Jedro

Vložitev predloga za izdajo kaznovalnega naloga ne prekludira tožilca, da bi vložil predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, kot širši poseg v pravni položaj obdolženca, kot je bil predlagan v vloženem kaznovalnem nalogu. Zoper izdano sodbo na podlagi kaznovalnega naloga v obravnavanem primeru je obdolženec ugovarjal in je bila na tej podlagi sodba o kaznovalnem nalogu razveljavljena, s čimer je predlagana kazenska sankcija v predlogu tožilca izgubila sleherni pomen za nadaljnji postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor obdolženega A. A. zoper sklep Okrajnega sodišča v Kočevju II K 3380/2024 z dne 16. 1. 2024 zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je z uvodoma navedenim sklepom delno ugodilo ugovoru obdolženega A. A. zoper sklep Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 16. 1. 2024 in navedeni sklep spremenilo tako, da se obdolžencu za čas, dokler traja kazenski postopek, vzame vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil B kategorije.

2. Zoper sklep se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v petem odstavku 402. člena določa, da ko sodišče preizkuša pritožbo zoper sklep, mora po uradni dolžnosti paziti, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičen organ. Pritožbeno sodišče torej preizkusi izpodbijani sklep le v okviru razlogov, ki se v pritožbi izrecno uveljavljajo, po uradni dolžnosti pa mora paziti le na stvarno in funkcionalno pristojnost sodišča, ki je izpodbijani sklep izdalo.1

5. Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja za vse kategorije vozil, izhajalo iz pravilnega pravnega izhodišča, da se pri presoji potrebnosti ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja upoštevajo voznikove osebne lastnosti in okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da je bila obdolžencu že izrečena kazenska sankcija za kaznivo dejanje nevarne vožnje po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1, torej za istovrstno kaznivo dejanje, kot se mu očita v obravnavanem primeru, kjer je tudi vozil pod vplivom alkohola, brezobzirno ter hitrosti vožnje ni prilagodil, kar je imelo za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo. Pravilno je tudi izpostavilo, da je obdolženec že drugič v treh letih obdolžen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je potrebno obdolžencu odvzeti vozniško dovoljenje za motorna vozila B kategorije glede na visoko koncentracijo alkohola v krvi v obravnavanem primeru (0,98 mg/l zraka) in predkaznovanost za enako kaznivo dejanje. Pritožnik ob tem neutemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo s strani policije izdanih plačilnih nalogov, ki so navedeni v uradnem zaznamku, za katere pritožnik sam navaja, da niso postali pravnomočni, in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je oprlo na podatke iz evidence o prekrških, kjer ni podatka, da bi bil obdolženec že kaznovan zaradi prekrškov. Predkaznovanosti namreč ni mogoče ugotavljati na podlagi nepravnomočnih odločb, ki nikoli niso bile podvržene sodni presoji, zato tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se do navedenih podatkov sodišče prve stopnje ni opredelilo.

6. Pritožnik pa utemeljeno graja nadaljnje razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da ni sorazmerno, da bi obdolžencu odvzeli vozniško dovoljenje za vse kategorije vozil. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da postopanje tožilca, ki je vložil predlog za izdajo kaznovalnega naloga in obtožni predlog s predlogom za začasen odvzem vozniškega dovoljenja, ne utemeljuje zaključka v izpodbijanem sklepu, da je tožilec z vložitvijo predloga za izdajo kaznovalnega naloga očitno ocenil, da obdolženec ni tako nevaren, s čimer prvostopenjsko sodišče utemeljuje odvzem vozniškega dovoljenja zgolj za B kategorijo vozil. Kot izpostavlja pritožnik, je kaznovalni nalog namenjen učinkovitejšemu zaključku kazenskega postopka, ki pa po drugi strani pomeni nižjo kazensko sankcijo za obdolženca, da bi se ta odrekel procesnim jamstvom, ki jih zagotavlja kazenski postopek z glavno obravnavo. Z drugimi besedami povedano, vložitev predloga za izdajo kaznovalnega naloga ne prekludira tožilca, da bi vložil predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, kot širši poseg v pravni položaj obdolženca, kot je bil predlagan v vloženem kaznovalnem nalogu. Zoper izdano sodbo na podlagi kaznovalnega naloga v obravnavanem primeru je obdolženec ugovarjal, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, in je bila na tej podlagi sodba o kaznovalnem nalogu razveljavljena, s čimer je predlagana kazenska sankcija v predlogu tožilca izgubila sleherni pomen za nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje namreč že samo ugotavlja, da je prepoved reformatio in peius v postopku po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu izrecno izključena, zato je neutemeljeno nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje, kako si je težko predstavljati položaj, kjer bi tožilec naknadno presodil, da je potreben izrek varnostnega ukrepa, saj je to v celoti v rokah tožilca. Pristojnost sodišča je le, da glede na okoliščine na strani obdolženca ugotovi, ali je predlog tožilca utemeljen. Zaradi podanega ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu je neutemeljen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi bil obdolženec v slabšem položaju z varnostnim ukrepom, kot če bi sodba postala pravnomočna, saj kaznovalnega naloga preprosto več ni ter postopek teče naprej, kot da ga nikoli ni bilo.

