Jedro

V konkretnem primeru ni sporno, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu, tožeča stranka pa tudi ni predložila dokaza o zakonitem končanju tranzitnega postopka in o kraju oziroma državi, v kateri domneva, da so se zgodili dogodki, ki so povzročili nastanek carinskega dolga, zato je imel upravni organ po izteku dvomesečnega roka, odrejenega v pozivu tožeči stranki, pravico in dolžnost prevzeti krajevno pristojnost za vknjižbo carinskega dolga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Nova Gorica je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila plačilo 3.074,08 EUR-a uvoznih dajatev za blago „dežniki, 7340 kosov, tarifne oznake 6601 99 19 kombinirane nomenklature in TARIC-kode 00, dežniki in sončniki, 794 kosov, tarifne oznake 6601 10 00 kombinirane nomenklature in TARIC-kode 00, samolepilni trak za pakiranje, 23000 kosov, tarifne oznake 3919 10 69 kombinirane nomenklature in TARIC-kode 99, zaščita za očala, 62000 kosov, tarifne oznake 4202 432 90 kombinirane nomenklature in TARIC-kode 90, kape s ščitnikom 9700 kosov, tarifne oznake 6505 90 30 kombinirane nomenklature in TARIC-kode 00, ter sončna očala 9400 kosov, tarifne oznake 9004 10 99 kombinirane nomenklature in TARIC-kode 00“, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T 1) z MRN oznako 08SI00604410D855C9 z dne 17. 7. 2008 Izpostava Luka Koper, zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Carinski urad Nova Gorica, Oddelek za tranzit opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne deklaracije, ker je bil z dopisom Generalnega carinskega urada, Sektorja za preiskave, št. 4291-54/2009-1 z dne 9. 3. 2009 ter dopisom Generalnega carinskega urada, Sektorja za preiskave, Oddelke za preiskave Koper, št. 4291-57/2008-97 z dne 30. 3. 2009 obveščen, da tranzitna operacija po tranzitni deklaraciji ni bila pravilno zaključena. Na podlagi dopisov je zaključiti, da je bilo v računalniškem tranzitnem sistemu (NCTS) sporočilo IE006 „obvestilo o prispetju“ kot tudi sporočilo IE018 „rezultati kontrole“ zlorabljeno. Iz dopisa št. 320000/90500/2008-AFA z dne 26. 1. 2009, ki ga je Oddelku za preiskave Koper posredovala avstrijska carinska administracija, namreč izhaja, da je bila navedena tranzitna operacija v računalniškem tranzitnem sistemu (NCTS) zaključena izven delovnega časa carinskega urada, pri tem pa je bil kot dokument, ki zaključuje tranzitni postopek, uporabljen dokument oziroma št. dokumenta drugega, že predhodno izvedenega uvoznega carinskega postopka. Tudi iz dopisa Ministrstva za finance Avstrije z dne 24. 11. 2009 izhaja, da blago in spremni tranzitni dokument nista prišla skupaj na Dunaj. Glede na to, da je Carinski urad Nova Gorica, Oddelek za tranzit, dvomil, da je bila tranzitna operacija pravilno zaključena, je v skladu z določbo člena 366 (2) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 253 z dne 11. 10. 1993, str. 1, in spremembami; v nadaljnjem besedilu: izvedbena uredba) sprožil poizvedovalni postopek. Po tej določbi carinski organi države članice odhoda sprožijo poizvedovalni postopek tudi, če pozneje ugotovijo, da je bilo dokazilo o koncu postopka ponarejeno in je to potrebno za pridobitev dokazil o pravilnem zaključku postopka oziroma za ugotovitev ali je nastal carinski dolg. Smiselno z določbo člena 365 (1) izvedbene uredbe je Carinski urad Nova Gorica, Oddelek za tranzit, z dopisom „Skupni/skupnostni tranzit – manjkajoča dokazila o koncu tranzitnega postopka“, št. 4241-2809/2009-1 z dne 19. 3. 