Jedro

V pritožbenem postopku je pritožbo vložil in nato umaknil carinski dolžnik, ki je bil v obravnavanem tranzitnem postopku glavni zavezanec, tožeča stranka pa je bila prejemnik blaga. Tožbene navedbe tožeče stranke, da glavni zavezanec, ki je bil njen zastopnik in špediter, ni imel njenega izrecnega pooblastila za umik pritožbe, so zato, glede na to, da je bil glavni zavezanec samostojna stranka pritožbenega postopka, brezpredmetne in so stvar medsebojnega razmerja. Zaradi navedenega tožeči stranki z izdanim sklepom drugostopenjskega upravnega organa o ustavitvi pritožbenega postopka ni bila kršena njena pravica ali neposredna, na zakon oprta korist, kar pomeni, da ni bila aktivno legitimirana za vložitev tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 95/97-popr., 70/00, 92/05 – odl. US in 45/06 – old. US) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24.3.2003, s katero je ta ustavila postopek po pritožbi družbe T. d.o.o. zoper odločbo Carinskega urada. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ carinskemu dolžniku T. d.o.o. naknadno obračunal carinski dolg za blago po tranzitni deklaraciji z dne 12.10.2000, ki ni bilo predano namembnemu carinskemu organu, in sicer carinski dolg iz naslova davka na dodano vrednost v višini 2,405.879,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe. Drugostopenjski upravni organ je namreč pritožbeni postopek ustavil na podlagi umika pritožbe carinskega dolžnika T. d.o.o., ki je bil glavni zavezanec, kakor to izhaja iz tranzitne carinske listine z dne 12.10.2000 (polje 50), tožeča stranka pa je bila prejemnik blaga (polje 8). Glede na to, da je polje 14 tranzitne carinske listine (ime in priimek deklaranta oziroma zastopnika) ostalo neizpolnjeno, v obravnavanem tranzitnem carinskem postopku zastopnika ni bilo, trditev tožeče stranke, da je morala regresirati uvozne dajatve glavnega zavezanca pa predstavlja zgolj njen dejanski interes (in ne pravnega), le-ta pa za vložitev tožbe ne zadošča. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje. Glavni zavezanec in špediter T. d.o.o. je kot zastopnik tožeče stranke v nasprotju s četrtim odstavkom 59. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 24-06 – UPB2, 105/06 in 126/07) umaknil pritožbo, tožeča stranka pa ga za to ni izrecno pooblastila. Uveljavlja kršitev ustavnih določb, in sicer 22., 25., 125. in 156. člen Ustave RS (URS; Uradni list RS, št. 331/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06), ker je prvostopenjsko sodišče selektivno povzelo določbe 125. člena Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 59/02, 110/02, 25/04, 33/04 – odl. US, 131/04 – odl. US, 62/06 – odl. US), saj je v nasprotju s tretjim odstavkom 125. člena CZ, po katerem so za tranzit blaga odgovorne vse osebe (glavni zavezanec, prejemnik in prevoznik), tožeči stranki odvzelo status stranke. Navaja še, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaznega postopka in je kršilo ustavno pravico do nepristranskega sodnika, saj je v obravnavani zadevi sodila sodnica, ki je več kot 10 let delala kot carinica na Carinskem uradu J. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Kot izhaja iz tožbe in predloženih spisov, je glede na citirano določbo pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, ki je tožbo tožeče stranke zavrglo v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je takšna odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita, saj je pritožbo v pritožbenem postopku vložil in nato umaknil carinski dolžnik T. d.o.o., ki je bil v obravnavanem tranzitnem postopku glavni zavezanec (kot je to razvidno iz polja 50 tranzitne carinske listine z dne 12.10.2000), tožeča stranka pa je bila prejemnik blaga (polje 8). Kdo je v posameznem primeru oseba, ki je odgovorna za plačilo carine (carinski zavezanec), izhaja namreč iz vložene carinske deklaracije, na podlagi katere se začne carinjenje blaga. Navedbe tožeče stranke, da je bil T. d.o.o. špediter in njen zastopnik ter kot tak ni imel njenega izrecnega pooblastila za umik pritožbe v pritožbenem postopku, je glede na pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil T. d.o.o. glavni zavezanec in kot tak samostojna stranka pritožbenega postopka, brezpredmetna in je stvar njunega medsebojnega razmerja.

Glede na navedeno tožeči stranki z izdanim upravnim aktom ni bila kršena njena pravica ali neposredna, na zakon oprta korist, kar pomeni, da je tožbo vložila oseba, ki za njeno vložitev ni aktivno legitimirana. Zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbo zavrglo, pri tem pa je za svojo odločitev navedlo tudi relevantno pravno podlago (določba 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS).

V zvezi s pavšalnimi pritožbenimi navedbami glede kršitve ustavne pravice do nepristranskega sodnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le-te neutemeljene, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno in zakonito vodilo postopek.

Neutemeljeno pritožbo je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča, ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.