom, da se glede sklepanja, veljavnosti in odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna načela civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Ker ZDR vprašanja pravic in obveznosti delavca in delodajalca v času odpovednega roka ne rešuje, prav tako pa to vprašanje ni zajeto v določbah OZ glede odpovedi pogodbe, je potrebno navedeno situacijo reševati v okviru splošnih določb civilnega prava, naštetih zgoraj.

Tako stališče glede izvrševanja pravic in obveznosti v času odpovednega roka izhaja tudi iz Komentarja zakona o delovnih razmerjih (založniška hiša Primath, Ljubljana 2002, komentar k 95. členu ZDR, stran 383), kjer je med drugim navedeno da je "temeljno izhodišče za opredelitev pravnega položaja odpovednem roku, da v času odpovednega roka pogodba o zaposlitvi še traja, ustvarja enake učinke, predstavlja pravno podlago za enake pravice in obveznosti delodajalca in delavca kot sicer v njenem trajanju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in pred začetkom teka odpovednega roki delavec je v času odpovednega roka v delovnem razmerju, dolžan je opravljati delo za katerega se je zavezal s pogodbo o zaposlitvi, delodajalec pa je delavcu dolžan zagotavljati plačo, kot se je zavezal s pogodbo o zaposlitvi".

Ker je sodišče prve stopnje, kljub temu, da je sprejelo sicer zmotno pravno stališče, da delavcu ni mogoče podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če mu je že bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vseeno utemeljenost podane odpovedi presojalo po vsebini, je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi te dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Tožnica kršitev v zvezi s podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, razen napačne navedbe v glavi podane odpovedi, da se ji odpoveduje pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu "učiteljica v oddelku podaljšanega bivanja", ni zatrjevala. Čeprav je sodišče prve stopnje to štelo kot tako napako pri podaji izredne odpovedi, zaradi katere ta ne more biti zakonita, saj naj bi bilo podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, se pritožbeno sodišče s tem zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja. Iz podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je jasno razvidno, da se tožnici izredno odpoveduje pogodba o zaposlitvi, pri čemer so razlogi za podajo izredne odpovedi - neupravičeni izostanki - tudi jasno navedeni. Zgolj zato, ker je v glavi izreka odpovedi poleg navedbe, da je tožnica po poklicu prof. nemškega in slovenskega jezika, tudi napačen pripis, da je razporejena na delovno mesto "učiteljica v oddelku podaljšanega bivanja", v obrazložitvi odpovedi pa je pravilno navedeno, da je zaposlena na delovnem mestu "profesorica nemškega in slovenskega jezika", podana izredna odpoved ni nezakonita. Iz obrazložitve odpovedi namreč jasno izhaja, da bila tožnici podana izredna odpoved, ker na delo k toženi stranki kljub temu, da ji odpovedni rok še ni iztekel, sploh ni prišla. Tega tudi tožnica ni zanikala in je izrecno povedala, da je od 1.9.2002 hodila na delo k drugemu delodajalcu. Zato taka napaka pri pisnem odpravku odpovedi ne more pomeniti razloga za nezakonitost odpovedi, zlasti ker ne gre za nasprotje med izrekom odpovedi in obrazložitvijo, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker tožnice na delo k toženi stranki kljub še veljavni pogodbi o zaposlitvi ni bilo, je kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in je zato podan zakonit razlog za podajo izredne odpovedi. Ni sprejemljivo stališče, da ne gre za neupravičen izostanek z dela, ker je tožnica toženo stranko obvestila o tem, da je po 1.9.2003 ne bo več na delo, poleg tega pa naj tožena stranka za tožnico ne bi imela ustreznega dela. Tožničin izostanek z dela bi bil upravičen le, če bi imela odobren redni ali izredni dopust, če bi bila z dela odsotna zaradi bolezni oz. nege družinskega člana oz. če bi za odsotnost imela dovoljenje delodajalca - tožene stranke. Ker v navedenem primeru ni bil podan nobeden od navedenih razlogov, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožnica z dela izostala iz upravičenih razlogov.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je skladno s 4. točko 385. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek za razveljavitev podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in plačilo odpravnine zavrnilo, saj je tožena stranka tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa delavec nima pravice do odpravnine.

V kolikor pa bi tožnica do izteka odpovednega roka pri toženi stranki opravljala delo skladno z odpovedano pogodbo o zaposlitvi bi imela pravico do odpravnine skladno s 109. členom ZDR. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje,da tožnici v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni bilo ponujeno ustrezno delo. Ker je tožnica odklonila neustrezno delo, posledično pa ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi imela tožnica skladno s 3. odstavkom 88. člena ZDR pravico do odpravnine po 109. členu ZDR. Skladno s 3. odstavkom 90. člena ZDR v zvezi z 3. odstavkom 88. člena ZDR je ustrezno delo tisto delo za nedoločen čas, za katerega se zahteva ista vrsta in stopnja izobrazbe. Samo če je delavcu ponujeno delo pod navedenimi pogoji, se šteje, da mu je bilo ponujeno ustrezno delo. S tem, ko je tožena stranka v novi pogodbi o zaposlitvi predvidela opravo poskusnega dela, tudi če je šlo le za poskusno delo v trajanju enega meseca in še to v času šolskih počitnic, zgoraj navedenih zakonskih kriterijev ni izpolnila in tožničini ponudila ustreznega dela. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je zahtevek za izplačilo odpravnine denarni zahtevek, ki ga delavec lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem (4. odstavek 204. člena ZDR) in ni vezan ne predhodno presojo zakonitosti podane odpovedi.

Ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni priglasila stroškov postopka, je izrek o povrnitvi stroškov, ki bi jih tožnica morala povrniti toženi stranki glede na to, da je v sporu popolnoma propadla, odpadel (2. odstavek 165. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.