2009 (v nadaljnjem besedilu: obvestilo glavnemu zavezancu) obvestil glavnega zavezanca (tožečo stranko) o nepravilnem zaključenem tranzitnem postopku ter ga hkrati pozval, da v roku dveh mesecev posreduje dokazila, ki bodo izkazovala, da se je predmetni tranzitni postopek pravilno končal in bodo ta dokazila ustrezala določbam člena 365 (2) in (3) izvedbene uredbe. Na ta dopis se je odzvala tožeča stranka s pojasnilom, da je bil predmetni tranzitni postopek pravilno zaključen in predložena garancija sproščena. Po njenih informacijah je bilo blago odpremljeno iz Luke Koper v Italijo, carinske formalnosti uvoza pa naj bi opravilo avstrijsko podjetje na Dunaju in sicer A., tako, da je carinski dolg nastal v Avstraliji, davčni dolg pa v Italiji. Avstrijsko podjetje na Dunaju je večkrat pozvala naj dostavi ustrezna dokazila, vendar se podjetje ni odzvalo, saj po informacijah to avstrijsko podjetje ne posluje več. Carinski urad Nova Gorica, Oddelek za tranzit je skladno z določbo člena 314a izvedbene uredbe v povezavi s členom 366 izvedbene uredbe na namembni urad Freilager Wien (AT100200), dne 29. 4. 2010 poslal obrazec TC21 „zahtevek za preverjanje“ z navedbo razloga „Obstoj suma, da blago in spremni tranzitni dokument, nista bila predložena pri carinskem uradu (AT100200). Dne 14. 7. 2010 je Oddelek za tranzit, Carinskega urada Nova Gorica prejel odgovor tuje carinske administracije na poslan zahtevek za preverjanje z navedbo, da blago ni bilo predloženo pri carinskem uradu – Freilager Wien (AT100200), ampak je šlo direktno iz Kopra v Italijo in da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen. Glede na to, da glavni zavezanec ni predložil dokazila, v smislu določb člena 365 (2) in (3) izvedbene uredbe, da je bil tranzitni postopek pravilno končan, in da je carinski organ iz opravljenih poizvedb v skladu s členom 366 izvedbene uredbe od namembnega carinskega urada prejel obvestilo, da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen, je Carinski urad Nova Gorica zaključil, da tranzitni postopek po navedeni deklaraciji ni zaključen v skladu s členom 92 carinskega zakona, ki določa, da se zunanji tranzitni postopek konča in obveznosti imetnika ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek. Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan. Glede na dejstvo, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, je carinski organ zaključil, da glavni zavezanec ni izpolnil obveznosti določenih v členu 96 (1) carinskega zakonika, ki določa, da je glavni zavezanec, ki je imetnik postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka, odgovoren za: a) predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja in b) spoštovanje določb skupnostnega tranzitnega postopka je za glavnega zavezanca nastala obveza plačila carinskega dolga (četrta alineja člena 203 (3) carinskega zakonika). Na podlagi ugotovitve v carinski kontroli in sicer da blago ni bilo predloženo v namembnem carinskem uradu in da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen, je Carinski urad Nova Gorica, Oddelek za tranzit, zaključil, da je zaradi nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, in sicer za blago, prepuščeno v tranzitni postopek po navedeni tranzitni deklaraciji, nastal carinski dolg na kraju, kjer je bilo blago dano v tranzitni postopek oziroma je bilo skladno s tranzitnim postopkom vneseno na carinsko območje Skupnosti, smiselno določbam tretje alineje člena 215 (1) carinskega zakonika, to je na območju Carinskega urada Koper, Izpostava Luka Koper (SI006044). Lažna Elektronska sporočila, poslana v računalniški tranzitni sistem (NCTS), namreč predstavljalo le del nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora in so omogočila zakriti dejstvo, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu. Carinski dolg je nastal skladno členu 203 carinskega zakonika z nezakonito odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora, oziroma glede na to, da dan odstranitve blaga ni dejansko znan, na dan 25. 7. 2008, ki je prvi delovni dan po poteku roka za predložitev blaga v namembnem carinskem uradu. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je Carinski urad Nova Gorica, Oddelek za tranzit sestavil Zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih zaradi nezaključenega tranzitnega postopka, št. DT 4241-2809/2009-10 z dne 15. 9. 2010 (v nadaljnjem besedilu Zapisnik), s poukom, da lahko glavni zavezanec poda zoper njega pripombe v roku osem dni po prejemu. Zapisnik je bil glavnemu zavezancu vročen dne 16. 9. 2010 (razvidno iz vročilnice priložene v zadevi), ta pa je po pooblaščeni družbi B. d.o.o. podal pripombe zoper zapisniške ugotovitve in sicer dne 24. 9. 2010. V zvezi s pripombami tožeče stranke na Zapisnik, da je bila o tem da dokazila o zaključku tranzitnega postopka niso zadovoljiva, obveščena šele 23. 3. 2009 z dopisom „obvestilo glavnemu zavezancu“, Carinski urad Nova Gorica pojasnjuje, da je oddelek za tranzit pri Carinskem uradu Nova Gorica na podlagi dopisa generalnega Carinskega urada, Sektorja za preiskave, z dne 9. 3. 2009 zaključil, da obstaja sum, da tranzitna operacija po tranzitni deklaraciji ni bila pravilno zaključena. Zato je skladno z določbo člena 365.(1) izvedbene Uredbe tožečo stranko obvestil o nepravilno zaključenem tranzitnem postopku ter jo hkrati pozval, da v roku dveh mesecev posreduje dokazila, ki bodo izkazovala, da se je predmetni tranzitni postopek pravilno končal in bodo ta dokazila ustrezala določbam člena 365.(2) in (3) izvedbene Uredbe.

V zvezi z očitkom tožeče stranke, da na podlagi razpoložljive dokumentacije ni mogoče ugotoviti dejstev, na podlagi katerih je Carinski urad Nova Gorica prišel do zaključka, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu, pa ji je pojasnjeno, da je zaradi suma, da blago in spremni tranzitni dokument nista bila predložena pri Carinskemu uradu-Frailager Wien, na ta carinski urad poslal obrazec TC 21 „zahtevek za preverjanje“. Iz odgovora na navedeni zahtevek pa izhaja, da blago ni bilo predloženo pri Carinskemu uradu-Frailager Wien pač pa je šlo direktno iz Kopra v Italijo ter da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen. Na podlagi navedenega dejstva je imel Carinski urad Nova Gorica zadostno podlago za zaključek, da blago prijavljeno po tranzitni deklaraciji ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu, kar posledično pomeni, da je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora in je zato nastala obveznost plačila carinskega dolga, ki ga je potrebno obračunati na temelju člena 218. Carinskega zakonika.

V nadaljevanju obrazložitve Carinski urad Nova Gorica ugotavlja, da je na podlagi ocene navedb, ki jih je podala tožeča stranka, zaključil, da le te ne vplivajo na drugačno odločitev, kot je bila podana v Zapisniku. Carinski urad Nova Gorica je na podlagi ugotovitev podanih v Zapisniku zaključil, da tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji, ni bil zaključen v skladu s členom 92 carinskega zakonika. Blago prijavljeno v tranzitni postopek po predmetni tranzitni deklaraciji ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu. Nepredložitev blaga namembnemu uradi ali pooblaščenemu prejemniku pa pomeni nezakonito odstranitev blaga iz tranzitnega postopka (člen 865 izvedbene uredbe). Pojem odstranitve izpod carinskega nadzora je treba razumeti kot vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, predvidenega s členom 37 (1) carinskega zakonika. Pri nezakoniti odstranitvi blaga nastane carinski dolg takoj, ko je blago na ta način odstranjeno izpod carinskega nadzora člen 203 (2) carinskega zakonika. Glede na to, da ni mogoče opredeliti časa nezakonite odstranitve, se upošteva, da je nastal carinski dolg dne 25. 7. 