Jedro

Dejanska podlaga tožnikove tožbe je v tem, da je sklenil s toženo stranko prodajno pogodbo za ceno, ki je previsoka, ker mu zakon omogoča njeno zmanjšanje. Ker tožena stranka na zmanjšanje ni pristala zahteva vrnitev preveč plačanega. Pravno gledano gre za obogatitveni zahtevek, kot pravilno ugotavlja revizija, iz oddelka zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o neupravičeni pridobitvi oziroma natančneje za primer, ko kdo zahteva vrnitev tistega, kar je plačal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan storiti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu tožena stranka plača 175.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 17.3.1992 dalje, ker je zavzelo stališče, da tožnik ni oškodovan s tem, da pri odkupu družbenega stanovanja ni bila upoštevana tožnikova lastna udeležba pri pridobitvi stanovanjske pravice. Le-to je pridobil na podlagi pogodbe namesto razlastitve in po njej za 30 % zmanjšana odškodnina za razlaščeno nepremičnino ne more pomeniti vplačila lastne udeležbe. Vrhu tega pogodbe namesto razlastitve tožnik ni sklenil s toženo stranko.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ker ta pritožbenih razlogov niti ni opredelila, po uradni dolžnosti upoštevanih ni bilo, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Za 30 % zmanjšana odškodnina za razlaščeno nepremičnino ne pomeni tožnikove lastne udeležbe pri pridobitvi stanovanjske pravice, saj gre za različni naravi in namena obeh institutov.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Trdi, da je pogodbenik iz pogodbe namesto razlastitve republiška skupnost za ceste 30 % kupnine očitno investirala v tožnikovo stanovanje, ta znesek pa je dejansko predstavljal tožnikova sredstva. Tožena stranka bi bila tako očitno neupravičeno obogatena na tožnikov račun.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga tožnikove tožbe je v tem, da je sklenil s toženo stranko prodajno pogodbo za ceno, ki je previsoka, ker mu zakon omogoča njeno zmanjšanje. Ker tožena stranka na zmanjšanje ni pristala zahteva vrnitev preveč plačanega. Pravno gledano gre za obogatitveni zahtevek, kot pravilno ugotavlja revizija, iz oddelka zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o neupravičeni pridobitvi oziroma natančneje za primer, ko kdo zahteva vrnitev tistega, kar je plačal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan storiti. Takšen primer ureja 211. člen ZOR, ki pa določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Tožeča stranka pa temu ustreznih trditev sploh ni postavila in seveda v zvezi s tem ne ponudila kakšnih dokazov. Ne da bi se torej spuščali v presojo tega ali je bil tožnik upravičen do zmanjšane kupnine, njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker ni ne zatrjeval ne izkazal, da si je pridržal pravico zahtevati nazaj oziroma da se je želel izogniti sili.

Odločitev nižjih sodišč je potemtakem pravilna. Le utemeljena ni na predpisu, ki ga je potrebno uporabiti. Končni učinek tega pa je materialnopravna pravilna odločitev, kar pomeni, da ni podan uveljavljani revizijski razlog. Ker ne gre niti za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je moralo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZOR).