23. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 23. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 103/2000-8 z dne 1. 3. 2001 in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1026/98-8 z dne 19. 8. 1999 se zavrže.

Obrazložitev

1.Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je ugodilo zahtevku ustavnega pritožnika (tožeča stranka v delovnem sporu), ki je uveljavljal sodno varstvo zoper odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Višje delovno in socialno sodišče je na pritožbo tožene stranke sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je po ponovljenem postopku z novo sodbo ponovno ugodilo ustavnemu pritožniku, na pritožbo tožene stranke pa je Višje delovno in socialno sodišče spet razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje. Ustavni pritožnik izpodbija oba sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katerima je to razveljavilo zanj ugodni sodbi sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje. Navaja, da ustavno pritožbo vlaga na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) zaradi hudega ogrožanja družine, invalida I. stopnje in študenta. Pritožnik navaja, da pritožbeno sodišče kljub dokazom ni upoštevalo dejstev, da nudi asistenco toženi stranki, da noče upoštevati njegovih dokazov in se opira le na navedbe tožene stranke, da nanj vrši pritisk z grožnjo plačila vseh stroškov postopka, ob tem pritožnik opozori še na zavlačevanje in nenormalno dolg potek sojenja ter dodaja okoliščine o težkem stanju in eksistenčni ogroženosti njegove družine. Pritožnik v ustavni pritožbi podrobno predstavi celoten potek dogodkov in prilaga obsežno listinsko gradivo. Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču očita kršitev 14., 15., 22., 23. in 26. člena Ustave.

2.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Sprejeto je torej načelo, da Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 1. člena ZUstS) odloča o ustavni pritožbi le, če zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso bile odpravljene že prej na podlagi odločanja o vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih. Ustavni pritožnik se sklicuje na drugi odstavek 51. člena ZUstS. Ta določa, da lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožb pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale na pritožnika nepopravljive posledice. To pomeni, da lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi že pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, v nobenem primeru - niti v izjemnih primerih - pa ne more odločati pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev. Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Pritožnik namreč izpodbija dva sklepa pritožbenega sodišča, s katerima je to razveljavilo sodbi sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje. Ustavni pritožnik bo imel zoper odločitev sodišča prve stopnje na voljo še vsa redna in izredna pravna sredstva.

Ker v obravnavani zadevi niso izčrpana niti redna pravna sredstva, za obravnavanje ustavne pritožbe niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

3.Kolikor pritožnik z navedbami o zavlačevanju in dolgem postopku zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), Ustavno sodišče dodaja, da tudi za obravnavanje ustavne pritožbe v tem delu niso izpolnjene procesne predpostavke. Glede kršitve navedene pravice je ustavno pritožbo sicer mogoče vložiti že pred zaključkom sodnega postopka, v katerem naj bi bila navedena pravica kršena. Vendar pa mora tudi glede te kršitve pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpati pravna sredstva, ki mu jih zagotavlja pravni red. Ustavno sodišče je sprejelo stališče (tako npr. sklep št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116 in odločba št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996, OdlUS V, 189), da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče, razen kolikor bi do kršitve prišlo v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Pritožnik ni izkazal, da bi izčrpal navedeno pravno sredstvo, ki ga zagotavljata drugi odstavek 157. člena Ustave in tretji odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS).

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan