Jedro

Ob izkazani obtoženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti in tudi begosumnosti, se tudi po sodbi sodišča druge stopnje izkaže pripor kot edini v poštev prihajajoč ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti in tudi za preprečitev ponovitvene nevarnosti in da drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, katerega se pritožnik dotakne na povsem načelni ravni, ne pridejo v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Ne navaja razlogov za izpodbijanje, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb kazenskega postopka in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi oziroma podredno, da se obtoženca napoti na zdravljenje oziroma, da se mu odredi milejši ukrep in sicer hišni pripor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo in razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Temeljni pogoj za odreditev pripora in za njegovo trajanje, torej utemeljen sum, je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom pravnomočnosti obtožnice ter z ugotovitvijo, da je bil utemeljen sum, ki je bil formalno dognan s pravnomočnostjo obtožnice, sedaj potrjen še z izrečeno obsodilno sodbo, ki ni pravnomočna. Na ta način, ko tudi zagovornik ne vnaša nič novega v pogledu novih dejstev oziroma dokazov, ki bi formalno ugotovljen utemeljen sum kakorkoli omajali in s katerimi bi se sodišče soočalo po pravnomočnosti obtožnice, pritožba ne more biti uspešna v izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma. Sodišče prve stopnje je izrecno izpostavilo, da izrečena obsodilna sodba ni pravnomočna, gotovo pa je, da pritožnik pri izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma ne more biti uspešen z načelno pritožbeno razpravo o nepravilnosti in nezakonitosti obtožencu izrečene obsodilne sodbe. Ne le, da problematiziranje zakonitosti izrečene sodbe presega okvire tega pritožbenega postopka, polemika, kot je že izpostavljeno, v tem pogledu ostaja na povsem načelni ravni in je že zato neutemeljena. Po sodbi pritožbenega sodišča tako ne more biti dvoma v sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o danosti utemeljenega suma storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Pritožba v tem delu tako ne more biti utemeljena.

6. Enako usodo pa deli pritožba tudi v delu, ko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti in ponovitveni nevarnosti. Kar se tiče obtoženčeve begosumnosti, je sodišče prve stopnje nanizalo tako objektivne okoliščine, ki pritožbeno niso problematizirane in so relevantne za presojo obtoženčeve begosumnosti, kot tudi obtoženčevo aktivno ravnanje, ko tudi pritožba ne zanika tega, da je bil obtoženec določen čas po storitvi kaznivega dejanja, katerega je utemeljeno osumljen, iskana oseba in da je bil za policiste nedosegljiv zaradi lastnega ravnanja. To, ali je bil slučajno najden s strani policije, ali pa s pomočjo natakarja, za presojo obtoženčeve begosumnosti niti ni toliko pomembno. Relevantno je to, da ni počakal na kraju, da je bil za organe odkrivanja neznano kje, kar pa ob okoliščinah objektivne narave, tudi po sodbi pritožbenega sodišča, kot je že večkrat izpostavilo v svojih odločbah, kaže na nevarnost obtoženčevega pobega v smislu določila 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

7. Po sodbi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obtoženec tudi ponovitveno nevaren. Ob izpostavljenih objektivnih okoliščinah, ki tudi v pogledu ponovitvene nevarnosti pritožbeno niso problematizirane, je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi številne subjektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Kot razume pritožbeno sodišče je nosilna okoliščina ravno obtoženčevo specialno povratništvo, ki že samo zase v povezavi s po sodišču prve stopnje izpostavljenimi objektivnimi okoliščinami, jasno kaže na resno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Ta zaključek pa je toliko bolj na mestu še ob ostalih subjektivnih okoliščinah, katerih pomen skuša pritožnik tolmačiti po svoje še zlasti, ko okoliščine v zvezi s kršitvijo prepovedi približevanja pritožnik povezuje s pripornim razlogom begosumnosti.

8. Ob izkazani obtoženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti in tudi begosumnosti, se tudi po sodbi sodišča druge stopnje izkaže pripor kot edini v poštev prihajajoč ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti in tudi za preprečitev ponovitvene nevarnosti in da drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, katerega se pritožnik dotakne na povsem načelni ravni, ne pridejo v poštev. Glede na podatke o obtoženčevi prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, pa v tem trenutku tudi ni moč pritrditi zagovorniku v smislu napotitve obtoženca na zdravljenje.

9. Ko pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje glede sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa in tudi o njegovi neogibni potrebnosti, ne more biti dvoma v pravilnost in zakonitost pritožbeno izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, seveda ob ugotovitvi, da slednja ni utemeljena in da se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.