Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je regulacijska začasna odredba omejena le na izjemne in nujne primere. Tudi glede preprečitve uporabe sile, na katero se tožnica sklicuje, ji je pravilno pojasnilo, da namen začasne odredbe ni preprečitev uporabe sile s strani tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje štelo, da je predlog za podaljšanje roka za popravo oziroma dopolnitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe po sklepu z dne 17. 9. 2019 umaknjen (I. točka izreka) in v II. točki izreka zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe1, s katerim tožnica od toženca zahteva opustitev vznemirjanja lastninske pravice na nepremičnini št. 34/2, na premičninah parc. št. 34/, na parc. št. 34/1 in na premičninah parc. št. 34/1, podredno pa opustitev vsakršnih dejanj, ki predstavljajo vznemirjanje lastninske pravice, in sicer tako da odstopi od vloženega obtožnega predloga zoper tožnico (s katerim ji očita, da je storila kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja); da odstopi od vsakršnih besednih napeljevanj tretjih oseb, ki bi tožnico ovirale in izsiljevale k izjavam, da naj predmetne nepremičnine ne uporablja; da se mora R. J. v osmih dneh odstraniti izpred vrat stanovanja hiše na naslovu G., da tožeči stranki ne bo treba uporabiti sile; da mora toženec v treh dneh krajevno policijo obvestiti, da so bile njegove izjave, da tožnica neupravičeno uporablja stanovanje lažne in nekorektne in da jih umika in da s tem preneha vznemirjati lastninsko pravico; da se mora toženec tožnici v osmih dneh opravičiti za izjave, da neupravičeno uporablja stanovanje. Za primer kršitve in ponovnih dejanj vznemirjanja lastninske pravice je predlagala izrek denarne kazni 2.500,00 EUR in nadalje za vsako ponovitev dejanja 3.000,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožnica, ki v laični, nepregledni in težko berljivi pritožbi uvodoma trdi, da ji izredne razmere ne omogočajo potovanja v K. k odvetniku po BPP, ker bi se ogrožala. S strani države je odrejena samoizolacija. Navaja, da živi na 1 m2 v starem avtu in jè suho hrano in da je „splošno znano, da je Pravilnik o oddaji neprofitnih stanovanj v najem samo na papirju, zadeva ne funkcionira.“ Dovoljena je pomoč med sorodniki do četrtega kolena, a sorodniki niso hoteli pomagati. Stara je 55 let, oče več kot 90, zato ni misliti, da bo oče na sodnem maratonu njej kdaj izplačal denar. Tožnici denar ne bo nadomestil doma. Sodnica je hotela tožnici vsiliti njeno subjektivno, zelo omejeno mišljenje. Po 132. členu Zakona o dedovanju (ZD) dediščina z dnem smrti preide na dediče in ne z dnem sklepa o dedovanju in dokler dediščina ni razdeljena, gre za skupne lastnike dediščine. Premoženje toženca ni bilo ločeno od premoženja njegove žene. Sklep P 288/05 Okrožnega sodišča v Kranju jasno pove, da se tožnici ni treba izseliti iz hiše – parcele 34/2 k. o. ... Ista sodnica je izdala sklep, sedaj pa ji z drugim sklepom protislovno pravico jemlje. Začasna odredba bo normalizirala stanje v praksi skladno z zapisanimi pravicami in papirju. Upošteva se dejanska hotenja skupne lastnice (tožnice) in ne subjektivno fantaziranje sodnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Najprej je treba zavrniti pritožbeni očitek (kolikor ga je mogoče razumeti), da tožnica ni mogla stopiti v kontakt z odvetnikom, ki ji je bil dodeljen v okviru brezplačne pravne pomoči. Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji je bil sprejet 19. 3. 2020 z začetkom veljavnosti 20. 3. 2020, odvetnik pa ji je bil dodeljen na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Kranju Bpp .../2019 z dne 10. 12. 2019. Dne 9. 1. 2020 oziroma 10. 1. 2020 je obvestil sodišče, da ni uspel vzpostaviti kontakta s tožnico, ki mu najprej ni posredovala podpisanega pooblastila za zastopanje, 13. 2. 2020 pa ga je sam preklical. Tožnica je imela torej že pred razglasitvijo epidemije dovolj časa za posvet z odvetnikom in se na samoizolacijo ne more uspešno sklicevati.2

5. Nepregledne in mestoma nerazumljive pritožbene navedbe nimajo nobenega vpliva na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala pogojev, ki jih Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 272. členu3 zahteva za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da gre za regulacijsko začasno odredbo, ki je omejena le na izjemne in nujne primere. Tudi glede preprečitve uporabe sile, na katero se tožnica sklicuje, ji je pravilno pojasnilo, da namen začasne odredbe ni preprečitev uporabe sile s strani tožnice. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da le z navedbo, da mora spati na prostem, tožnica ne more utemeljiti nenadomestljive škode, ker za svoje trditve ni predložila nobenega dokaza.

6. Ob tem pritožbeno sodišče še poudarja, da je sodišče prve stopnje tožnici v obširnem sklepu z dne 17. 9. 2019 (red. št. 5) pojasnilo, da so trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe nekonkretizirane in brez ustreznih dokazov. Pritožnica je imela tudi možnost, da bi ji predlog pomagal popraviti odvetnik, vendar z njim ni stopila v stik. Najmanj nekorektne so zato pritožbene navedbe, ki sodnici očitajo subjektivnost. 7. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, saj je odvisna od odločitve o glavni stvari.

1 Ki je istoveten tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče ga bo zaradi slabše preglednosti kolikor je mogoče smiselno povzelo. 2 Tožnica je vložila pritožbo priporočeno na pošto 16. 3. 2020. 3 (1) Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. (2) Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.