Jedro

Določila o vračilu akontacij in o plačilu zamudnih obresti pomenijo specialno ureditev v primerjavi s splošnimi določbami ZOR o neupravičeni pridobitvi. Pravna podlaga za uveljavljanje zamudnih obresti od davčnih preplačil je podana v 95. členu ZDavP, zato je odločanje o zahtevkih iz navedenega člena ZDavP pridržano upravnim organom, ki odločajo na matičnem področju, to je upravnim organom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.1.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Posebnega davčnega urada z dne 13.10.1999, s katerim je bila zavržena zahteva tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti zaradi prepozno vrnjene akontacije davka na bilančno vsoto v znesku 12.289.967,90 SIT. Po presoji tožene stranke ne gre za upravno stvar, o kateri bi moral odločati davčni organ.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi tožene stranke, da po določbi 17. člena Zakona o posebnem davku na bilančno vsoto bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 87/97, 84/98, 40/99 skl.US in 6/99 odl.US, ZPDVBH) ter določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl.US, 87/97, 35/98 odl.US, 82/98, 91/98 in 108/99; ZDavP), na katerih uporabo napotuje 25. člen ZPDVBH, ni pristojna odločati, ker ne gre za upravno stvar. Eventuelno gre za obogatitveni zahtevek, ki je civilno-pravnega, obligacijskega značaja. Po presoji sodišča prve stopnje določba 17. člena ZPDVBH ne daje pravne podlage za odločanje upravnega organa o zahtevku davčnega zavezanca, da se mu priznajo zamudne obresti, v smislu določbe 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po navedeni določbi ZPDVBH lahko davčni zavezanec zahteva vračilo preveč plačane akontacije ob predložitvi davčnega obračuna. Davčni organ vrne preveč plačani znesek najkasneje v 15 dneh od predložitve zahtevka. V navedeni določbi ZPDVBH je po presoji sodišča prve stopnje dana pravna podlaga za odločanje upravnega organa le o zahtevku za vrnitev preveč plačane akontacije.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno pritrdilo toženi stranki, da pri odločanju o plačilu obresti, ki ji gredo zaradi vrnjenega preplačila davka, ne gre za upravno stvar. Po določbah 95. člena ZDavP se namreč davčnemu zavezancu, ki je na račun katerega koli davka, obresti, denarne kazni ali stroškov, ki jih ureja zakon, plačal več, kot je bil dolžan plačati, preveč plačani znesek vrne. Od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka pa pripadajo davčnemu zavezancu tudi obresti, po obrestni meri, določeni z zakonom. V kolikor bi zakonodajalec menil, da vprašanje vračila obresti ne sodi v pristojnost davčnega organa, tega vprašanja ne bi uredil v 3. odstavku 95. člena ZDavP, na katerega uporabo napotuje določba 25. člena ZPDVBH.

Tožena stranka Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ni sporno, da je bila tožeči stranki dne 10.8.1999 vrnjena preveč plačana akontacija. Sporno pa je, ali je za odločanje o zahtevi za plačilo obresti od preveč plačane akontacije pristojen davčni organ, ali sodišče splošne pristojnosti.

Obračunavanje in plačevanje davka na bilančno vsoto je urejeno v 17. členu ZPDVBH, ki med drugim določa, da se vračilo preveč plačane akontacije lahko zahteva ob predložitvi davčnega obračuna. Davčni organ vrne preveč plačani znesek najkasneje v 15 dneh od predložitve zahtevka. Po določbi 25. člena navedenega zakona se glede obračunavanja in plačevanja davka, zamudnih obresti, prisilne izterjave in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe zakona o davčnem postopku in tega zakona. Pravna podlaga za vrnitev preveč plačanih akontacij in za uveljavljanje zamudnih obresti od davčnih preplačil je glede na navedeno podana v 95. členu ZDavP. Določila o vračilu akontacij in o plačilu zamudnih obresti pomenijo specialno ureditev v primerjavi s splošnimi določbam ZOR o neupravičeni pridobitvi. Odločanje o zahtevkih iz 95. člena ZDavP je zato pridržano upravnim organom, ki odločajo na matičnem področju, to je v obravnavanem primeru davčnim organom. Zamudne obresti so stranska terjatev glavne denarne obveznosti, za katere je značilna njihova akcesornost, to pomeni odvisnost od glavne terjatve. Zaradi navedenega (praviloma) delijo usodo glavne stvari in samostojno uveljavljanje zamudnih obresti ne vpliva na njihovo pravno naravo. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so samostojno uveljavljane zamudne obresti premoženjsko pravni zahtevek, za odločanje o katerem je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti. Sodišče prve stopnje je zato bistveno kršilo določbo 1. odstavka 59. člena ZUS, ker jo je nepravilno uporabilo, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.