Jedro

Dostava pekovskih izdelkov z zamudo je utemeljen razlog za oceno, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil. Zato je tožena stranka tožniku na podlagi četrtega odstavka 125. člena ZDR-1 (po katerem, delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil) zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi negativne ocene poskusnega dela ne pride v poštev uporaba določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, ker se ta določba nanaša na redno odpoved iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga oziroma izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku s 15. 10. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da mu je trajalo do 22. 10. 2013 (prvi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 15. 10. 2013 do vključno 22. 10. 2013 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu za isto obdobje obračuna sorazmerni del bruto zneska nadomestila plače, upoštevaje osnovno bruto plačo tožnika v znesku 783,66 EUR in pripadajoče dodatke k tej plači, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki, plačati od tako obračunanega zneska predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek sorazmernega dela nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2013 dalje do plačila (drugi odstavek točke I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 46,10 EUR in jih nakaže na TRR Delovnega sodišča v Kopru, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek točke III izreka). Odločilo je, da v presežku tožnik sam krije svoje stroške postopka (drugi odstavek točke III izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in je priči A.A. dolžna v roku 8 dni povrniti potne stroške v višini 185,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka (točka IV izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede tega, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbam direktorice tožene stranke in priče A.A. in ne izpovedbi tožnika glede vprašanja ali so bili tožniku vnaprej znani časovni okviri dostave blaga in lokacije strank. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe tožnika o tem, da je po tistem, ko je že zbolel 8. 10. 2013 in 11. 10. 2013 za toženo stranko opravil še dva prevoza zgolj zaradi stalnega moledovanja direktorice tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno sledilo izpovedbi direktorice tožene stranke, da je za bolniški stalež tožnika izvedela šele konec oktobra, ko je prejela bolniške liste. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da nevročitev ocene poskusnega dela ne vpliva na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obveznost sestave pisne ocene poskusnega dela je določena s 6. členom pogodbe o zaposlitvi, zato je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ta ocena niti ni bila potrebna. Res je sicer, da v četrtem odstavku 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ni določena oblika, s katero delodajalec ugotavlja, ali je delavec uspešno opravil preizkusno delo. Vendar pa je delodajalec dolžan spoštovati eventualno višjo raven pravic, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je s takšnim razlogovanjem poteptalo načelo in favorem laboratoris kot eno osnovnih načel delovnega prava. Stališče sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z določbo 7. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, nt. 4/1984) o tem, da delovno razmerje delavca ne preneha, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev. Tožniku ni bila vročena niti pisna ocena, kaj šele, da bi mu bila dana možnost, da se o očitkih ocene izreče pred odpovedjo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi še preostalemu delu tožbenega zahtevka, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov glede tega zakaj je sodišče prve stopnje verjelo direktorici tožene stranke in priči A.A. in ne tožniku glede vprašanja ali so tožniku bili vnaprej znani časovni okviri dostave blaga in lokacije strank. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve zavzelo povsem jasno stališče glede tega vprašanja in pri tem tudi pojasnilo zakaj zavrača trditve tožnika, da ni bil seznanjen s časovnimi okviri dostave ter zakaj je prepričano, da je šlo za običajne naročnike in običajne relacije, s katerimi se je tožnik lahko seznanil že med usposabljanjem. Očitno je, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja na povsem zgrešen način. Ta kršitev je namreč podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bilo podano takšno nasprotje, temveč sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do tistega dela njegove izpovedbe, ki se nanaša na to, da je po tistem, ko je zbolel na prigovarjanje direktorice tožene stranke opravil še dva prevoza v začetku oktobra 2013, zaradi česar naj bi bila zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je direktorica za njegov bolniški stalež izvedela šele konec oktobra 2013. Navedeno bi lahko predstavljalo kvečjemu bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oz. zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge glede tega, kdaj je tožena stranka izvedela za to, da je tožnik v bolniškem staležu. Okoliščina, da je tožnik za toženo stranko opravil prevoza 8. 