Jedro

Tožnik se je poškodoval med tem, ko je kot šofer v cestnem prometu opravljal delo za toženo stranko. Tožena stranka se odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s sklicevanjem na ravnanje tretjega, to je voznika, ki je povzročil prometno nesrečo, v kateri se je tožnik poškodoval, saj takšno ravnanje tretjega (kršitev cestnoprometnih predpisov) ni nepričakovano.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke za vso materialno škodo – rento, ki jo je utrpela tožeča stranka v nezgodi dne 11. 12. 2003. Zoper navedeno vmesno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je neobrazložen zaključek sodišča prve stopnje glede uporabe četrtega odstavka 153. člena OZ, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu s 324. členom ZPP ter ustavno pravico do izjave in poštenega sojenja, mora biti argumentacija sodne odločbe razumna, izčrpna in prepričljiva. Če je bil vzrok prometne nesreče izključno krivdno ravnanje M.K., ki ima v razmerju med pravdnima strankama status tretjega, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Določba prvega odstavka 153. člena OZ opredeljuje kot oprostitveni razlog okoliščine (vzroke), ki ovržejo pomen nevarne stvari ali nevarne dejavnosti kot (domnevni) vzrok za nastalo škodo oziroma, ki konkurirajo kot vzrok nastali škodi, če je „naravni“ vzrok tej škodi nevarna stvar ali nevarna dejavnost. Med temi je tudi dejanje tretjega, ki ga imetnik nevarne stvari ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Določba četrtega odstavka istega člena določa pravno pravilo za dejansko situacijo, ko ravnanje tretjega nima pomena izključnega vzroka oziroma je k njej le prispevalo. Glede na dejansko ugotovitev, da je bil vzrok prometne nesreče premajhna varnostna razdalja M.K., ki je trčil v vozilo, ki ga je uporabljal tožnik, da je bil torej izključni povzročitelj prometne nezgode M.K., bi moralo sodišče prve uporabiti materialno pravo iz prvega odstavka 153. člena OZ in tožbeni zahtevek zaradi ekskulpiranosti tožene stranke in s tem neobstoja njene pasivne legitimacije zavrniti. Iz teh ugotovitev namreč ne izhajajo relevantna dejstva za uporabo četrtega odstavka 153. člena ZPP. „Naravni“ vzrok prometne nezgode ni avtomobil tožene stranke kot nevarna stvar ali njegova vožnja kot nevarna dejavnost, za katera bi objektivno odgovarjala tožena stranka, temveč je vzrok ravnanje tretjega, ki je kršil cestnoprometne predpise. Tožena stranka kot imetnik vozila, ki ga zaupa delavcu, bi lahko bila odgovorna, če bi vzrok nesreče izviral iz njenega vozila kot nevarne stvari ali njene dejavnosti. Če pa je posledica izključno ravnanje tretjega, potem vzrok zanjo ni v obratovanju motornega vozila in obratovalec ni odškodninsko odgovoren, ker obratovanje motornega vozila ni vzrok za škodo, zaradi česar vprašanje njegove oprostitve po 153. členu OZ ne pride v poštev. Sodna praksa in teorija poudarjata, da pojma nevarnega delovanja motornega vozila ni mogoče širiti prek razumnih meja. Razlaga vzročne zveze bi šla bistveno predaleč, če bi za njeno vzpostavitev zadoščal sklep, da brez prevoza tožnik ne bi prišel v stik z okoliščinami, ki so botrovale njegovi poškodbi. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/98 z dne 9. 6. 98. Glede na navedeno bi bilo treba, v primeru pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek zavrniti. Tožnik je odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljeval v tožbi zgolj z zatrjevanjem dejstva, da je delno nezmožen za delo zaradi posledic nesreče pri delu, pri čemer je v tej zvezi navajal oziroma se je skliceval na prijavo poškodbe pri delu in odločbe ZPIZ o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, ter da je v posledici nesreče izgubil zaslužek. V prvi pripravljalni vlogi je na ugovore tožene stranke navedel, da mu je škoda nastala z izdajo odločbe ZPIZ in sicer 16. 3. 