Jedro

Določbe Zakona o davčnem postopku se uporabljajo tudi za odločanje o pravici do izterjave davčnega dolga v primerih, ko je zastaranje začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 13.7.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada B. z dne 27.3.1998. Z njim je bila zoper tožnika uvedena prisilna izterjava dolžnega zneska v višini 4.324.011,10 SIT zaradi davčnih obveznosti in kazni iz seznama zaostalih obveznosti z dne 27.3.1998 (davki in prispevki zavezanca, davki in prispevki zaposlenih, prostovoljno zavarovanje) in stroškov prisilne izterjave. Tožena stranka je zavrnitev tožnikovega ugovora zastaranja pravice do izterjave nekaterih dolžnih zneskov oprla na določbe 2. odstavka 96. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97, v nadaljevanju ZDavP), ki določa da pravica do izterjave zastara v petih letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba davčni dolg izterjati, 2. in 5. odstavka 97. člena ZDavP, ki določata, da tek zastaranja ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil tožnik z njim seznanjen, zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči in na ugotovitve, da zastaranje ni nastopilo, saj je bil tek zastaranja ustavljen s sklepi o prisilni izterjavi dne 10.12.1992, dne 7.12.1993 in dne 3.2.1994. Sodišče prve stopnje se sklicuje na obrazložitev odločbe tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS) in navaja, da je iz seznama zaostalih obveznosti, ki je izvršilni naslov in sestavni del prvostopnega sklepa, razvidno, da ima tožnik davčni dolg in da so najstarejše obveznosti zapadle v plačilo leta 1991. Davčnemu dolgu tožnik ne oporeka, zatrjuje zastaranje pravice do njegove izterjave za zneske, ki so zapadli v plačilo leta 1991 in 1992, skladno z ureditvijo Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, v nadaljevanju ZDoh/90). Po presoji sodišča prve stopnje je bil tožnikov ugovor zastaranja utemeljeno zavrnjen. Določba o pravici do izterjave davčnega dolga je procesna določba, zato za presojo vprašanj zastaranja ni mogoče uporabiti določbe 4. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, v nadaljevanju ZDoh/93), ki je bila enaka tudi v ZDoh/90. Po podatkih upravnih spisov na dan uveljavitve ZDavP (1.1.1997) še ni nastopilo zastaranje oziroma še ni potekel šestletni zastaralni rok, ki ga je ZDoh/93 določal v 6. odstavku 123. člena v zvezi z 2. odstavkom 122. člena. To pomeni, da je tožena stranka ravnala prav, ko je zavrnitev tožnikovega ugovora zastaranja oprla na določbe ZDavP.

Tožnik se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in odpravi odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka (taksa 38.000,00 SIT in 1.093,75 točke + 20% DDV za pritožbo) in predlaga sprejem odločitve, da mu jih povrne tožena stranka. Zatrjuje, da je nastopilo zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga po zakonu o dohodnini, ki je veljal ob nastanku davčne obveznosti. Določbo 4. člena ZDoh/90 je treba razlagati tako, da se nanaša tudi na vprašanja izterjave dohodnine. Določba 155. člena ustave RS prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Po stališču sodišča prve stopnje, bi imel ZDavP retroaktivno veljavnost in bi posegal v pridobljene pravice, saj bi se za zastaranje pravice do izterjave, ko je zastaranje že pričelo teči po zakonu o dohodnini, uporabil zakon, ki ob nastanku pravice še ni veljal. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pri zavrnitvi tožnikovega ugovora zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga se tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno sklicujeta na 96. in 97. člen ZDavP, ki je v času odločanja v upravnem postopku urejal zastaranje te pravice. ZDavP, ki se je začel uporabljati 1.1.1997, je namreč z 2. točko 231. člena določil, da z dnem začetka njegove uporabe prenehajo veljati tudi določbe 122. in 123. člena ZDoh/93, s katerimi je bilo pred začetkom uporabe ZDavP urejeno zastaranje te pravice. Za odločanje o vprašanjih v zvezi s pravico do izterjave davčnega dolga in zastaralnih rokov, ki so začeli teči po prej veljavnih predpisih, ZDavP niti kakšen drug zakon ne dovoljujeta uporabe določb ZDoh/93 po 1.1.1997. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se določbe ZDavP uporabljajo za odločanje o pravici do izterjave davčnega dolga tudi v primerih, ko je zastaranje sicer začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo. Da v obravnavani zadevi na dan začetka uporabe ZDavP (1.1.1997) pravica do izterjave davčnega dolga po navedenem seznamu zaostalih obveznosti ni bila zastarana, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno ugotovila iz podatkov upravnih spisov. Ti izkazujejo, da bi po ureditvi ZDoh/93 pravica do izterjave dolžnih zneskov, ki so zapadli leta 1991 in 1992, zastarala v treh letih po poteku leta 1991 oziroma 1992, to je s potekom leta 1994 oziroma 1995, če do takrat tek zastaranja ne bi bil ustavljen in ne bi začel ponovno teči. Da je tek zastaranja bil za te zneske večkrat ustavljen zaradi izdaje navedenih sklepov, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka pravilno ugotovila.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V 4. členu ZDoh/90 oziroma 4. členu ZDoh/93 so določeni predpisi, ki se uporabljajo za ugotavljanje višine dohodnine in davkov, ki se od nje odštejejo, torej za odmero dohodnine. V obravnavani zadevi ne gre za odmero dohodnine, pač pa pravico do izterjave davka kot obvezne dajatve, ki jo ima državni organ, pristojen za davčne zadeve. Nastop zastaranja preprečuje aktivnosti pristojnega državnega organa, ki so usmerjene v prisilno izterjavo zapadlega davka in ima učinke le na davčne obveznosti davčnega zavezanca. V čem in v katere pridobljene pravice naj bi bilo poseženo v obravnavani zadevi, tožnik v pritožbi niti ne pojasnjuje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K 2. točki izreka: Obravnavani upravni spor je spor o zakonitosti upravnega akta, za take spore pa je v 3. odstavku 23. člena ZUS določeno, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Da bi nastali skupni stroški ali da bi stroški nastali po krivdi tožene stranke ali po naključju, ki bi se njej primerilo, pa tožnik ne zatrjuje. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.