Jedro

Zamudna sodba z dne 21.8.2006 ni bila izdana v nasprotju s 318. členom ZPP, toženec neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 7. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Standard ustreznosti obrazloženosti pa predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, kar omogoča učinkovito pravno sredstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi zamudna

sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožniku znesek tedaj 2.792.525,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 9.8.2001 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v višini 108.987,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.8.2006 dalje do plačila, v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter kršitve 22. in 25. člena Ustave RS s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da mu tožba v odgovor ni bila pravilno vročena. Sklicuje se na 3. odst. 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da v kolikor se tistega, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde na naslovu, kjer bi se mu moralo vročiti, vročevalec poizve kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi iz 1. in 2. odst. 140. člena ZPP, pisno sporočilo, naj bo določen dan, ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Šele v primeru, da vročitev na ta način ni mogoča, pusti vročevalec sporočilo v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oz. na vratih. V primeru, da vročevalec ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. oz. 141. členu ZPP, kot mu to določa 5. odst. 142. člena ZPP. V izpodbijani sodbi pa ni obrazložitve, na kakšen način je sodišče ugotovilo, da je bila tožba tožencu pravilno vročena. Nima razlogov o tem, na kakšen način je bila vročitev tožbe tožencu opravljena in zakaj je taka vročitev (fikcija vročitve) opravljena skladno z določbami ZPP. Podana je zato bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ker vročevalec toženca tako dne 12.6., kakor 15.6.2006, ni našel na naslovu, na katerem bi mu moral vročiti tožbo, bi moral najprej, kot to določa 3. odst. 142. člena ZPP, poizvedeti, kdaj in na katerem mestu bi lahko našel toženca in mu pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi pustiti sporočilo, naj bo določen dan, ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Šele, ko poskus vročitve po 3. odst. 142. člena ZPP ne bi bil mogoč, bi vročevalec lahko ravnal po 4. odst. 142. člena ZPP. Način vročitve iz 3. odst. 23. člena Zakona o poštnih storitvah je mogoč, kakor to določa 5. odst. 142. člena ZPP, šele potem, ko vročevalcu niti potem, ko je prejemniku poskušal vročiti obvestilo na način iz 3. in 4. odst. 142. člena ZPP, ni uspelo najti tistega, ki naj bi mu pisanje vročil. Obrazložitev sodbe nima razlogov o tem, da bi vročevalec po tem, ko toženca ob poskusu vročitve ni našel na naslovu vročitve, po osebah iz 3. odst. 142. člena ZPP ali način iz 4. odst. 142. člena ZPP, sporočil, da naj bo določen dan, ob določeni uri v stanovanju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ker v spisu ni dokazov o tem, da bi vročevalec, preden je tožencu v hišnem predalčniku pustil sporočilo, kje je pošiljka in rok, v katerem jo lahko dvigne, skladno z določbo 3. odst. 142. člena ZPP poskušal po osebah iz 1. in 2. odst. 140. člena ZPP ali na način iz 4. odst. 142. člena ZPP, pustiti sporočilo, naj bo določen dan, ob določeni uri v stanovanju, da bo lahko sprejel pošiljko oz. iz obvestila vročevalca ni razvidno, da je bil tak način obveščanja nemogoč, sledi zaključek, da vročitev tožbe tožencu ni bila opravljena pravilno. Zato izpodbija sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 7. in 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Z izdajo zamudne sodbe namreč tožencu z opustitvijo vročitve tožbe ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz enakih razlogov vidi pritožba kršitev 22. člena Ustave RS, to je zagotovljene pravice do enakega varstva pravic, saj ji s postopanjem sodišča ni bilo omogočeno, da v kontradiktornem postopku pred sodiščem odgovori na navedbe tožeče stranke. Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS se ne izčrpa zgolj s pravico, ki jo ima tožena stranka do rednih ali izrednih pravnih sredstev v sodnem postopku. Upoštevajoč ustaljeno prakso Ustavnega sodišča RS vsebuje ta ustavna pravica pravico stranke, da ji sodišče svojo odločbo obrazloži tako v pravnem kot dejanskem smislu. Izpodbijana sodba navaja zgolj, da je bila tožba tožencu pravilno vročena. Tako nima ne pravnih ne dejanskih razlogov za odločitev o pravilni vročitvi tožbe, kateri so za vložitev učinkovitega pravnega sredstva toliko bolj pomembni, saj v konkretnem primeru tožba tožencu ni bila vročena, temveč je sodišče tak zaključek napravilo z uporabo določb o fiktivni vročitvi. Enako pomanjkljiva je obrazložitev v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku, saj zajema zgolj stavek, da utemeljenost tožbenega zahtevka temelji iz dejstev (katerih), ki so navedena v tožbi, ter da ta dejstva (katera) niso v nasprotju z dokazi (katerimi), ki jih je predložil tožnik. Tako ni moč ugotoviti, katere so tiste tožbene navedbe, za katere je sodišče štelo, da predstavljajo dejansko podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Toliko bolj ne, saj iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi pravdni stranki 8.6.2001 sklenili posojilno pogodbo, po kateri naj bi toženec od tožnika prejel posojilo 25 DEM (pravilno 25.000 DEM), dočim iz vsebine tožbi priložene pogodbe - posojila izhaja, da tožeča stranka (pravilno tožena stranka) 8.6.2001 od tožene stranke (pravilno tožeče stranke) ni prejela posojila, temveč je tega dne zgolj potrdila višino dolga. Na koncu še navaja, da bi sodno pošiljko prevzel v vsakem primeru, če bi le pravočasno prejel obvestilo vročevalca, saj se je v mesecu juniju in delno v mesecu juliju 2006 nahajal v tujini, za kar bo priložil dokazila.

