Jedro

Tožnica bi kot investitorka spornih objektov morala razpolagati z gradbenim dovoljenjem, ki pa ga nima, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje dveh stanovanjskih objektov – dvojčkov, pravokotne tlorisne oblike, tam navedenih tlorisnih dimenzij in etažnosti, na zemljišču s parc. št. 237/3, 237/4, 237/5 in 237/6, vse k.o. …. Naložila ji je, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela na navedenih objektih (1. točka izreka) in da mora navedeno nelegalno gradnjo odstraniti do 15. 5. 2012 in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (2. točka), v nasprotnem primeru se bo začel izvršilni postopek po drugi osebi (4. točka). Za objekta je izrekla prepovedi (3. točka) in odredila, da se ju označi kot nelegalni gradnji (5. točka), odločila, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka), ugotovila, da je odločba izdana po uradni dolžnosti ter da je takse prosta (7. točka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršbe (8. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je direktor tožnice na zaslišanju izpovedal, da so takoj po pridobitvi gradbenega dovoljenja pričeli z gradnjo in objekta postavili, ko pa je bilo z odločbo upravnega organa druge stopnje gradbeno dovoljenje odpravljeno, so gradnjo ustavili. Povedal je še, da je v teku postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja in da čakajo na spremembo tekstovnega dela v prostorskem planu MOL.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo. Ugotovil je, da je glede na nesporno ugotovitev, da tožnica gradbenega dovoljenja za gradnjo predmetnih objektov nima, izpodbijani inšpekcijski ukrep pravilen in utemeljen na 152. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Kot neutemeljeno zavrača pritožbeno navedbo, da se je gradnja pričela zaradi nerazumljivo dolge dobe pridobivanja gradbenega dovoljenja. Vzroki, zakaj tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, na odločitev v tem primeru ne morejo vplivati. Prav tako tudi ne pritožbena navedba, da je gradnja ustavljena in da so popravki dokumentacije v delu. Dodaja, da tudi morebitna pridobitev gradbenega dovoljenja na izpodbijano odločbo ne bo vplivala, pač pa bo vplivala na izvršbo.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bo s sprejemom OPPN pogoj odmikov, na katerega se je oprl pritožbeni organ pri odločanju o delni odpravi gradbenega dovoljenja in zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, odpravljen. Zato je nesmiselno rušiti in odstraniti objekte ter zemljišče vzpostaviti v prvotno stanje, ker bo pristojni organ takoj po pričetku veljavnosti OPPN tožniku izdal gradbeno dovoljenje. Dodaja še, da pritožnika, ki sta izpodbila izdano gradbeno dovoljenje v delu, ki se nanaša na gradnjo spornih dveh dvojčkov, nista v ničemer neposredno varovala svojih pravic ali pravnih koristi. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje, tožnici pa prizna povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da bi morala tožnica kot investitorka spornih objektov razpolagati z gradbenim dovoljenjem, ki pa ga nima, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo.

Sodišče se strinja tudi z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene navedbe, ki jih tožnica ponavlja tudi v tožbi, in sicer glede namere tožnice, da gradbeno dovoljenje za obravnavano gradnjo pridobi. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa sodišče še dodaja, da je v zadevi bistveno le, ali tožnica za gradnjo predmetnih objektov razpolaga z gradbenim dovoljenjem, ali ne, zato tožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija pravni interes prizadetih strank v postopku pritožbe zoper izdano gradbeno dovoljenje, v tem postopku na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1. O zadevi je odločilo na seji, saj dejstva, ki jih navaja tožnica, niso pomembna za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.