2008, to je prvi delovni dan po preteku roka za predložitev blaga v namembnem carinskem uradu. V zadevi ni sporno, da predmetno blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu, zato je po določbi člena 96 carinskega zakonika glavni zavezanec kot imetnik postopka objektivno in brezpogojno (brez ugotavljanja elementov namernega dejanja) odgovoren za nepredložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu. Ker ni sporno, da predmetno blago ni bilo predloženo namembnemu uradu in glede na to, da na podlagi dokumentov priloženih v zadevi ni mogoče ugotoviti kraja odstranitve blaga izpod carinskega nadzora so izpolnjeni pogoji, da je država članica, kateri pripada urad odhoda, načeloma pristojna za izterjavo dolga (člen 215 carinskega zakonika). Člen 215 (1) carinskega zakonika v tretji alineji namreč določa, da če je bilo blago vneseno v carinski postopek, ki ni bil zaključen, in kraja ni mogoče opredeliti v skladu s prvo in drugo alinejo v nekem roku, se v skladu s postopkom odbora po potrebi določi tisti kraj, kjer je bilo blago dano v ta postopek ali je bilo v skladu s tem postopkom vneseno na carinsko območje Skupnosti. Tako je v konkretnem primeru nastal carinski dolg na območju Carinskega urada Koper, Izpostava Luka Koper (SI006044). Skladno z določbo 61. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti (Ur. l. RS, št. 25/04, z vsemi spremembami) in s prvo alinejo 3. člena Uredbe o določitvi carinskih uradov v Republiki Sloveniji, njihovem sedežu in krajevni pristojnosti (Ur. l. RS, št. 45/04, z vsemi spremembami) pa je za celotno območje Republike Slovenije pristojen Carinski urad Nova Gorica za pobiranje dajatev iz naslova nepravilno zaključenih in nezaključenih tranzitnih postopkov, pristojen Carinski urad Nova Gorica.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-1-85/2011-2 z dne 22. 6. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka krajevno nepristojna za odločanje o predmetni zadevi, saj je napačno uporabila materialni predpis in posledično storila bistveno kršitev upravnega postopka. Tožena stranka namreč sploh ne bi smela obravnavati navedene zadeve, saj bi morala glede na kraj nastanka kršitve, ki jo je mogoče označiti kot odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, celoten spis posredovati pristojnemu organu v Avstriji. Tožena stranka se sicer sklicuje na 3. alineo prvega odstavka 215. člena v zvezi z 203. členom Carinskega zakonika Skupnosti, katerih pa v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uporabiti na način, kot je to storila tožena stranka, saj sploh ni ugotavljala ali je mogoče opredeliti kraj nastanka carinskega dolga v skladu s 1. in 2. alineo istega odstavka omenjenega člena. Sklicevanje na 3. alineo prvega odstavka 215. člena Carinskega zakonika je namreč možno le, če se dokaže, da kraja ni mogoče opredeliti v skladu s 1. in 2. alineo istega odstavka navedenega člena. Če bi tožeča stranka izvedla ugotovitveni postopek v zvezi z določitvijo kraja nastanka carinskega dolga, bi glede obstoja predpostavk za uporaba 1. alinee prvega odstavka 215. člena Carinskega zakonika z veliko verjetnostjo prišla do ugotovitve, da so dogodki, ki so povzročili nastanek carinskega dolga (blago, kljub pravilno izpolnjeni tranzitni deklaraciji ni bilo dobavljeno v namembni carinski urad, da je bila zloraba računalniškega sistema NCTS izvršena v avstrijskem carinskem uradu na Dunaju, tako da je bila izvršena izven delovnega časa Carinskega urada na Dunaju ter da se je tranzitni carinski postopek zaključil na Dunaju na način, da so uradne osebe Carinskega urada Dunaj za zaključek tranzitnega postopka uporabile staro, že uporabljeno carinsko opravilno številko), bili storjeni oziroma nastali na Dunaju, zato je v skladu s 1. alineo prvega odstavka 215. člena Carinskega zakonika, carinski organ, ki je pristojen za odločanje o predmetni zadevi, carinski organ iz Avstrije.