Pritožba ni utemeljena.

Izdajo zamudne sodbe ureja 318. člena ZPP, ki določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena citiranega zakona ne odgovori na tožbo, ob izpolnitvi sledečih pogojev: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Toženec v pritožbi trdi, da mu tožba ni bila pravilno vročena v odgovor (pogoj iz 1. točke 1. odst. 318. člena ZPP). Iz podatkov spisa izhaja, da je poštar poskušal tožencu osebno vročiti sodno pošiljko (tožbo s prilogami in pozivom za vložitev odgovora na tožbo) najprej 14.6.2006, ko ni dobil nikogar na označenem naslovu in je zato v hišnem predalčniku pustil obvestilo, da se bo zglasil naslednjega dne v določenem času. Ker tudi tokrat ni uspel opraviti vročitve, je v poštnem predalčniku pustil obvestilo, da lahko toženec sodno pošiljko prevzame v naslednjih 15-ih dneh na pošti. Ker tega ni storil, je prvostopenjsko sodišče štelo, da je bila vročitev opravljena 15.6.2006 in je po izteku tridesetdnevnega roka za vložitev odgovora na tožbo z zamudno sodbo z dne 21.8.2006 ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo vročanje v obravnavanem primeru v skladu z zahtevami 142. člena ZPP za osebno vročanje. Po 3. odst. 142. člena ZPP, če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odst. 140. člena tega zakona, pod pogoji, navedeni v tem členu, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Po 4. odst. citiranega 142. člena ZPP pa, če vročitev sporočila iz prejšnjega odstavka na način, določen v prejšnjem odstavku, ni mogoča, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oz. na vratih. Tako je vročevalec tudi ravnal, prišel napovedani dan, to je 15.6.2006 ponovno, da bi pisanje vročil, in ker vročitev ni bila možna, je pisanje, ker je šlo za vročitev po pošti (skladno s 132. členom ZPP), izročil pošti prebivališča toženca in v poštnem nabiralniku na naslovu prebivališča toženca pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15-ih dni, v katerem mora naslovnik, to je toženec, pisanje dvigniti. Kot izhaja iz vročilnice na list. št. 7 spisa, je bil toženec o tem v pravnem pouku tudi obveščen, torej, da bo v primeru, če pisanja v danem roku ne bo prevzel, sodišče štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno to obvestilo, torej dne 15.6.2006. Taka vročitev je bila torej skladna z določbami 142. v zvezi s 140. in 141. členom ZPP. Tudi izpodbijana sodba se sklicuje na podatke spisa, da je bila vročitev opravljena s fikcijo vročitve po določbah ZPP in nasprotni pritožbeni očitek, da sodba razlogov o tem nima, ni utemeljen. Če vročitev po 3. odst. 142. člena ZPP, ko vročevalec ne najde odraslega člana naslovnikovega gospodinjstva ali hišnika oz. soseda, ki bi privolil v sprejem, ni možna, ravna po 4. odst. citiranega 142. člena ZPP, temu je prirejeno tudi obvestilo oz. ovojnica za vročanje po pošti (po Pravilniku o ovojnici za vročanje v pravdnem in kazenskem postopku, Ur. l. RS, št. 12/2003). Ta za obvestilo v pravdnem postopku v 6. členu predpisuje, da je na obvestilu potrebno ustrezno označiti, kdo ga je prevzel, oz. ali je bilo puščeno v hišnem predalčniku, izpostavljenem predalčniku ali na vratih, pri čemer se vročevalec ob to zaznambo podpiše. Iz vročilnice v spisu izhaja, da ima ustrezne podatke, ki jih zahteva citirani pravilnik, označeno je, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku in s podpisom vročevalca. Če način vročitve po 3. odst. 142. člena ZPP ni mogoč, pač vročevalec ustrezne rubrike (...o prevzemu odraslega člana gospodinjstva, hišnika, soseda, sodelavca) ne označi. Vročilnica kot javna listina tako izkazuje pravilno vročitev, vročitev prvega sporočila je skladna s 4. odst. 142. člena ZPP, vročevalec je naslednji dan, ko spet ni našel toženca, na podlagi 5. odst. 142. člena v zvezi s 1. odst. 141. člena ZPP, pravilno pustil v poštnem predalčniku obvestilo, da lahko toženec v 15-ih dneh dvigne sodno pisanje na pošti. Toženec pa je bil v puščenem obvestilu obveščen tudi o posledicah neprevzema sodnega pisanja. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru nastopila fikcija, da je bilo tožencu sodno pisanje vročeno 15.6.2006. Ker zamudna sodba z dne 21.8.2006 ni bila izdana v nasprotju s 318. členom ZPP, toženec neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 7. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Vsi zgoraj navedeni razlogi o pravilni vročitvi pa pomenijo tudi, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP in s tem tudi ne do kršitve ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Pritožba uveljavlja tudi kršitev 25. člena Ustave RS, z odsotnostjo razlogov izpodbijane sodbe o pravilnosti vročitve tožbe. Iz pravice po 25. členu Ustave RS sledi, da ima stranka pravico do pritožbe oz., da stranka pravico do pritožbe lahko učinkovito uresniči le v primeru, če ji je omogočeno, da ugotovi razloge, na katerih temelji odločba sodišča prve stopnje. Standard ustreznosti obrazloženosti pa predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, kar omogoča učinkovito pravno sredstvo. Kljub skopi obrazložitvi pa po mnenju pritožbenega sodišča izpodbijana sodba izpolnjuje navedeni standard obrazloženosti, v njej je pojasnjeno, da je bila tožba s prilogami in pozivom na odgovor na tožbo po 277. členu ZPP tožencu vročena po določbah ZPP o „fikciji vročitve“, ko se taka vročitev šteje za opravljeno dne 15.6.2006, pri čemer se sklicuje na 2. odst. 141. člena ZPP, če naslovnik pisanja ne dvigne v 15-ih dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oz. v hišnem ali izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. S tako obrazložitvijo pa je bila tožencu omogočena vložitev pravnega sredstva, kar je tudi storil in v pritožbi izpodbijal prav pravilnost opravljenega vročanja s „fikcijo vročitve“.

Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek pomanjkljive obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku. Iz tožbe in posledično obrazložitve izpodbijane sodbe je po presoji pritožbenega sodišča mogoče povsem jasno ugotoviti, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo kot podlago svoje odločitve. Gre za enostavno zadevo, z jasno tožbo, toženec si je denar sposodil, na ta dolg – posojilo se nanaša pogodba, kar omenja pritožba, pravočasno ga ni vrnil, to je trditvena podlaga tožbe in to so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče, kot izhaja iz razlogov izpodbijane zamudne sodbe, vzelo kot podlago odločitve. Jasno je, da je treba dolg po izteku dogovorjenega roka vrniti, tako določa tudi zakon (1. odst. 569. ter 1. odst. 574. člena Obligacijskega zakonika – OZ), z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi zamude (1. odst. 378. člena OZ). Zgolj pavšalne so pritožbene trditve o toženčevi odsotnosti v mesecu juniju in delno v mesecu juliju 2006, ko naj bi se nahajal v tujini. Sodišče je torej izdalo zamudno sodbo skladno z določbami 318. člena ZPP, tožba je bila tožencu vročena v odgovor, utemeljenost tožbenega zahtevka je izhajala iz dejstev, navedenih v tožbi, dejstva, na katere se je opiral tožbeni zahtevek pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik in tudi ne z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo, ki ni obremenjena z uveljavljenimi in tudi ne s tistimi procesnimi kršitvami, na katere po uradni dolžnosti pazi sodišče druge stopnje (2. odst. 350. in 353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).