7. V preostalem je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da obdolžencu ni potrebno začasno vzeti celotnega vozniškega dovoljenja utemeljilo na dveh okoliščinah, ki jih je izpostavljala obramba v ugovoru; (1) da z drugimi kategorijami obdolženec še ni storil prekrška ali kaznivega dejanja ter (2) da potrebuje za opravljanje svojega dela vozniško dovoljenje za vožnjo vozil C in E kategorije in da mu grozi izguba zaposlitve. Pritožnik graja ugotovljeni okoliščini z izpostavljanjem, da je upravljanje vozil C in E kategorije predstavlja večjo nevarnost, saj je predpisano, da voznik teh kategorij vozil ne sme imeti alkohola v organizmu. Sodišče druge stopnje se z argumentom pritožnika strinja, saj nevarni voznik v vozilih težje kategorije kot sta C in E nedvomno predstavlja še večjo grožnjo v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je, kot že pojasnjeno, ugotovilo, da je obdolženec že drugič v postopku, kjer je vozil predrzno pod vplivom visoke koncentracije alkohola v organizmu. Splošno znano je, da zaužiti alkohol izjemno slabo vpliva na sposobnosti za varno upravljanje motornih vozil, kar je nedvomno poznano vsakemu vozniku, tudi obdolžencu, ki je bil že pravnomočno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, zaradi česar se je mogel in moral nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola še bolj zavedati. V tem postopku pa je ponovno, na ravni utemeljenega suma izkazano, da je povzročil konkretno nevarnost s svojo vožnjo pod vplivom alkohola, kar po prepričanju pritožbenega sodišča izkazuje obdolženčev nekritičen odnos do uživanja alkohola v povezavi z vožnjo motornih vozil in s tem tudi njegovo nevarnost za cestni promet kot celoto. Pritožniku je zato pritrditi, da obdolžencu ne glede na odsotnost izrečenih sankcij za prekrške ali kazniva dejanja v povezavi z drugimi kategorijami vozil ni mogoče zaupati, da bo varno upravljal tudi vozila drugih kategorij, in ga je zaradi interesa varnosti cestnega prometa potrebno iz njega izločiti.

8. Sodišče prve stopnje je tako napačno presodilo, da je sorazmerno, da se obdolžencu odvzame le vozniško dovoljenje za vozila kategorije B, s kakršnim je glede na očitek storil očitano kaznivo dejanje, saj je presoja varnosti udeležbe obdolženca v cestnem prometu vezana na obdolženčeve lastnosti, ne pa na kategorijo vozila. Obdolženčeve osebne lastnosti, ki se izkazujejo v predkaznovanosti za istovrstno kaznivo dejanje, so takšne, da obdolženec predstavlja nevarnost v cestnem prometu ne glede na kategorijo vozila, pri čemer pa težje kategorije vozil le še bolj utemeljujejo, da je potrebno obdolženca izključiti od vožnje takih vozil, saj potencialna nevarna vožnja s takšnimi vozili predstavlja še večjo nevarnost za cestni promet, kot pravilno izpostavlja pritožnik.

9. Po presoji pritožbenega sodišča zatrjevana potreba vozniškega dovoljenja C in E, kategorije za opravljanje dela obdolženca, ki jo pripoznava tudi sodišče druge stopnje, ne pretehta nad ugotovljeno nevarnostjo za cestni promet, kot jo je ugotovilo že sodišče prve stopnje, a napačno presodilo, da bi bilo nesorazmerno odvzeti celotno vozniško dovoljenje. Na eni strani imamo namreč pravico vseh udeležencev cestnega prometa do varnosti v cestnem prometu, s čimer se varujejo njihova življenja in telesna celovitost kot tudi premoženje, na drugi strani pa pravico obdolženca, da opravlja svoje delo in upravlja vozilo C in E kategorije, s čimer udejanja svojo svobodo dela. Ob tehtanju teh dveh pravic, se izkaže, da se mora obdolženčeva pravica do opravljanja dela umakniti varnosti cestnega prometa zaradi obdolženčeve izrazite nevarnosti, ki temelji na predkazovanosti za istovrstno kaznivo dejanje, kjer je bil obdolženec tudi pod vplivom visoke koncentracije alkohola v organizmu.

10. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor obdolženca, vloženega po njegovi zagovornici zoper sklep, s katerim mu je bilo vozniško dovoljenje v celoti začasno odvzeto, zavrnilo. Pravilna je bila namreč prvotna presoja sodišča prve stopnje, da je zaradi predkaznovanosti potrebno obdolženca začasno v celoti izločiti iz cestnega prometa.

1 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 870, tč. 11.