5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 21. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 23/2001 z dne 30. 10. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 395/2000 z dne 30. 8. 2000 in sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. K 60/98 z dne 15. 2. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je pritožnico spoznalo za krivo kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen enega meseca zapora za preizkusno dobo enega leta. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo pritožničinega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnica zatrjuje v ustavni pritožbi, da ji je bila v postopku na prvi stopnji kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in pravna jamstva iz 29. člena Ustave. Obsodilno sodbo je sodišče prve stopnje izreklo po naroku za glavno obravnavo, ki jo je opravilo v nenavzočnosti zagovornika. Njegov predlog za preložitev naroka naj bi sodišče ignoriralo, na naroku pa ob dejstvu njegove odsotnosti obdolženke ni poučilo po drugem odstavku 442. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Sodiščem, ki so odločala v tej zadevi, naj ne bi bila pomembna zakonska in ustavna določila, da imajo obdolženci pravico do zagovornika in poštenega sojenja. Pritožnica nadalje zatrjuje kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave, ker sodba sodišča prve stopnje ni imela obrazložitve glede odločbe o krivdi, s čimer je sodišče zagrešilo kršitev določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP. Pravica iz 22. člena Ustave naj bi bila po pritožničini trditvi kršena tudi s prekoračitvijo obtožbe. Obtožba naj bi se v postopku večkrat spreminjala, ob zadnji spremembi pa naj pritožnici ne bi bila dana možnost, da se izjavi o njej. Sodišče prve stopnje naj bi v izrek sodbe vneslo besedilo, ki naj ga obtožba ne bi obsegala. Navaja, da se je to zgodilo po tem, ko je "kronska priča v postopku" izpovedala, da je "sploh ni bilo strah", kar je element kaznivega dejanja po 137. členu KZ. S tem naj bi kršilo tudi načelo zakonitosti. Sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče naj bi v svojih odločbah izhajali iz ocene, da sodišče prve stopnje ni poseglo v zakonsko in ustavno varovane pravice. Vrhovno sodišče pa naj se ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne bi opredelilo do problema psihološke okuženosti sodnice sodišča prve stopnje, kar naj bi zagovornik "predstavil" v vlogi z dne 28. 2. 2003.

B.

3.Očitek napačne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja je očitek napačne uporabe prava, ki je v postopku pred Ustavnim sodiščem relevanten le, če hkrati pomeni kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. Pritožničini očitki, da je sodišče opravilo narok za glavno obravnavo v nenavzočnosti njenega zagovornika potem, ko ni upoštevalo njegovih predlogov za preložitev glavne obravnave, nje pa ni poučilo, da si lahko vzame drugega zagovornika, da sodba sodišča prve stopnje nima obrazložitve o krivdi, da se je obtožni akt spreminjal, njej pa ni bila dana možnost, da se o tem izjasni, in da obstaja "problem" identitete med obtožnim aktom in sodbo, pri čemer sta sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče zavzeli stališči v prid stališčem sodišča prve stopnje, so očitki o nepoštenem sojenju.

4.Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve, in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS št. 31/99 in OdlUS VIII,126). Ustava zagotavlja pošteno sojenje z določbami 22., 23. in 29. člena. Ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen) so specialna v razmerju do pravic iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in iz 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Ustava v 29. členu zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic, katerih namen je zagotoviti pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Pravica, da se obdolženec brani sam ali s pomočjo zagovornika služi zagotovitvi ustreznih in zadostnih možnosti, da se izjavi glede dejanskih in pravnih vidikov obtožbe. Enako varstvo pravic (22. člen Ustave) pa terja, da je odločba, s katero je odločeno o posameznikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, obrazložena, saj je pogoj za uresničenje pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza kriterijem poštenega kazenskega postopka, je odvisna od presoje postopka kot celote.

