Jedro

Tožnik ni upravičen do dodelitve republiške štipendije, če ne dosega predpisanega dohodkovnega cenzusa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe Območne službe tožeče stranke Murska Sobota, št. 341-1-396/02 z dne 16.12.2002, potrjene z odločbo tožene stranke, št. 341-0604-2002/394-1 z dne 10.10.2003, s katero tožniku ni bila priznana pravica za dodelitev republiške štipendije za šolsko leto 2002/2003. Sodišče je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje z zakonom in Pravilnikom o štipendiranju predpisanih pogojev za priznanje uveljavljene pravice, saj dohodek na družinskega člana tožnikove družine presega cenzus, določen za leto 2001. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem drugem stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču očita, da je prekoračilo teritorialno pristojnost pri ugotavljanju dohodkov tožnikovega očeta, ki prejema plačo v tujini. Stališče tožene stranke in obeh sodišč, da se mora dohodek, ustvarjen v tujini, upoštevati v bruto znesku, je zmotno in nasprotuje načelu teritorialni veljavnosti predpisov. Ponovno poudarja, da ni pravne podlage za vštevanje osebnih prejemkov doseženih v tujini za izračun dohodka na družinskega člana v bruto znesku, saj to ustvarja neenakopraven položaj upravičencev za dodelitev republiške štipendije. Ker je tožnik v obravnavanem primeru v neenakopravnem položaju z ostalimi prosilci v Republiki Sloveniji, katerih starši ustvarjajo dohodek v Republiki Sloveniji, bi moralo sodišče uporabiti analogijo s tem, da bi se namesto bruto dohodka tožnikovega očeta, ki ga prejema v tujini, upoštevala analogija, torej dohodek, katerega ustvari v Republiki Sloveniji delavec na enako vrednotenih delih, kakor jih opravlja tožnikov oče v tujini. Sodišče je z drugačno razlago kršilo določila 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj je zmotno razlagalo Pravilnik o štipendiranju na način, da velja tudi za bruto dohodke ustvarjene v tujini. Ker v obrazložitvi obeh sodb ni odločilnih razlogov, je podana bistvena kršitev določb ZPP. Zato predlaga, da sodišče revizijo dopusti v smislu določila 31. člena v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 70/2004 - ZDSS-1).

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato je zožena le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava ter na omejen preizkus pravilnosti postopka (1. do 3. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakršno sta ugotovili nižji sodišči. Z revizijo je mogoče uveljavljati le, da je tako ugotovljeno dejansko stanje posledica postopka, obremenjenega z bistvenimi kršitvami, ki so navedene v 1. in 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. Revizija sicer očita sodišču prve in druge stopnje storitev procesnih bistvenih kršitev, ki pa jih izrecno, jasno in konkretizirano ne opredeljuje, ampak se na njih le pavšalno sklicuje. Zato jih revizijsko sodišče ni bilo dolžno upoštevati.

Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP). Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je znašal dohodek na posameznega družinskega člana (5) upoštevaje bruto osebne dohodke tožnikovega očeta iz naslova zaposlitve v tujini, v letu 2001 - 1,157.503,89 SIT bruto, je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da tožnik ni upravičen do pravice za dodelitev republiške štipendije. Za leto 2001 je bil kot cenzus za uveljavitev republiške štipendije določen znesek 704.813,00 SIT bruto. Po 2. odstavku 56. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92, 71/93, 38/94 in 69/98 - ZZZPB) lahko republiško štipendijo pridobi kandidat, pri katerem dohodek na družinskega člana v preteklem koledarskem letu pred prijavo na razpis na presega celotnega zneska 130% zajamčene plače. To pomeni, da je osnovno merilo za pridobitev republiške štipendije cenzus. Pravilnik o štipendiranju, izdan na podlagi 3. odstavka 59. člena ZZZPB (Ur. l. RS, št. 48/99) določa, kateri dohodki in prejemki se upoštevajo pri ugotavljanju cenzusa. Po določbi 4. člena se pri ugotavljanju pogojev z 2. odstavka 56. člena zakona, dohodek na družinskega člana po tem pravilniku izračuna iz vsote vseh bruto dohodkov, ugotovljenih v odločbah o odmeri dohodnine družinskih članov kandidatove družine kot tudi neobdavčljivi dohodki. Izjeme so določene v osmih primerih.

