Jedro

ZOR v svojih določbah ne pojasnjuje oblik lažje in hude malomarnosti. Vsebino teh nedoločnih pojmov določajo pravni standardi. Po teh standardih gre za lahko malomarnost (navadno nepazljivost), kadar storilec oziroma povzročitelj škode zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka (in torej presega navadno malomarnost in je vrsta skrajne nepazljivosti).

Prosto gibanje psice po zaprtem dvorišču zanesljivo ne more predstavljati lastnikove hude malomarnosti, kadar pride do pasjega ugriza zunaj dvorišča.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se zaradi delne ugoditve pritožbi toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita v obsodilnem delu glede terjatve 1,025.000,00 SIT s pripadki (to je v presežku nad 475.000,00 SIT s pripadki) in v odločbi o stroških postopka ter v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora kot lastnik psice, ki je tožnico ugriznila v zgornji del goleni in jo s tem poškodovala, plačati 1,500.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in stroške postopka, medtem ko je višji odškodninski zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec, ki je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožnici prizna nižja odškodnina. Kršitev postopka je po revizijskih izvajanjih podana zato, ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na mnenje izvedenca dr. S. Ž., ki si ga je tožnica priskrbela pred pravdo.

Čeprav je predlagal novega izvedenca šele na zadnjem naroku in pred tem izjavil, da pribavljenemu mnenju ne ugovarja, je vendar z zavrnitvijo dokaznega predloga kršeno določilo prvega odstavka 251. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP. Pobijane sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti, ker je izvedenčevo mnenje pomanjkljivo. V zadevi je pomembno, da se tožnica ne bi smela posluževati zasebne poti, na kateri je prišlo do nezgode. Okolnost, da so pot uporabljali tudi drugi, ne spreminja dejstva, da jo je tožnica uporabljala brez naslova. O teh odločilnih dejstvih manjkajo razlogi v sodbah. Toženec je vrata zapiral z roko in ne z nogo in zato ni podana njegova huda malomarnost. Sodišči tudi nista obrazložili, v čem naj bi se ta huda malomarnost odražala. Če bi bila ugotovljena blažja malomarnost, bi bili podani tudi razlogi za zmanjšanje odškodnine po določilu 191. člena ZOR. Končno tudi ni podana okvara zdravja in ne podlaga za priznanje odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Prisojena odškodnina pa je tudi sicer previsoka.

V skladu z določilom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Do škodnega dogodka, iz katerega izvira tožničina škoda, je prišlo po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj 2.6.1992. Tega dne se je tožnica vračala z njive po bližnjici, ki so jo uporabljali tudi drugi ljudje. Ko se je z dvokolesom pripeljala po poti mimo toženčeve hiše, je skozi odprta dvoriščna vrata pritekla toženčeva nemška ovčarka in tožnico ugriznila v desna meča. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da tožnica za dogodek ni soodgovorna, da predstavlja toženčevo ravnanje (ker dvoriščnih vrat ni zaprl, čeprav je vedel, da se po dvorišču sprehaja njegova psica, ki je 3 dni pred tem skotila in bila zato bolj popadljiva) hudo malomarnost, zaradi česar niso bili podani razlogi za zmanjšanje odškodnine po določbah 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter da mora toženec zato povrniti tožnici celotno škodo. To sta ugotovili v višini 1,500.000,00 SIT in sicer iz naslednjih odškodninskih postavk: 400.000,00 SIT za telesne bolečine, 200.000,00 SIT za strah, 350.000,00 SIT za skaženost in 550.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Podlago za odmero take odškodnine so predstavljale naslednje ugotovitve (pridobljene z izvedeniškim mnenjem): zaradi ugriza je nastala velika raztrganina v predelu desne goleni, ki je zajemala 2/3 zadnje površine goleni. Tožnica je bila operirana še istega dne, dne 8.6. je bila operirana ponovno v splošnem opoju, dne 10.6.1992 pa je bil kirurško prekrit defekt na goleni s prostimi transplantati. Med zdravljenjem so bili nekajkrat odstranjeni deli odmrlega tkiva, tožnica pa je trpela 2 dni stalne hude telesne bolečine in 2 dni občasne hude, občasne manj hude približno 5 dni in nato stalne lahke 14 dni, ki so postopoma prešle v občasne lahke ter so se pomirile po približno 6 tednih, v bodoče pa se bodo pojavljale v lahki obliki pri večjih obremenitvah ali zahtevnejši hoji. Ob ugrizu je tožnica utrpela primarni strah, zatem pa sekundarnega zaradi negotovosti v zvezi z izidi dveh operacij in končnega zdravljenja. Trajne posledice tožnico kazijo in ovirajo pri vsakodnevnem življenju in delu, splošna življenjska sposobnost pa je znižana za 5%.

V reviziji očita toženec sodišču druge stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in prvega odstavka 251. v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava v več smereh: zaradi ugotovljene oblike krivde, neuporabe 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in zaradi previsoke odmere odškodnin.