Poleg navedenega še navaja, da je napačno stališče tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje o zahtevku po 220. v zvezi 236. členom Carinskega zakonika ter o zahtevku po 239. členu istega zakonika. Dejstvo je namreč, da je v pripombah na zapisnik izrecno navedla vsa relevantna dejstva, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko odločala na podlagi zgoraj navedenih določb Carinskega zakonika, v vsakem primeru pa se je v pritožbi izrecno sklicevala tudi na omenjene člene in v zvezi s tem tudi izrecno zahtevala, da naj prvostopenjski organ o zahtevkih po 220. v zvezi z 236. členom Carinskega zakonika odloči v skladu z 242. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Poleg navedenega pa je tožena stranka kršila tudi jasne določbe 878. do 898. člena izvedbene Uredbe, ki natančno določajo postopek in ravnanja organa, v primeru, da se nekdo sklicuje na omenjene določbe.

Navaja še, da je za dejstvo, da so bila elektronska obvestila o opravljenem tranzitnem postopku ponarejena, prvič izvedela šele, ko je prejela zapisnik in začela opravljati lastne poizvedbe o tem, kaj se je dejansko dogajalo in kdo je kaj izvajal. Ugotovljeno je bilo, da so organizatorji tega mednarodnega kriminalnega podviga špediterja uporabili le kot administratorja, ki naj za in po naročilu prevoznika pripravi tranzitno deklaracijo in zagotovi glavnega zavezanca. Prevoznik je prevoz zaračunal družbi, ki je bila dejanski naročnik in pošiljatelj blaga, ta pa špediterju v Avstriji, ki je tudi organiziral vdor v računalniški sistem pri carinskem uradu na Dunaju. Če je carinski organ naredil napako in dopustil, da se je računalniški sistem zlorabil, potem posledice te napake ne morejo bremeniti dobrovernega carinskega zavezanca, ki v pravilnost in verodostojnost teh baz podatkov upravičeno zaupa. Če bi avstrijski carinski organ sproti spremljal oziroma preverjal opravilne številke, s katerimi so bili postopki sprostitve blaga v prost promet že izvedeni bi zelo kmalu, torej že ob prvem zaključku tranzitnega postopka ugotovil, da je opravilna številka že uporabljena za drug uvoz in bi ugotovil, da blago ni prispelo na namembni kraj. Ker pa tega ni storil bi bilo nepravično, v smislu 239. člena Carinskega zakonika, celotno breme plačila vseh dajatev, ki so zaradi tega nastale, preložiti nanjo. Odgovornost glavnega zavezanca je sicer praviloma objektivna, vendar pa to še ne pomeni, da zaradi tega ne more izpolnjevati pogojev za opustitev vknjižbe oziroma odpusta dolga po 220. oziroma 239. členu Carinskega zakonika. Treba je namreč ugotoviti, da je situacija, v kateri se je znašla zaradi zlorabe računalniškega sistema, izjemna. Nikakor namreč ni mogla predvideti ali pa preprečiti, da bi se evropski računalniški sistem NCTS, katerega je ustvarila, projektirala, izvajala in nadzorovala Evropska komisija, zlorabil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane oziroma drugostopne odločbe.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Glede očitane krajevne nepristojnosti prvostopenjskega (slovenskega) organa, sodišče ugotavlja, da je po podatkih upravnih spisov Carinski urad Nova Gorica, Oddelek za tranzit, začel preverjanje postopka dne 19. 3. 2009, ko je v skladu s členom 365 (1) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Ur. l. L, št. 253 z dne 11. 10. 1993 in spremembe; dalje izvedbena uredba), ki je veljala oziroma se je uporabljala na dan nastanka carinskega dolga, z dopisom št. 4241-2854/2009-1, tožečo stranko obvestil, da dokazilo o koncu postopka ni zadovoljivo in jo pozval, naj predloži dokazila, ki bodo ustrezala določbam člena 365(2)(3) izvedbene uredbe, ter navede morebitne spremembe v zvezi z namembnim uradom. Tožeča stranka je sporočila, da je bilo po njenih informacijah blago odpremljeno iz Luke Koper v Italijo prejemniku, ki je naveden v računu, in da je carinske formalnosti uvoza blaga opravila avstrijska špedicija na Dunaju (ki naj ne bi več poslovala). Zato je carinski urad opravil poizvedbo pri namembnem carinskem organu na Dunaju, ki je v odgovoru navedel, da sporna pošiljka pri njih ni bila predložena, ampak je bila transportirana direktno iz Kopra v Italijo.

