Jedro

Če delodajalec delavcu brez pravne podlage izplača določen znesek, od katerega so bili predhodno odvedeni davki in prispevki, pa se ugotovi, da ta znesek ni bil izplačan iz naslova plače (izvira pa iz delovnega razmerja), je dolžan delavec prejeti znesek vrniti (210. čl. ZOR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje, saj tožena stranka ni bila nedobroverna (214. čl. ZOR).

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna izplačati tožeči stranki 1.863.621,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1998 do plačila v 8 dneh in pod izvršbo.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 532.479,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva neupravičene pridobitve posameznega zneska dalje do plačila in za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 1.863.621,00 SIT od prejema posameznega neto zneska plačila do vključno 22.6.1998. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 140.458,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila v 8 dneh in pod izvršbo."

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 3.053,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2003 do plačila v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da tožeči stranki plača 2.396.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2001 do plačila v 8 dneh in pod izvršbo, v 2. tč. je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od glavnice od posameznih neto zneskov od dneva neupravičene pridobitve posameznega zneska do plačila, v 3. tč. pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 181.089,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Zoper 1. tč. izpodbijane sodbe, v delu, ki se nanaša na tek zakonitih zamudnih obresti, in zoper 2. tč. izreka izpodbijane sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka s plačilnimi listi nedvomno izkazala nepoštenost tožene stranke za vsa sporna izplačila po posameznih mesecih, zato je tožena stranka v trenutku prejema plače vedela, da prejema nekaj, do česar ni upravičena. Glede na to je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti zakonite zamudne obresti od dneva izplačila vsakega posameznega zneska.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa zahteva povrnitev pritožbenih stroškov po specificiranem stroškovniku. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da pomenijo izplačila tožniku (pravilno toženi stranki) pod postavko vrač. dok. neupravičeno obogatitev. Pod isto postavko se je na obračunu plač vedno obračunavala stimulacija, tako da je tudi oznaka vrač. dok. dejansko pomenila izplačilo stimulacije. Izpovedba priče Š. je neverodostojna, saj je še vedno zaposlena pri tožeči stranki, poleg tega pa je bila navedena priča le referentka, ki je lahko oznako stimulacije celo sama spremenila v oznako vrač. dok.. Sodišče je nepravilno odločilo tudi iz razloga, ker je toženi stranki naložilo vračilo bruto zneska, katerega ta ni nikoli prejela. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je imel tožnik (pravilno tožena stranka) dogovorjeno osnovno plačo s pogodbo o zaposlitvi, na izplačilo stimulacije pa razen s svojim delom in pristopom do dela ni imel vpliva. Stimulacijo je vedno določal direktor družbe J. T., brez njegovega zaslišanja pa o zahtevku ni mogoče odločiti. Sodišče je odločitev preprosto oprlo na izpovedbo referentke za obračun plač, ki je plače obračunavala le tehnično in po navodilih predpostavljenih. Dejstvo je tudi, da so pri toženi stranki v spornem obdobju uvajali nove računalniške programe in bi lahko tudi iz tega razloga prihajalo do napačnih oznak posameznih prejemkov. O zadevi bi morala biti zaslišana tudi S. Z., ki je bila vodja računovodstva in je odrejala ter dajala navodila za obračunavanje plač, prav tako pa bi moral biti zaslišan njen pomočnik G. A.. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker je zavrnilo zaslišanje predlaganih prič v odgovoru na tožbo in v vlogi tožene stranke z dne 30.11.2001. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je na popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so bili toženi stranki sporni zneski, ki so se v plačilnih listah označevali kot vračilo dokapitalizacije, izplačani brez pravne podlage, saj v obstoječih predpisih taka podlaga ni bila predvidena, prav tako pa sporna izplačila niso predstavljala stimulacije, kot je to v postopku zatrjevala tožena stranka. Do takšnega zaključka je prvostopenjsko sodišče prišlo po izvedbi dokazov z vpogledom v listinsko dokumentacijo, zaslišanjem tožene stranke in priče M. Š.. Navedena priča je bila v spornem obdobju zaposlena pri tožeči stranki kot referent za plače in pri tem zadolžena za obračun izplačevanja plač in drugih prejemkov. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podrobno povzelo njeno izpovedbo in nanjo tudi oprlo svojo ugotovitev, da so bili sporni zneski toženi stranki izplačani brez pravnega temelja. Z ozirom na predlagane in izvedene dokaze pritožbeno sodišče soglaša s takšno ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče utemeljeno naložilo toženi stranki, da je dolžna z ozirom na 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 59/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS - v nadaljevanju ZOR) povrniti korist, ki jo je zaradi tega pridobila.

V primeru, da del premoženja ene osebe preide v premoženje druge osebe, pa za takšen prehod ni pravnega temelja bodisi v pravnem poslu, bodisi v zakonu oz. drugem splošnem pravnem viru, je dolžan z ozirom na določbo 210. čl. ZOR tisti, ki je takšno korist neupravičeno pridobil, to vrniti. 214. čl. ZOR, ki opredeljuje obseg vrnitve, določa, da je potrebno v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 2.396.100,00 SIT, ki predstavlja seštevek bruto mesečnih prejemkov, ki jih je tožena stranka prejela v spornem obdobju. Navedeno je razvidno iz plačilnih list tožene stranke. Ker je dolžna tožena stranka povrniti le tisto, kar je prejela, prejela pa je neto zneske spornih izplačil, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je naložilo toženi stranki v izplačilo seštevek neto zneskov spornih izplačil. Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati nedobrovernosti pri prejemu vsakomesečnih spornih zneskov, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče, je dolžna tožena stranka z ozirom na določbo 214. čl. ZOR tožeči stranki plačati tudi zakonite zamudne obresti od neupravičeno pridobljenih neto zneskov, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila. Samo dejstvo, da je tožena stranka mesečno prejemala plačilne liste, še ne pomeni, da je vedela, da prejema nekaj, do česar ni upravičena.

Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zakonite zamudne obresti od prisojenega zneska prisodilo od 24.10.2001, čeprav je bila tožba vložena 23.6.1998, je sodišče glede navedenega pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je dolžna tožena stranka plačati zakonite zamudne obresti od neto zneska v višini 1.863.621,00 SIT od 23.6.1998 do plačila. Z dnem vložitve tožbe je namreč tožena stranka prenehala biti v dobri veri, da je do prejetih spornih zneskov upravičena. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče posledično spremenilo tudi 2. tč. izpodbijane sodbe tako, da je zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike med bruto in neto prejemki spornih izplačil z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva neupravičene pridobitve posameznega zneska do plačila in na izplačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 1.863.621,00 SIT za obdobje pred vložitvijo tožbe.

Odločitev o pravdnih stroških pred prvostopenjskim sodiščem temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Ker je glede na vtoževani tožbeni zahtevek tožeča stranka le deloma uspela v pravdi (do 78 %), bi ji bila dolžna tožena stranka povrniti le sorazmerni del teh pravdnih stroškov v višini 141.249,00 SIT (od potrebnih pravdnih stroškov v znesku 181.089,00 SIT, kar je ugotovilo prvostopenjsko sodišče). Z ozirom na to, da je potrebno delno zavrnitev tožbenega zahtevka upoštevati kot uspeh tožene stranke v tej pravdi (do 22 %), je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti sorazmeren del njenih pravdnih stroškov za sodno takso za odgovor na pritožbo, ki je bila odmerjena do višine 3.594,00 SIT. Po pobotanju navedenih stroškov je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti za 140.485,00 SIT njenih pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič J. T., S. Z. in A. G., saj v spisu ni zaslediti, da bi tožena stranka podala predlog za zaslišanje navedenih prič. Sodišče je pri ugotavljanju dejstev in izvajanju dokazov vezano na navedbe in dokazne predloge strank (7. čl. ZPP). Če stranke določenih dejstev ne navajajo in dokazov ne predlagajo, lahko sodišče ugotavlja dejstva, ki jih stranke ne navajajo in izvaja dokaze, ki jih stranke ne predlagajo, edinole v primeru, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Tudi v takšnem primeru pa sodišče svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (2. odst. 7. čl. ZPP). Ker tožena stranka zaslišanja teh prič ni predlagala in ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 7. čl. ZPP, sodišče prve stopnje teh dokazov ni smelo izvesti. Nadalje je neutemeljena pavšalna in z ničemer izkazana pritožbena navedba tožene stranke o tem, da bi do napačnih oznak posamezni prejemkov prišlo zaradi uvajanja novih računalniških programov, pri čemer ne gre prezreti jasne izpovedbe priče M. Š., ki je zanikala možnost obstoja napak glede naslova izplačila spornih zneskov. Po stališču pritožbenega sodišča samo dejstvo, da je priča M. Š. še zaposlena pri toženi stranki, ne vpliva na verodostojnost njene izpovedbe, na kar nakazuje pritožbena navedba tožene stranke. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljeno in z ničemer izkazano zatrjevano dejstvo tožene stranke (to dejstvo je bilo prvič navedeno šele v pritožbi), da bi lahko lahko priča M. Š. sama spremenila oznake pri spornih izplačilih. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker v postopku niso bile zaslišane priče, ki jih je tožena stranka predlagala. Predlagane priče, ki naj bi poznale toženo stranko in vedele za njeno prizadevanje za uspeh podjetja, tudi po stališču pritožbenega sodišča za ugotovitev dejstva ali je obstajala pravna podlaga za izplačilo spornih zneskov, niso bile potrebne.

Ker so bili uveljavljani pritožbeni razlogi delno utemeljeni, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, medtem ko je v preostalem delu pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (do 22 %) zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je toženi stranki ob upoštevanju določb Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 7/95 - 78/01; v nadaljevanju OT) priznalo stroške za sestavo pritožbe v priglašeni višini 600 točk po OT (tar. št. 10/4 OT) in jih ob vrednosti OT v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (100,00 SIT) in ob upoštevanju 20 % povečanja iz naslova DDV odmerilo na 72.000,00 SIT. Poleg tega je sodišče toženi stranki priznalo tudi stroške sodne takse za pritožbo, tako da je dolžna tožeča stranka toženi stranki glede na pritožbeni uspeh povrniti del njenih pritožbenih stroškov v višini 26.383,00 SIT. S pritožbo pa je delno uspela tudi tožeča stranka in sicer po oceni pritožbenega sodišča do 40 % (glede na to, da je v pritožbi uveljavljala zakonite zamudne obresti od prejema spornih zneskov do 24.10.2001, pritožbeno sodišče pa ji je zakonite zamudne obresti priznalo od vložitve tožbe dalje). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 100 točk OT (tar. št. 10/4 v zvezi s tar. št. 10/1 c, 1. alinea), povečano za 20 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (100,00 SIT) znaša 10.200,00 SIT. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo tudi materialne stroške v višini 2 % in stroške sodne takse za pritožbo v višini 47.922,00 SIT, kar skupaj znaša 58.326,00 SIT (ob upoštevanju uspeha v pritožbenem postopku 23.300,30 SIT). V pritožbenem postopku pa tožeči stranki niso bili priznani priglašeni stroški za konferenco s stranko in za poročilo stranki, saj sta ti dve opravili že vključeni v priznano nagrado za sestavo pritožbe. Po pobotu pritožbenih stroškov tožeče in tožene stranke je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti za 3.053,00 SIT njenih pravdnih stroškov.