V obravnavani zadevi se je pri odločanju o priznanju pravice do dodelitve republiške štipendije tožniku upošteval kot pogoj iz 2. odstavka 56. člena zakona dohodek očeta iz zaposlitve v tujini v bruto znesku. Po Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 - 14/96 - ZDoh), veljavnem v času izdane izpodbijane odločbe tožene stranke, je bil rezident za plačilo dohodnine fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je imela v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke iz 2. člena tega zakona, razen, če ni bilo s tem zakonom drugače določeno (1. odstavek 5. člena). Tožnikovega očeta po omenjenem zakonskem določilu torej res ni mogoče šteti za rezidenta za plačilo dohodnine, saj ni pridobival dohodkov iz 2. člena na območju Republike Slovenije. Zakon pa v 21. členu rešuje pravni položaj tistih zavezancev, ki dosegajo plačo z delom v tujini na podlagi delovnega razmerja, sklenjenega v državi. Po 1. odstavku omenjenega določila se takšnemu zavezancu obračunani davek, ki predstavlja osnovo za izračun dohodnine zmanjša za sorazmerni del v tujini plačanega davka, ki odpade na plačo, ki v Republiki Sloveniji predstavlja osnovo za davek od osebnih prejemkov. V skladu z navedenim določilom se zavezancu za davek od osebnih prejemkov, ki dosega plačo z delom v tujini na podlagi delovnega razmerja, sklenjenega v državi, obračunani davek zmanjša za sorazmerni del v tujini plačanega davka, ki pride na plačo, ki je v Republiki Sloveniji osnova za davek od osebnih prejemkov. Torej, če zavezanec za davek od osebnih prejemkov plača ustrezni davek na plačo že v tujini in je sorazmerni del v tujini plačanega davka, ki pride na plačo, ki je v Sloveniji osnova za davek od osebnih prejemkov, večji od davka, ki bi bil obračunan od plače v Republiki Sloveniji, do odmernih razlik za plačilo davka od osebnih prejemkov v Sloveniji v skladu s to zakonsko določbo sploh ne pride.

Ta zakonska določba v zvezi z 2. alineo 1. odstavka 16. člena ZDoh pa se uporablja le, če Republika Slovenija in država, v kateri se delo opravlja, nimata sklenjenega sporazuma o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Če pa je sklenjen navedeni sporazum, se glede obdavčitve plače uporabljajo neposredno določbe sporazuma. Med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo, v kateri je tožnikov oče zaposlen, je bila sklenjena konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje in ratificirana z zakonom z dne 5.3.1998 (RS-MP-4-8/1998). Ta konvencija se po 1. členu uporablja za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic. Izraz "rezident države pogodbenice" pomeni za potrebe te konvencije katerokoli osebo, ki je v skladu z zakoni te države pogodbenice dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega bivališča, sedeža uprave ali kateregakoli drugega kriterija podobne narave. Vendar ta izraz ne pomeni katerokoli osebo, ki je dolžna plačevati v državi le davke od dohodkov, ki izvirajo v tej državi ali od premoženja, ki se tam nahaja (1. točka 4. člena). Če je v skladu s to določbo posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status opredeli pod točko a, da se šteje za rezidenta države pogodbenice, kjer ima stalno bivališče: če ima stalno bivališče v obeh državah pogodbenicah, se šteje za rezidenta države pogodbenice, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče vitalnih interesov). Glede na opredelitev iz 1. odstavka 5. člena ZDoh - kot že omenjeno - očeta tožnika, čeprav ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ni šteti za rezidenta Republike Slovenije, saj v času veljavnosti omenjenega zakona ni imel na njenem območju dohodkov iz 2. člena tega zakona. Zato navedeno določilo 2.a odstavka 4. člena omenjene konvencije zanj ne pride v poštev, saj ga je uporabiti le v primeru, če bi bil rezident obeh držav pogodbenic. Status tožnikovega očeta je zato upoštevati kot rezidenta Avstrije in kot takega po 1. odstavku 15. člena konvencije zavezanca za davek na plače, ki jih je prejel iz zaposlitve v tej državi pogodbenici. Zaradi odprave dvojnega obdavčevanja pa je bila Avstrija dolžna pri odmeri davka od očetovega dohodka upoštevati kot odbitek vsoto, ki je enaka davku, plačanemu v Sloveniji. Višina upoštevanega zneska pa ne sme presegati zneska avstrijskega davka, ki je bil izračunan pred odbitkom in se nanaša na takšne vrste dohodkov iz Slovenije (točka b 2. odstavka 24. člena konvencije). S takšnim načinom odmere davka v obeh državah pogodbenicah je ohranjeno enako obravnavanje njunih državljanov. V 25. členu te konvencije je izrecno določeno, da državljani države pogodbenice v drugi državi pogodbenici ne bodo zavezani k nobenemu obdavčevanju ali kakršnimkoli zahtevam s tem v zvezi, ki je drugačno ali bolj obremenjujoče kot obdavčenje za državljane druge države v enakih okoliščinah, še posebno glede rezidenstva. Določila tega člena veljajo, ne glede na določila 1. člena tudi za osebe, ki niso rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.

Iz omenjenega prikaza ureditve plačila dohodnine - kot ene izmed elementov za pravilno uporabo določbe 2. odstavka 56. člena ZZZPB v zvezi s 4. členom Pravilnika o štipendiranju, je razvidno, da so revizijski razlogi o prekoračitvi teritorialne pristojnosti sodišča in neenakopravnem položaju upravičencev za dodelitev republiške štipendije, brez dejanske in pravne podlage. Kot že povedano je zaradi določila iz 1. odstavka 16. člena in 21. člena ZDoh, s katerima se določa osnova za davek od osebnih prejemkov - ki so vštevajo v osnovo za dohodnino - v obravnavanem primeru neposredno uporabiti določila konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (Batido), ki jo je ratificirala naša država. V njej so določene osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic, zavezane k plačilu davka od osebnih prejemkov eni od držav pogodbenic na način kot ga določa ta konvencija. Ker je v njenem 25. členu vgrajeno načelo enakega obravnavanja državljanov države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, je revizijsko sklicevanje na kršitev določil 14. in 22. člena Ustave RS neutemeljeno.

Na podlagi določila 378. člena ZPP je iz navedenih razlogov revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.