Ker torej tožeča stranka ni predložila nobenega od dokazil o zakonitem končanju tranzitnega postopka, kot so bila določena v členu 365(2)(3) izvedbene uredbe, niti dokazil v smislu 1. in 2. alineje člena 215(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1991 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Ur. l. L št. 302 z dne 19. 10. 1992 in spremembe; dalje CZS) o kraju oziroma državi v kateri domneva, da so se zgodili dogodki, ki so povzročili nastanek carinskega dolga, je imel tudi po presoji sodišča upravni organ po izteku dvomesečnega roka odrejenega v pozivu tožeči stranki, pravico in dolžnost prevzeti krajevno pristojnosti za vknjižbo nastalega carinskega dolga. Zato je bila pravilno izdana izpodbijana odločba, ki jo carinski organ pravilno utemeljil na členu 218(3) CZS, po katerem se mora vknjižba zneska izterjevanih dajatev opraviti v roku dveh dni, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko zaračunajo zakonsko dolgovani znesek ter določijo dolžnika. V konkretnem primeru v zadevi ni sporno, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu na Dunaju, pritožnica pa na poziv carinskega organa tudi ni predložila nobenega dokazila o kraju, kjer je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora. Carinski nadzor je določen s podatki v spremni tranzitni listini (registracija in država prevoznega sredstva ob odhodu, za tovorke oznake in številke, številke zabojnikov, število in vrsta,bruto masa, namembni urad in država, carinske oznake, število in ID oznake, rok predložitve namembnemu uradu), da je mogoče pošiljko v tranzitu ves čas spremljati. Določba člena 361(1) izvedbene uredbe tožečo stranko zavezuje, da pri namembnem uradu predloži blago ter spremni dokument. Nobena od poenostavitev v tranzitnem postopku, predpisanih v členu 372 izvedbene uredbe, ne dopušča možnosti opustitve hkratne predložitve blaga in spremne tranzitne listine pri namembnem carinskem uradu ali pri pooblaščenem prejemniku. Pri vsaki od predvidenih poenostavitev mora biti namembnemu carinskemu uradu omogočena odstranitev carinskih oznak (če so nameščene, kot pri pošiljki v tej zadevi) in diskrecijska pravica, da lahko pred sprostitvijo blaga v zahtevani postopek kontrolira istovetnost pošiljke s podatki v predloženi spremni tranzitni listini in v skladu z določbo člena 363(4) izvedbene uredbe pošlje odhodnemu organu obvestilo o rezultatih kontrole. Zato je tožeča stranka v zmoti s svojim prepričanjem, da je kraj, v katerem je bilo izdano ponarejeno potrdilo o koncu postopka, šteti kot kraj nastanka carinskega dolga zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora namreč omenijo tudi druga dejanja, med njimi ravnanje v nasprotju z navodili v spremni tranzitni listini, odklon od normalne transportne poti, uničenje carinskih oznak. V konkretnem primeru je iz mednarodnega tovornega lista CMR, št. 000810110200434, ki je vpisan skupaj s trgovskim računom s seznamu postavk k spremni tranzitni listini (obrazec iz priloge 45 B k izvedbeni uredbi), razvidno, da za pošiljko, ki je naslovljena na prejemnika v Italiji (polje 2) in predvideno razkladališče v Italiji (polje 3), pošiljatelj iz Slovenije (polje 1) prevozniku ni dal nobenih navodil za carinske in druge postopke na Dunaju, saj je v polje 13 vpisal navodilo naj carini na FSG špediciji. Dejstvo, da je bilo blago iz Kopra odpeljano direktno v Italijo, izhaja tudi iz odgovora avstrijske carinske administracije. Iz navedenega je zaključiti, da se je ravnanje v nasprotju z navodili v spremni tranzitni listini, ki v polju 53 določa, da je namembni carinski urad na Dunaju, odredilo že v Sloveniji. Glede na navedeno, je tudi po mnenju sodišča utemeljeno šteti, da je v skladu z zaporedji v členu 215(1) CZS za izterjavo pristojna Slovenija, to je tista država članica Skupnosti, v kateri je bilo blago dano v (tranzitni) postopek oziroma v tranzitnem postopku vneseno na carinsko območje Skupnosti.