Po presoji revizijskega sodišča v reviziji očitane ali uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso bile zagrešene. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP naj bi bila po revizijskih izvajanjih podana zato, ker da je tožnica uporabljala pot, ki pelje po toženčevi sosednji parceli, brez pravnega naslova, sodišči nižjih stopenj pa kljub temu nista ugotovili njene sokrivde za škodni dogodek, ker da so pot uporabljali tudi drugi ljudje. Toda s takimi razlogovanji se osporava dejanske ugotovitve (kar v revizijskem postopku ni dopustno) in pravna presoja spora, ne utemeljujejo pa taka razlogovanja očitane postopkovne kršitve. Podana pa tudi ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 251. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP, povezanih z izvedencem oziroma izvedeniškim mnenjem. Zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni mogla biti zagrešena že zaradi tega, ker po ugotovitvah sodišča druge stopnje toženec v pritožbi sploh ni zatrjeval vzročne zveze med uveljavljeno kršitvijo in domnevno nepravilno odločitvijo sodbe. Poleg tega pa sta sodišči nižjih stopenj pravilno ocenili, da je pomenil toženčev predlog na zadnjem naroku (po 5 letih pravdanja), da naj se postavi drug izvedenec (za kar pa očitno ni bil pripravljen kriti stroške - listovna št. 64), zgolj zavlačevalni manever. Zlorabo procesnih pravic v tej smeri pa je sodišče dolžno preprečevati, ker mu 10. člen ZPP nalaga, da si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku.

Toženčev revizijski predlog, da naj se tožnici prizna znatno nižja odškodnina (od na nižjih stopnjah priznane) ter ostali razlogi materialnopravne narave, kažejo, da toženec vztraja na tožničini sokrivdi, na milejši obliki svoje odgovornosti, ki omogoča zmanjšanje odškodnine na podlagi 191. člena ZOR ter na stališču, da je odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode previsoko odmerjena in da ni podlage za priznanje odškodnine iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti.

Revizijsko sodišče sprejema presojo sodišč druge in prve stopnje, da je v tem primeru podana izključna odgovornost toženca za škodni dogodek in tožnici nastalo škodo in da ni podana tožničina soodgovornost. Po določilu pravila 1320 Občega državljanjskega zakonika (ODZ) je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren njen rejec (lastnik), če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo živali. Za potrebno varstvo ali nadzorstvo nad psom je poskrbljeno, kadar je to takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno vsaki obstoječi oziroma predvidljivi situaciji. Ker je bilo v tem primeru ugotovljeno, da je imel toženec psico na dvorišču prosto in da dvoriščnih vrat ni zaprl, s čimer bi psici preprečil izhod iz dvorišča in morebiten napad na ljudi, vedel pa je, da teče mimo njegove hiše pot, ki jo ljudje uporabljajo ter je njegova psica v opisanih razmerah po prehodu skozi odprta dvoriščna vrata napadla tožnico, ki se je tedaj pripeljala mimo in jo z ugrizi poškodovala, je toženec odgovoren za škodni dogodek in je zato dolžan povrniti tožnici nastalo škodo. Revizijsko sodišče pa sprejema tudi nadaljnji sklep sodišč nižjih stopenj, da toženec ni dokazal, da bi bila tudi tožnica soodgovorna za škodni dogodek, zaradi česar bi bila upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (v smislu prvega odstavka 192. člena ZOR). Namreč med postopkom ni bilo ničesar takega ugotovljenega na strani tožnice, kar bi bilo možno oceniti za njen prispevek k nastanku škode. Pravno odločilna je v tej zvezi le ugotovitev, da pot (po sosednjem in ne po toženčevem zemljišču) obstaja in da jo ljudje uporabljajo za hojo in vožnjo in da je toženčeva psica napadla tožnico pri taki uporabi poti.

Je pa tudi po presoji revizijskega sodišča odprto vprašanje oblike toženčeve odgovornosti to je, ali je podana lažja ali huda malomarnost, od česar je odvisno tudi vprašanje morebitnega zmanjšanja odškodnine po določbah 191. člena ZOR, ki določa, da lahko sodišče obsodi odgovorno osebo na zmanjšano odškodnino, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje, pri čemer se upošteva tudi premoženjsko stanje oškodovanca. Revizijsko sodišče sprejema revidentovo stališče, da doslej ugotovljene dejanske okoliščine ne dajejo zanesljive podlage za sklep, da je ravnal s hudo malomarnostjo. ZOR v svojih določbah ne pojasnjuje oblik lažje in hude malomarnosti. Vsebino teh nedoločnih pojmov določajo pravni standardi. Po teh standardih gre za lahko malomarnost (navadno nepazljivost), kadar storilec oziroma povzročitelj škode zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka (in torej presega navadno malomarnost in je vrsta skrajne nepazljivosti). Dosedanja ugotovitev, da so dvoriščna vrata očitno ostala odprta (po prihodu toženca iz službe, pri čemer ni odločilno ali zaradi zapiranja z roko ali nogo), sama po sebi ne pojasnjuje stopnje malomarnosti. In prav tako ne okolnost, da je toženčeva psica 3 dni pred škodnim dogodkom skotila mladiče, ker ni ugotovljeno, od kdaj izvira toženčeva vednost o večji popadljivosti psice, to je od dogodka dalje ali že izpred dogodka. Prosto gibanje psice po zaprtem dvorišču pa zanesljivo ne more predstavljati lastnikove hude malomarnosti, kadar pride do pasjega ugriza zunaj dvorišča (v nasprotju z mnenjem pritožbenega sodišča). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je zmotna presoja nižjih sodišč, da predstavlja doslej ugotovljeno toženčevo ravnanje že hudo malomarnost. V posledici takega naziranja pa nista ugotovili tistih okoliščin dogodka, ki bi omogočale zanesljivo ugotovitev toženčeve oblike krivde. Od razrešitve tega vprašanja pa je odvisno tudi zmanjšanje odškodnine po 191. členu ZOR (kar bi v primeru ugotovitve lažje malomarnosti zahtevalo ugotovitev socialnih razmer obeh pravdnih strank).

Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravno pomanjkljiva tudi odločitev sodišč nižjih stopenj, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da ta oblika škode obstaja. Tako presojo sta oprli na mnenje izvedenca zdravstvene stroke, da so tožnici ostajale po poškodbi "trajne posledice, ki poškodovanko kazijo in jo ovirajo pri vsakodnevnem življenju in delu in da je zaradi tega zmanjšana njena življenjska aktivnost za 5%" ter "da ima oškodovanka zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in skaženosti občasne lahke do zmerne duševne bolečine". Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravno zmoten sklep sodišč nižjih stopenj, da navedene ugotovitve utemeljujejo škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Kar je v navedenih ugotovitvah pisno navedenega (vključno s tožničino izpovedjo), se nanaša na telesne bolečine in nevšečnosti po končanem zdravljenju, številčno opredeljena okvara ni vsebinsko (opisno) pojasnjena, skaženost pa je bila posebej obravnavana kot samostojna oblika škode. Revizijsko sodišče ugotavlja, da zaradi zmotne presoje sodišč nižjih stopenj o pravni naravi obravnavane oblike škode, niso bile ugotovljene odločilne okoliščine, ki bi omogočale pravno presojo tega dela spora.

Revizijsko sodišče je v skladu z zgoraj navedenimi razlogi ob delni ugoditvi reviziji toženca razveljavilo sodbi sodišč nižjih stopenj v delu, s katerim je bila priznana tožnici odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (550.000,00 SIT z obrestmi) in v delu, s katerim je bilo tožnici za telesne bolečine, za strah in za skaženost prisojeno več kot 475.000,00 SIT (kar predstavlja 1/2 od doslej prisojene odškodnine za te tri oblike škode) ali skupaj, razveljavilo je sodbi sodišč nižjih stopenj glede glavnice 1,025.000,00 SIT z obrestmi. Odločitev o odškodninah za telesne bolečine, za strah in za skaženost je razveljavilo le do 1/2, ker je ocenilo, da so bile glede na ugotovljeno dejansko stanje odškodnine za vse navedene tri oblike škode odmerjene v skladu z določili členov 200. in 203. ZOR, pri čemer je hkrati upoštevalo, da zaradi razveljavitve odločitve o toženčevi obliki škode in zaradi morebitnega zmanjšanja odškodnine po določbah 191. člena ZOR (če bi se ugotovila na toženčevi strani lahka malomarnost in na strani obeh pravdnih strank take socialne razmere, ki bi utemeljevale ustrezno znižanje odškodnin), to zmanjšanje odškodnin (upoštevajoč pri tem podatke spisa oziroma navedbe strank) ne bi moglo biti večje od 1/2. Delna razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje temelji na določilu drugega odstavka 395. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi preostalega dela toženčeve revizije pa temelji na 393. členu ZPP. Revizijsko sodišče je namreč v skladu z zgoraj navedenimi razlogi ugotovilo, da toženčeva revizija v presežku, kolikor ni predmet razveljavitvenega dela odločitve, ni utemeljena.

Napotki sodišču prve stopnje v smeri dopolnitev dokaznega postopka so smiselno zajeti že v razlogih, s katerimi se utemeljuje razveljavitven del odločbe. Postopek bo potrebno dopolniti v zvezi z ugotavljanjem obstoja zmanjšane življenjske aktivnosti (z morebitnim zaslišanjem izvedenca) in oblike toženčeve krivde, v primeru ugotovljene lahke malomarnosti pa tudi okolnosti, ki jih terja uporaba 191. člena ZOR.

Ker je revizijsko sodišče v znatnem delu razveljavilo odločbo o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi odločbo nižjih sodišč o stroških postopka, odločbo o stroških revizijskega postopka pa pridržati končni odločbi. Ta odločitev temelji na tretjem in četrtem odstavku 166. člena ZPP.