5.Pogoje za opravo glavne obravnave v t. i. skrajšanem postopku ZKP določa v prvem in drugem odstavku 442. člena. Po drugem odstavku te določbe v primeru, če na glavno obravnavo ne pride zagovornik, ki je bil v redu povabljen, in ne obvesti sodišča, zakaj je zadržan, brž ko za to izve, obramba pa ni obvezna, se glavna obravnava, če si obdolženec ne vzame takoj drugega zagovornika, opravi v nenavzočnosti zagovornika. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje in sodbe Vrhovnega sodišča, je zagovornik prejel vabilo za glavno obravnavo v zakonskem roku. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja tudi, da so bili po podatkih spisa razlogi za preložitev v zagovornikovih predlogih, ki jih je sodišče prve stopnje prejelo dan pred glavno obravnavo in na dan glavne obravnave, nekonkretizirani in brez priloženih dokazov, da bi jih bilo mogoče šteti za opravičljive. Pritožnica tej ugotovitvi v ustavni pritožbi ne oporeka, temveč le zatrjuje, da je zagovornik pojasnjeval, zakaj se ne more udeležiti glavne obravnave, da je prejel vabilo v drugi določeni zadevi prej in ni mogel zagotoviti nadomestila. Ocena, ali je odsotnost oziroma v predlogu za preložitev navedeni razlog opravičljiv ali ne, je stvar presoje sodišča. Očitek, da je sodišče v primeru zagovornikove nenavzočnosti opustilo pouk obdolženki, da si lahko vzame drugega zagovornika, in zato opravilo obravnavo v nasprotju z določbo drugega odstavka 442. člena ZKP in s tem kršilo pravico obrambe po drugi alineji 29. člena Ustave, po oceni Ustavnega sodišča ni utemeljen. Navedena določba ZKP v primeru, če na glavno obravnavo ne pride zagovornik, ne predvideva pouka obdolžencu na glavni obravnavi. Pouk je po določbi drugega odstavka 439. člena ZKP obvezna sestavina vabila obdolžencu na glavno obravnavo. Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da je bila pritožnica že v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo poučena, da ima pravico vzeti si zagovornika, da pa v primeru, ko obramba ni obvezna, glavna obravnava ne bo preložena, če zagovornik nanjo ne bi prišel ali če bi si šele na njej vzela zagovornika. Ugotovitvi izpodbijane sodbe glede tako danega pouka pritožnica v ustavni pritožbi ne oporeka. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča izhaja tudi, da je šlo na naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen v nenavzočnosti zagovornika, za nadaljevanje glavne obravnave, pri čemer se zagovornik ni udeležil niti predhodnega naroka niti izostanka ni opravičil. Pritožnica v ustavni pritožbi tudi tem ugotovitvam izpodbijane sodbe ne oporeka. V ustavni pritožbi ne zatrjuje, da bi bila v svoji pravici obrambe zaradi na glavni obravnavi nenavzočega zagovornika prikrajšana. V povezavi s tem očita le spreminjanje obtožnega akta, o čemer naj ji ne bi bila dana možnost izjasniti se. Pritožnica tako ni utemeljila kršitve pravice obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave.

6.Neutemeljeni so tudi pritožničini očitki, da je sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na krivdo, neobrazložena. Kaj je vsebina obrazložitve sodbe v kazenskem postopku, določa ZKP v sedmem odstavku 364. člena. Pomanjkljivo obrazložena sodba ali sploh neobrazložena sodba pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja opis vseh tistih dejstev in okoliščin, ob katerih je sodišče uporabilo določbo prvega odstavka 146. člena KZ, torej dejstev in okoliščin, ki so pomenile objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po navedeni določbi KZ kot naklepnega kaznivega dejanja. Z obrazložitvijo ugotovljenih dejstev o vstopu obdolženke v hudournik z vilami, uperjenimi v oškodovanca, njenem kričanju, da bo oškodovanca ubila, kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot način, da ga prestraši, je sodišče lahko ugotavljalo le naklepno in ne malomarnostno ali naključno dejanje. Tudi označitev zavestnega in hotenega ravnanja v kontekstu tako obrazloženih dejstev in okoliščin storjenega kaznivega dejanja z izrazom, da si je obdolženka "privoščila" ravnanje, je opredelitev do njenega ravnanja kot naklepnega, čeprav tega izraza sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni uporabilo. Glede na navedeno za očitek kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne gre.

7.Pritožničina navedba o "problemu" identitete med obtožbo in izrekom sodbe je nepojasnjena in neargumentirana. Iz navedb pritožnice ni jasno, kakšna naj bi bila "obtožba ob zadnji spremembi (15. 2. 2000)" in katero besedilo naj bi vneslo sodišče prve stopnje v izrek oziroma ali je šlo sploh za tožilčevo spreminjanje obtožbe ali za obsodbo, ki je presegla očitke obtožbe. Iz ustavne pritožbe izhaja le, da je bilo po obtožnem aktu očitano kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po 137. členu KZ, sodišče pa je dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Ker pritožnica očitka o spremembi in prekoračitvi obtožnega akta v ustavni pritožbi ni obrazložila, Ustavno sodišče tega očitka in očitka, da naj bi bila pritožnici na glavni obravnavi prekršena njena pravica do obrambe s tem, da ji ni bila dana možnost izjasniti se o spremembi obtožbe, ni moglo presojati.

8.Pritožnica v ustavni pritožbi tudi ni obrazložila očitka, da Vrhovno sodišče ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni "omenilo problema" v zvezi s psihološko okuženostjo sodnice sodišča prve stopnje, na katerega naj bi njen zagovornik opozoril z vlogo z dne 28. 2. 2003. Iz ustavne pritožbe ni razvidno, ali v zvezi s tem sploh uveljavlja kršitev z Ustavo zajamčenih pravic in katerih. Navedene vloge tudi ni predložila in se tako ne ve, ali je bila to zahteva za varstvo zakonitosti ali druga vloga, kot jo sama poimenuje. Ustavno sodišče zato tudi tega očitka ni moglo presojati.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer