Jedro

Res je sicer, da je v določbah prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE določeno, da mora delodajalec, če želi uveljavljati pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom, vlogo vložiti najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Vendar pa je ZIUPDV v določbah prvega odstavka 38. člena, naslovljenega Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog, od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-8632/2020-3 z dne 28. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženec je z izpodbijanim sklepom odločil, da se tožnikova vloga za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrže (1. točk izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je izpodbijani sklep takse prost (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlenega delavca za polni delovni čas, ki mu je delo s skrajšanim delovnim časom odredil s 1. 8. 2020, vložil 7. 9. 2020. Ker vloga ni bila vložena v roku, ki ga določa prvi odstavek 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE), jo je zavrgel. 2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri v bistvenem navaja, da je s 6. 7. 2020 delavcu odredil delo s skrajšanim delovnim časom za obdobje 6. 7. 2020–31. 12. 2020 (za 20 ur na teden), kar je 9. 7. 2020 sporočil tožencu in vložil vlogo za delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa na podlagi ZIUOOPE. V zvezi s slednjo mu je toženec s sklepom št. 11069-5590/2020-3 z dne 28. 9. 2020 pravico priznal. Vendar opozarja, da je pri oddaji citirane vloge prek toženčeve spletne strani prišlo do napake, saj je navedel, da pravico uveljavlja za obdobje do 31. 7. 2020, pri tem pa je menil, da je navedel obdobje do 31. 12. 2020. Dne 7. 9. 2020 je napako opazil, nato pa po pogovoru s toženčevim kontaktnim centrom oddal dve vlogi za delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa, in sicer za obdobje 1. 8. 2020–31. 12. 2020 in za obdobje 4. 9. 2020–31. 12. 2020. Prva vloga je bila nato z izpodbijanim sklepom zavržena. Tožnik meni, da je z izpodbijanim sklepom zavrženo vlogo oddal pravilno, ter sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in mu prizna pravico do subvencije za zaposlenega delavca za polni delovni čas, ki mu je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, za obdobje 1. 8. 2020–3. 9. 2020. 3. Toženec v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in ponavlja stališča iz izpodbijanega sklepa, dodatno pa v bistvenem meni, da bi moral tožnik citirano vlogo glede na določbo prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE podati najkasneje do 16. 8. 2020. Dalje ocenjuje, da je tožnikovo sklicevanje na napako v datumu uveljavljanja subvencije pri oddaji prve pozitivne vloge (sklep št. 11069-5590/2020-3 z dne 28. 9. 2020) za konkretni postopek nepomembno. Navaja, da ker je tožnik sklep, št. 11069-5590/2020-3, prejel 28. 9. 2020, bi lahko svoj zahtevek spreminjal vse do njegove izdaje, kar so mu omogočale določbe 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožencu bi tako lahko poslal elektronsko sporočilo, v katerem bi popravil datum predvidenega zaključka skrajšanega polnega delovnega časa. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2021 ponavlja stališča iz tožbe, dodatno pa navaja, da je 14. 9. 2020 tožencu poslal elektronsko sporočilo, v katerem mu je predstavil nastalo situacijo. Toženec pa mu je odgovoril, da ne more vedeti, kako bo njegova vloga rešena. Trdi še, da ni bil poučen, da bi lahko na podlagi določb 133. člena ZUP vlogo spremenil le s poslanim elektronskim sporočilom.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru med strankama postopka ni sporno, da je tožnik s 1. 8. 2020 pri njem zaposlenemu delavcu odredil delo s skrajšanim delovnim časom in da je vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlenega delavca za polni delovni čas, ki mu je odredil delo s skrajšanim delovnim časom, podal 7. 9. 2020. Sporno pa je, ali je bila ta vloga glede na rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE pravočasna.

7. V skladu z določbami prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIUOOPE vloži pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (ZIUPDV) pa v določbah prvega odstavka 38. člena, naslovljenega Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog, določa, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. 8. Glede na navedeno pravno podlago se sodišče strinja s tožnikom, ko zatrjuje, da je citirano vlogo vložil „pravilno“. Res je sicer, da je v določbah prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE določeno, da mora delodajalec, če želi uveljavljati pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom, vlogo vložiti najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Vendar pa je ZIUPDV v določbah prvega odstavka 38. člena, naslovljenega Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog, od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. Tako se je tudi rok za vložitev vloge v obravnavanem primeru iztekel 10. 12. 2020, in ne 16. 8. 2020, kot to zmotno zatrjuje toženec. Ker pa je tožnik vlogo vložil 7. 9. 2020, kar med strankama postopka ni sporno, je bila torej vložena znotraj roka, določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV, in tako pravočasna.

9. Po obrazloženem je sodišče na podlagi določb 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo, ker je toženec napačno presodil pravočasnost vloge, in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral toženec izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa bo moral pravilno uporabiti določbe ZIUOOPE v zvezi z določbami ZIUPDV, tako da bo upošteval, da se je v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZIUPDV rok za vložitev vloge za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, iztekel (šele) 10. 12. 2020 (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz zgoraj navedenega razloga, se z drugimi tožbenimi ugovori, ki se (smiselno) nanašajo na pravočasnost tožnikove citirane vloge, ni ukvarjalo.

11. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).