V zvezi z odpustom uvoznih dajatev na temelju člena 239 CZS pa je določeno v členu 878 in naslednjih v izvedbeni uredbi ter v prilogi 111 k tej uredbi, da mora prizadeta udeležena oseba izjemni položaj, ki izhaja iz okoliščin primera, pred pristojnim carinskim uradom vknjižbe uveljavljati z vložitvijo zahtevka in spremljajočimi dokumenti iz člena 6(1) CZS. V členu 239(2) CZS (in tudi v izvedbenih določbah člena 899 in naslednjih) je namreč jasno določeno, da se (samostojen) zahtevek z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz odstavka 1 tega člena vloži pri pristojnem carinskem uradu.

V zvezi s sklicevanjem na načelo legitimnega pričakovanja pa sodišče ugotavlja, da se določbe člena 220(2) CZS nanašajo na primere naknadne vknjižbe uvoznih dajatev iz odstavka 1 tega člena, ki jih zavezanec ni zahteval za blago, prijavljeno za carinski postopek, za katerega velja dolžnost plačila teh dajatev. V konkretnem primeru pa je, kot že rečeno, vknjižbo carinskega dolga, ki je nastal v posledici nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora v tranzitnem postopku, carinski organ opravil na temelju določil člena 218(3) CZS. Sicer pa je v zvezi z legitimnimi pričakovanji zavezancev Sodišče ES v sodbi z dne 18. 10. 2007, v zadevi Agrover Srl, C-173/06, v točki 30 opozorilo, da morajo biti za neopravo naknadne vknjižbe uvoznih dajatev v skladu s členom 220(2)(b) kumulativno izpolnjeni trije pogoji; 1.) znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov; 2.) napaka, ki so jo storili carinski organi, je taka, da je zavezanec v dobri veri ne more odkriti in 3.) zavezanec je v zvezi s carinsko deklaracijo upošteval vse določbe, ki jih določajo veljavni predpisi. Torej ne zadostuje, da je podana napaka carinskih organov, ki jo zatrjuje tožeča stranka, ampak morajo biti hkrati izpolnjeni vsi trije pogoji. Tožeča stranka pa je bila z obvestilom, številka 4241-2809/2009-1 z dne 19. 3. 2009, obveščena, da dokazilo o koncu zadevnega tranzitnega postopka ni zadovoljivo in da naj v roku dveh mesecev predloži dokazila, ki bodo ustrezala določbam člena 365(2) in (3) izvedbene uredbe, oziroma v skladu s členom 215 CZS dokazila v zvezi s krajem (državo), za katerega domneva, da so se tam zgodili dogodki, ki so povzročili nastanek carinskega dolga. Takšna vsebina obvestila po presoji sodišča na eni strani dovolj jasno sporoča, da se dvomi v resničnost podatkov o končanju tranzitnega postopka v sistemu NCTS, zato se presoja njihova verodostojnost, na drugi strani pa izkazuje neupravičenost očitkov tožeče stranke, da je bila o spornosti podatkov v sistemu NCTS obveščena šele po več kot dveh letih in pol od začetka zlorab, saj je bila o ugotovljenih zlorabah obveščena že v letu 2009. Kljub povedanemu niti po prejemu zapisnika, številka DT 4241-2809/2009-10 z dne 15. 9. 2010, s katerim je bila obveščena o vknjižbi zneska dajatev, opustitve vknjižbe ni uveljavljala in ni izkazovala, da so pogoji za neopravo vknjižbe kumulativno izpolnjeni.

Glede na vse navedeno je sodišče, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.