2006, v tretji pripravljalni vlogi pa je še navedel dejstva in predložil nekatere listine v zvezi s telesnimi poškodbami v prometni nezgodi. Dejstva, ki opredeljujejo škodljivo dejstvo, mora v skladu z 212. členom ZPP v odškodninskem zahtevku zatrjevati oškodovanec in za ta dejstva nosi dokazno breme. Gre za dejstva, na katera opira svoj odškodninski zahtevek in ki morajo biti jasno opredeljena, če naj bo tožba sklepčna tako, da tudi toženi stranki omogoči seznanitev z očitki in argumentirano obrambo. Oškodovančeva naloga v pravdnem postopku je, da kar se da natančno opiše dejanje, ki ga šteje za vzrok škode. Če je k nastanku škode pripomoglo več dejanj, mora opredeliti, zakaj je prav oškodovalčevo dejanje odločilni vzrok za nastalo škodo. V primeru uzakonjene domneve vzročnosti in domnevne krivde povzročitelja je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev. Iz trditev tožnika ni jasno že niti to, ali kot škodni dogodek zatrjuje prometno nezgodo, ali odločbo o invalidnosti. Na to je tožena stranka izrecno opozarjala, vendar izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe na nekaterih mestih govori o škodi v zvezi s prometno nesrečo, na drugih mestih pa o invalidnosti po določbi ZPIZ, v posledice katere naj bi tožniku nastala sukcesivna škoda. Razlogi izpodbijane sodbe so zato nejasni, zlasti pa so kršena procesna pravila o odločanju v mejah trditev, saj je tožnik v prvi pripravljalni vlogi povsem jasno opredelil, da mu je škoda nastala z izdajo odločbe in sicer dne 16. 3. 2006. Nadalje sodišče samo ugotavlja trditveno podlago za uporabo zakonske domneve, saj tožnik ni navedel, da zatrjevana odškodninska odgovornost temelji na imetništvu nevarne stvari ali na opravljanju nevarne dejavnosti, zato gre za kršitev postopka in sicer določb 2., 7., 212. in 286. člena ZPP. Tožena stranka je navedla, da obrazec prijave poškodbe pri delu ne predstavlja dokaza o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke, a sodba o tem nima razlogov. Izpolnjen in potrjen obrazec prijave poškodbe pri delu sam po sebi ne dokazuje odškodninske odgovornosti delodajalca (VSRS, opr. št. II Ips 320/2000 z dne 13. 12. 2000). Tudi invalidska upokojitev zaradi posledic poškodbe pri delu, zatrjevana na odločbi ZPIZ, sama po sebi ne dokazuje temelja za odškodninsko odgovornost delodajalca oziroma razlog za invalidsko upokojitev sam o sebi nima vpliva na ugotavljanje odškodninske odgovornosti delodajalca (II Ips 365/96 z dne 14. 1. 98). Ob pravilni uporabi pravil trditvenega in dokaznega bremena bi lahko torej sodišče ugotovilo le, da ni zatrjevana niti izkazana odškodninska odgovornost tožene stranka. Tožena stranka je med postopkom ugovarjala, da poškodbe, ki se zatrjujejo kot posledica nezgode pri delu z dne 11. 12. 2003, niso enake vzrokom invalidnosti po odločbi ZPIZ, zlasti glede na izkazano predhodno nezgodo tožnika v letu 2002, ki izhaja iz listin, tako zdravstvene dokumentacije tožnika kot škodnih spisov zavarovalnic. Iz teh razlogov je za pravilno odločitev potrebna tudi razmejitev poškodb in s tem vzrokov zatrjevane škode. Opozarja tudi na to, da je tožnik z zavarovalnico izključno odgovornega povzročitelja že sklenil sodno poravnavo, na podlagi katere je že prejel odškodnino in se odpovedal vsem nadaljnjim zahtevkom, ne le zoper zavarovalnico, temveč tudi zoper vse pravne in fizične osebe. Ker se je tožnik odpovedal vsem zahtevkom zoper zavarovalnico, bi bila tudi tožena stranka neuspešna v primeru uveljavljanja regresnega zahtevka zaradi izključne krivde povzročitelja nezgode. Element odškodninskega delikta je tudi nastanek škode, zato v odločitev o temelju odškodninske odgovornosti sodi tudi presoja dejstev in dokazov ter zaključek o ugotovljenem obstoju škode. O tem elementu sodba nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. V kolikor bi bilo dokazano, da razlika v plači ne obstaja, ni podan eden izmed elementov civilnega delikta. Uveljavljeni ugovor zastaranja je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da gre v tožnikovem primeru, ko vtožuje materialno škodo zaradi posledic nesreč pri delu, za sukcesivno nastajajočo škodo, glede katere v skladu s sodno prakso zastaranje prične teči, ko oškodovanec prvič izve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Na podlagi takšnega izhodišča pa sodišče zaključi, da je tožnik prvič izvedel za bodočo škodo, ko je uveljavljal rento, to je razliko med pripadajočo plačo in nadomestili plače, torej šele z odločbo ZPIZ z dne 8. 3. 2007, saj je bila z njo odpravljena odločba z dne 11. 9. 2006. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi izrecno poudaril, da mu je škoda nastala 16. 3. 2006, istočasno pa, da mu je škoda nastala, ker je bil zaradi poškodbe pri delu razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Na podlagi tega sodišče zaključuje, da je šele 8. 3. 2007 izvedel za škodo. Tak zaključek je v nasprotju z istočasno ugotovitvijo, da to bodočo škodo predstavlja razlika med pripadajočo plačo in nadomestili plač, ki jih je tožnik prejemal po nezgodi. Plačo po nezgodi je tožnik prejemal od same nezgode 11. 12. 2003 dalje, v tožbi pa je vtoževal razlike od 18. 11. 