Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da se je želja tožnice, da preneha z delom pri toženi stranki, ki jo je izrazila s podpisom odpovedi delovnega razmerja, ujemala z njeno trenutno pravno voljo, ni mogoče govoriti o nepravni volji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izjava tožnice o prenehanju delovnega razmerja ni izraz njene prave volje, temveč je bila izsiljena zaradi groženj tožene stranke. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da sporna izjava ni bila posledica utemeljenega strahu, ki bi ga z nedopustno grožnjo tožnici povzročile delavke tožene stranke. Zato niso izpolnjeni pogoji za njeno razveljavitev v smislu 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je kot pravilne in popolne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je bila njena izjava o prenehanju delovnega razmerja posledica uporabe nedovoljenih sredstev tožene stranke (osamitev v prostoru, v katerem doslej ni bila, izvajanje verbalnih in fizičnih pritiskov nanjo, odvzem prostosti), zato ni pravno veljavna. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se sodbi nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica na razgovoru pri poslovodkinji, v prisotnosti njene namestnice in kontrolorke, na katerem se je obravnaval tožničin prestopek - v skladu s svojo pravo voljo izpolnila in podpisala izjavo o prenehanju delovnega razmerja. Ker uvedba disciplinskega postopka, o katerem je bilo na tem sestanku govora, ne pomeni nedopustne grožnje in ker je tožnica izjavo pred podpisom prebrala in razumela, je pravilen zaključek obeh sodišč, da tožnica ni bila v zmoti o tem, kakšno izjavo podpisuje in da je bila s podpisom izražena njena prava volja za prenehanje delovnega razmerja. Tožnica se je po presoji sodišča med možnostjo uvedbe disciplinskega postopka in prenehanjem delovnega razmerja na lastno željo odločila za tisto možnost, ki je bila zanjo v dani situaciji ugodnejša. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je bil nesporazum izključen zaradi vedenja tožnice o vsebini izjave, njena volja pa ni bila obremenjena niti z grožnjo niti z bistveno zmoto. Glede na navedene dejanske ugotovitve je zato tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno stališče izpodbijane sodbe, da sta sklepa direktorja in komisije za varstvo pravic tožene stranke zakonita, saj sta bila sprejeta na podlagi veljavne odpovedi delovnega razmerja tožnice.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju dejanske podlage odločitve imeli za izhodišče pravilno razumevanje določbe 60. člena ZOR, po kateri je do napake volje, zaradi katere se lahko zahteva razveljavitev pravnega posla, prišlo z nedopustno grožnjo, ki je povzročila drugi stranki utemeljen strah. To pomeni, da sta ugotavljali vsa odločilna dejstva in se izrekli o njihovem obstoju. V kolikor revizija vztraja pri drugačnem prikazovanju dejanskih okoliščin, se že giblje na meji nedovoljenega (3. odstavek 385. člena ZPP) izpodbijanja dejanske podlage odločitve. Revizijske trditve tožeče stranke o njeni osamitvi in odvzemu prostosti so lahko le odraz subjektivnih občutkov dogajanja tistega dne, nimajo pa ne dejanske ne dokazne podlage. Kolikor pa revizija graja pravno presojo ugotovljenih okoliščin, pa ji revizijsko sodišče ne more pritrditi. Zlasti ne more pritrditi revizijskemu stališču, da je v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče prve stopnje za ugotovljene objektivne okoliščine, pod vplivom katerih je pri tožnici nastala volja za podpis izjave, ocenilo, da so sicer negativno vplivale na tožničino počutje, niso pa vplivale na podpis izjave.

S pisno izjavo tožeče stranke, da ji preneha delovno razmerje z dnem 15.10.1996, je bila tudi po presoji revizijskega sodišča izražena njena volja, da želi prekiniti delovno razmerje. Z njo je nastala pravna posledica kot jo opredeljuje 1. točka 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). Direktor tožene stranke je samo ugotovil, da ji je prenehalo delovno razmerje in izdal izpodbijani sklep, ki je le deklaratornega značaja. Tožnica je s podpisom izjave o prenehanju delovnega razmerja - v izogib posledicam ugotavljanja odgovornosti za očitane nepravilnosti - hotela doseči prav to. Dejstva, da si je kasneje premislila, na njeno veljavnost ne vpliva. Pomembna je ugotovitev, da se je želja, da preneha z delom pri toženi stranki, ki jo je tožnica izrazila s podpisom o odpovedi delovnega razmerja, ujemala z njeno takratno pravo voljo, zato o napaki volje ni mogoče govoriti.

Uveljavljeni revizijski razlog torej ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).