10. 2013 in 11. 10. 2013 v ničemer ne vpliva na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa ni res, da sodišče prve stopnje sploh ne bi upoštevalo tega, da je tožnik na prošnjo direktorice opravil vožnje 8. 10. 2013 in 11. 10. 2013, saj v 10. točki obrazložitve povzelo ta del njegove izpovedbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: -stranki sta 19. 9. 2013 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s katero je bilo dogovorjeno, da bo tožnik 90 dni od dneva nastopa opravljal poskusno delo, -tožnik je delo nastopil 20. 9. 2013, -tožnik je prevoze samostojno pričel opravljati po treh dneh spremljanja sodelavcev na vožnjah, -tožnik je od datuma nastopa dela pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi samostojno delal le 3 dni, -tožnik je v enem primeru toženi stranki blago dostavil šele ob 13.00 uri, pa tudi sicer dostav ni opravljal v dogovorjenem času, zaradi česar so naročniki toženo stranko opozorili, da bodo v primeru nadaljevanja poznih dostav prenehali z naročanjem, saj pekovskih izdelkov v popoldanskem času ni več mogoče prodajati, -tožnik je bil seznanjen s časovnimi okviri za dostavo blaga, -tožena stranka je sicer izdelala negativno oceno poskusnega dela z dne 15. 10. 2013, ki pa tožniku ni bila vročena pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi ne s samo odpovedjo, -tožena stranka je 15. 10. 2013 tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, -tožena stranka je bila s tem, da je tožnik v bolniškem staležu, seznanjena šele konec oktobra 2013, po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku na podlagi četrtega odstavka 125. člena ZDR-1 zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. Dostava pekovskih izdelkov z zamudo je prav gotovo utemeljen razlog za oceno, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pravočasno opravljanje dela, glede na dejavnost tožene stranke, bistvena značilnost delovnega mesta, ki ga opravlja tožnik in da pri tem ni šlo za neutemeljena pričakovanja delodajalca. Večkratne zamude pri dostavi blaga, pri čemer je tožnik v enem primeru blago dostavil šele ob 13.00 uri, je prav gotovo utemeljen razlog za oceno, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker ocena poskusnega dela ni bila vročena tožniku in se je tožnik z njo seznanil šele v sodnem sporu. Res je sicer, da 6. člen pogodbe o zaposlitvi določa, da delodajalec konkretno ravnanje delavca, ki je v negativnem nasprotju s posameznimi kriteriji, navedenimi v drugem in tretjem odstavku 5. člena te pogodbe (ta določa objektivne in subjektivne kriterije za preverjanje delovnih sposobnosti delavca v času poskusnega dela), ugotovi s sestavo pisnega dokumenta. Tožena stranka je z oceno poskusnega dela to tudi storila, kar pomeni, da je izpolnila obveznost iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi. Iz navedene določbe pa ne izhaja, da bi tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku morala omogočiti zagovor v zvezi z ugotovitvami o neuspešnosti poskusnega dela oz. da bi pisni dokument, predviden v 6. členu pogodbe, morala tožniku vročiti še pred samo odpovedjo. Tožnik je v sodnem sporu imel možnost, da izpodbija ugotovitve iz ocene poskusnega dela in je to tudi storil. Zakonitost odpovedi je odvisna od utemeljenosti negativne ocene poskusnega dela, saj ZDR-1 nima nobenih drugih določb glede postopka odpovedi zaradi negativne ocene poskusnega dela, razen te, da delodajalec ves čas trajanja poskusnega dela lahko poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. Zaradi navedenega je zmotno zavzemanje tožnika, da bi mu tožena stranka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi morala omogočiti zagovor. V primeru redne odpovedi zaradi negativne ocene poskusnega dela namreč ne pride v poštev uporaba določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, saj se ta določba nanaša na redno odpoved iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga oziroma izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V novem ZDR-1 je neuspešno opravljeno poskusno delo opredeljeno kot poseben razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) pa je neuspešno opravljeno poskusno delo opredeljeval kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar je tudi v času veljavnosti ZDR bilo izrecno določeno, da v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela, delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora (drugi odstavek 83. člena ZDR). Takšna ureditev ni v nasprotju z določbo 7. člena Konvencije MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, saj je v primeru negativne ocene poskusnega dela potrebno šteti, da gre za primer, ko od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da bi delavcu omogočil zagovor pred odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.