2005 dalje. Torej so razlike obstajale že takrat in so mu bile tudi znane že tedaj. Kasneje je tožnik na podlagi ugovora tožene stranke skrčil tožbeni zahtevek na obdobje od 16. 3. 2006, od tedaj dalje pa je bil na čakanju na delo doma, saj mu je v posledici izdane odločbe ZPIZ tožena stranka zagotavljala ustrezno delo. Nadomestilo plače je torej prejemal od izdaje odločbe z dne 11. 9. 2006 dalje, torej mu je bila razlika že takrat znana. O višini plače se je seznanil najkasneje ob prejemu prvega nadomestila plače po prvem mesecu čakanja, zato ni mogoče reči, da je bil z razliko v plači, kakršno je prejemal od 11. 9. 2006 seznanjen, šele z odločbo ZPIZ z dne 8. 3. 2007. Odločba o statusu invalida ni v ničemer spremenila samega statusa tožnika, zato to v letu 2007 ni bilo novo dejstvo, za katero bi tožnik šele tedaj izvedel. Pomenila je le spremembo delovnega časa, ki je bil skrajšan iz 8 na 6 ur dnevno. Tožena stranka je tudi glede zagovora zastaranja dala še več pravno relevatnih ugovorov, s katerimi pa se sodišče ni ukvarjalo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, vendar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato tudi ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde (131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Nadalje OZ v 150. členu določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. V skladu s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po določbi 1. odstavka 153. člena OZ je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali če skladno z 2. odstavkom 153. člena OZ dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po določbi 3. odstavka 153. člena OZ pa solidarno z imetnikom stvari odgovarja tudi tretji, če je prispeval k nastanku škode.

Uvodoma pritožbeno sodišče poudraja, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede tistih elementov odškodninskega delikta, ki jih mora dokazati delavec v primeru poškodbe pri delu. Tožnik je navedel, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana na podlagi tožnikove zaposlitve pri toženi stranki, saj se je poškodoval pri delu, torej je odgovornost podana v smislu določbe 184. člena ZDR. Implicitno tožnik s tem tudi zatrjuje vzročno zvezo med škodnim dejstvom in škodo. Tožnik se je v tožbi sicer materialnopravno zmotno skliceval na določbo 2. odstavka 174. člena OZ, ki govori o povrnitvi zaslužka, izgubljenega zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo poškodovanega. Tožena stranka kot delodajalec ni poškodovala tožnika v smislu določbe 174. člena OZ (to je bil voznik tovornjaka M.K., ki je povzročil prometno nesrečo, v kateri se je poškodoval tožnik), zato 174. člen OZ ni pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, temveč odgovornost tožene stranke izhaja iz 184. člena ZDR. Tožnik je navedel dejstva glede nastanka škodnega dogodka, to je prometne nesreče z dne 11. 12. 2003. K tožbi je priložil tudi prilogo A8 - prijavo poškodbe pri delu, iz katere izhajata datum škodnega dogodka in opis - diagnoza poškodbe in šifra po MKR - 513.4. Glede škode je pojasnil, kdaj mu je škoda nastala ter zatrjeval njen obseg. Tožnik sicer ni navedel, ali uveljavlja odgovornost iz naslova krivdne ali objektivne odškodninske odgovornosti, vendar to ni odločilno, saj je bistveno, da odškodnino utemeljuje z delovnim razmerjem pri toženi stranki. Tožena stranka pa mora dokazati, da za škodo ni kriva, oziroma da so eventualno podani tisti razlogi, ki izključujejo njeno odgovornost za nastalo škodo..

Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja tožene stranke. Zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče škode. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče kot datum nastanka škode šteti šele datum izdaje drugostopensjke odločbe ZPIZ št. ... z dne 8. 3. 2007 (priloga B2). S to odločbo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu, ob upoštevanju vseh zdravstvenih omejitev, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, od 16. 3. 2006 dalje. Zaradi tega je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Glede na vse okoliščine tega primerja je mogoče šteti, da je zastaranje pričelo teči šele na podlagi te odločbe, saj je tožnik šele na njeni podlagi pridobil pravico do delne invalidske pokojnine, oziroma je bilo šele tedaj jasno, da tožnik svojega dela in tudi drugega dela ne bo mogel več opravljati poln delovni čas in da bo zaradi tega prikrajšan pri zaslužku. Zato tožba, ki je bila vložena dne 30. 10. 2009, ni bila vložena po tem, ko bi že potekel 3-letni zastaralni rok iz 1. odstavka 347. člena OZ.

Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da je prosta odgovornosti tudi, ker naj bi škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ravnanje tretje osebe, ki je kršila prometne predpise, v konkretni zadevi ni mogoče šteti za ravnanje, ki ga ni mogoče pričakovati. Tožena stranka je kot delodajalec lahko predvidevala, da zaradi njene dejavnosti lahko pride do poškodbe tožnika zaradi ravnanja tretjih oseb. Tožena stranka se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, ki pa je v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati. V sodbi opr. št. VIII Ips 65/1998 dne 9. 6. 1998 je namreč Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da delodajalec delavcu ni odgovoren za škodo, ki jo je ta utrpel, ker ga je pri prečkanju ceste, ko je šel po malico, zadel osebni avtomobil. Nižji sodišči sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval, ko je šel čez cesto, po kateri se je odvijal javni promet, in ga je zadel osebni avtomobil. Tožena stranka je res opravljala nevarno dejavnost, vendar je Vrhovno sodišče navedlo, da tožniku ni nastala škoda zaradi te dejavnosti. Med dejavnostjo tožene stranke in tožnikovo škodo ni bilo vzročne zveze. V obravnavanem primeru pa se je tožnik poškodoval med tem, ko je kot šofer v cestnem prometu opravljal delo za toženo stranko, torej je škoda nastala zaradi dejavnosti tožene stranke. Tožnik je imel namreč sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto raznašalec II, delo pa je (za toženo stranko) opravljal na terenu (pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2003 - A3). Zato gre za kvalitativno razliko v primerjavi s citirano zadevo VIII Ips 65/1998, kjer je bila poškodba posledica dogodka, ki ni bil v zvezi z dejavnostjo delodajalca - tožene stranke.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da dejansko stanje še ni pravilno in popolno ugotovljeno, zato je odločitev najmanj preuranjena. Tožena stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da se je tožnik poškodoval v letih 2002 in 2003. Ker je tudi v letu 2002 utrpel poškodbo v prometni nesreči, kar izhaja iz listinske dokumentacije v spisu, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je morda tudi poškodba iz leta 2002 vplivala na njegovo zdravstveno stanje oziroma na nastanek invalidnosti. Zato bi moralo razmejiti vzroke za nastanek invalidnosti oziroma eventualno ugotoviti, ali je prišlo do soprispevka prve nezgode k nastanku invalidnosti ter v tem smislu odločati tudi o odgovornosti tožene stranke. V kolikor bi namreč bilo ugotovljeno, da je invalidnost posledica obeh prometnih nesreč, bi moralo razmejiti soprispevek glede nastankov invalidnosti. Na podlagi doslej izvedenih dokazov namreč ni mogoče v celoti zavrniti eventualnega prispevka tudi prve nesreče poškodbam, ki so posledično pomenile invalidnost za tožnika.

Eden izmed elementov odškodninske odgovornosti je tudi nastanek škode. Pri oškodovancu mora biti torej izkazano zmanjšanje prihodkov oziroma denarnih sredstev, da sploh lahko govorimo o nastanku odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje ni natančno ugotovilo, ali je sploh prišlo do zmanjšanja prihodkov oziroma, koliko so prihodki tožnika manjši zaradi nastanka invalidnosti. Te škode po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče domnevati oziroma o njej sklepati zgolj na podlagi dejstva, da naj bi tožnik na podlagi odločbe ZIPZ pridobil pravico do delne invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, ali je sploh prišlo do oškodovanja. Ker je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, je zato tudi najmanj preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da je po temelju v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Ugotoviti bo moralo vse elemente civilnega odškodninskega delikta, pri čemer je glede vzročne zveze že pojasnjeno, da ravnanje tretjega ni prekinilo vzročne zveze. Ugotoviti bo moralo tudi vsebino dogovora, ki ga je tožnik sklenil z zavarovalnico ter analizirati, ali je poškodba iz leta 2002 soprispevala k nastanku invalidnosti. Šele ko bo tako dopolnilo dejansko stanje, bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku, pri čemer je glede na obrazloženo smiselno, da sodišče odloči o zahtevku tako po temelju kot po višini, glede na odprto vprašanje glede same višine prikrajšanja.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh elementov civilnega odškodninskega delikta. Zato ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko odpravilo sodišče druge stopnje, saj bo moralo sodišče prve stopnje v tem delu, glede na zgoraj podana stališča pritožbenega sodišča, ustrezno dopolniti dokazni postopek. Če bi sodišče druge stopnje vsa ta dejstva samo ugotavljalo, bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo RS zajamčeno pravico strank do pritožbe, dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.