Jedro

Po določbi prvega odstavka 109. člena ZOR pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Tožnica je lahko aktivno legitimirana za spor o ničnosti pobijane pogodbe le v primeru, če dokaže, da je zainteresirana oseba. Toda zgolj okoliščina, da obstaja možnost, da bi tožnica lahko zahtevala nakup spornega stanovanja po določbah 149. člena stanovanjskega zakona (SZ), ni zadosti. Ker v danem primeru po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica sploh nima pravice do odkupa spornega stanovanja, sodišče druge stopnje pa je izrazilo dvome v take ugotovitve (in zato med drugim razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je to zavrnilo tožničin zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe), ni bilo mogoče materialnopravno pravilno odločiti o tožbenem zahtevku, da je sporna pogodba nična (tožnična aktivna legitimacija je podana le, če je zainteresirana oseba po določilu prvega odstavka 109. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi ter se zaradi tega sodba sodišča druge stopnje v pobijanem delu (prvi odstavek izreka) razveljavi in vrača istemu sodišču v ponovno odločanje. Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica terjala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med prvo in tretjo toženo stranko 18.1.1992 in katere predmet je bila prodaja stanovanja št. 4 v prvem nadstropju stanovanjske hiše v L. po določbah 117. člena SIT, kot tudi tožničin nadaljnji zahtevek, da sta prvi dve toženi stranki dolžni skleniti z njo kupoprodajno pogodbo za sporno stanovanje po določbah 117. člena SIT. Na pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo ugotovilo ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 18.1.1992, razveljavilo pa je odločitev o tožbenem zahtevku, s katerim je tožnica terjala sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v L. Zavrnilo pa je tožničino pritožbo zoper odločitev, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tretji toženec D. J., ki je uveljavljal revizijska razloga iz 2. in 3. točke 385. člena ZPP in predlagal, da naj se pobijana sodba razveljavi ali spremeni. V reviziji navaja, da je imel po določilih 123. člena SZ kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice pravico do odkupa stanovanja v dveh letih po uveljavitvi zakona to je vse do 19.11.1993. Tako pravico je imel kot državljan Republike Slovenije od 9.3.1992, ko je glede na določilo 15. člena zakona o državljanstvu pridobil državljanstvo Republike Slovenije. Bistveno je, da je ob plačilu kupnine 9.3.1992 bil državljan Republike Slovenije. Sicer pa je bila pogodba 18.1.1992 le zapisana, podpisana pa šele potem, ko je pridobil državljanstvo. Vendar pa o teh odločilnih okoliščinah sodišče druge stopnje sploh ni izvajalo nobenih dokazov in je enostavno zaključevalo, da je bila pogodba sklenjena 18.1.1992 ter mu je s spremembo sodbe sodišča prve stopnje odvzelo možnost, da se o navedenih dejstvih izjavi, s čimer pa je kršilo določilo prvega odstavka 5. člena ZPP in to predstavlja revizijski razlog iz 2. točke 385. člena ZPP.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnica je zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe o prodaji spornega stanovanja, sklenjene 18.1.1992 med tožencem R.., D., L. kot prodajalcem in tožencem D. J. kot kupcem, ker da je sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi, saj toženec v stanovanju ni prebival in ob sklenitvi pogodbe tudi ni imel državljanstva Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je toženec pridobil državljanstvo Republike Slovenije z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 9.3.1992. Sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožnice spremenilo sodbo sodišča prve stopnje o zahtevku glede ničnosti sporne pogodbe, ker je zaključilo, da toženec v času sklenitve pogodbe še ni imel državljanstva Republike Slovenije, zaradi česar je na podlagi 103. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) šteti sporno pogodbo za nično in je v posledici takih zaključkov ugodilo tožničinemu zahtevku, da je pogodba nična.

Glede na naravo predmetnega spora velja po oceni revizijskega sodišča opozoriti na sledeče: na podlagi pravnega posla, torej tudi s privatizacijo po določbah stanovanjskega zakona, lahko po sedaj in že preje veljavni zakonodaji pridobi lastninsko pravico na nepremičninah le državljan Republike Slovenije (16. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). Zato je za veljavnost pogodbe kot obligacijskega temelja za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potrebno, da je kupec, ki pridobiva nepremičnino, državljan Republike Slovenije. Pogodba, ki bi bila sklenjena v nasprotju z navedenim, bi bila praviloma nična (prvi odstavek 103. člena zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR). Po določbi prvega odstavka 109. člena ZOR pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Tožnica je lahko aktivno legitimirana za spor o ničnosti pobijane pogodbe le v primeru, če dokaže, da je zainteresirana oseba. Toda zgolj okoliščina, da obstaja možnost, da bi tožnica lahko zahtevala nakup spornega stanovanja po določbah 149. člena stanovanjskega zakona (SZ), ni zadosti. Ker v danem primeru po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica sploh nima pravice do odkupa spornega stanovanja, sodišče druge stopnje pa je izrazilo dvome v take ugotovitve (in zato med drugim razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je to zavrnilo tožničin zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe), ni bilo mogoče materialnopravno pravilno odločiti o tožbenem zahtevku, da je sporna pogodba nična (tožnična aktivna legitimacija je podana le, če je zainteresirana oseba po določilu prvega odstavka 109. člena ZOR).

Revident pa uveljavlja v reviziji tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP, ki se nanaša na postopek o ugotovitvi pravno odločilne okoliščine, kdaj je bila sporna pogodba sklenjena. Ugotoviti je, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kdaj je bila sporna pogodba sklenjena, sodišče druge stopnje pa je samo ugotavljalo to okolnost. Toda ugotavljanje novih pravno odločilnih dejstev v postopku pred sodiščem druge stopnje na način, ki je v nasprotju z določbo 373. člena ZPP, predstavlja v reviziji uveljavljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Revizijsko sodišče je v skladu z zgoraj navedenimi ugotovitvami razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v pobijanem delu (ki se nanaša na ugotovitev ničnosti sporne pogodbe) na podlagi prvega odstavka 394. člena in drugega odstavka 395. člena ZPP ter vrnilo zadevo sodišču druge stopnje, da o razveljavljenem delu svoje odločitve ponovno odloča. V ponovljenem postopku naj pri odločanju o pritožbi tožnice glede pobijanega dela sodbe upošteva ugotovitve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, pa tudi materialnopravna naziranja, po katerih o ničnosti sporne pogodbe ne bo mogoče odločiti ločeno od tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva, da tožena stranka z njo sklene kupoprodajno pogodbo za sporno stanovanje.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.