Jedro

V obravnavani pogodbi je tožnikova obveznost izražena v dinarjih. Zakon o deviznem poslovanju v svojem 5. členu izrecno dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne podlage v pogodbah med domačimi osebami. Izkazovanje in izvrševanje denarnih obveznosti in pravic v domači valuti v pogodbah med določenimi osebami, ne pomeni prepovedi dogovora in uporabe devizne klavzule v njih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi za ugotovitev tožnikove terjatve iz razdrte pogodbe - dogovora, sklenjenega med strankama o "vplačilu sredstev za pridobitev blaga po leasing pogojih", je sodišče prve stopnje tudi ob drugem sojenju zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se ugotovi obstoj njegove terjatve do tožene v višini tolarske vrednosti 8.000 DEM z obrestmi od 30.4.1990, in to v presežku nad v stečajnem postopku že priznanimi 56.000,00 SIT z obrestmi od istega datuma. Zavzelo je stališče, da iz omenjenega dogovora ne izhaja, da bi bila dogovorjena valutna klavzula.

Proti drugostopenjski sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ali pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Očita mu, da je prezrlo določila 3. in 7. točke dogovora, s katerima sta stranki dogovorili višino pogodbenih obresti za primer vračila denarja, ne pa valutne klavzule. Iz 6. točke dogovora pa izhaja, da bosta stranki šele sklenili leasing pogodbo, do česar pa ni prišlo. Večina izmed 5.000 sopogodbenikov v identičnih pogodbah je pogodbo razumela tako kot tožena stranka. Gre torej za nasprotje med tem, kar se v odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe, in med temi listinami samimi. V treh drugih primerih je višje sodišče v identičnih zadevah potrdilo prvostopenjske sodbe.

Revizijo je sodišče vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu RS, ki se o njej ni izreklo.

Revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni zmotno presodilo predloženih in za pravilno rešitev te pravde potrebnih listin. Pogodba, sklenjena med strankama 30.4.1990 in poimenovana kot "dogovor o vlaganju sredstev za pridobitev (dobavo) blaga po leasing pogojih in pristopna izjava" se sklicuje na pogoje iz leasing pogodbe (v točkah 1), 2), dvakrat v 5) in 6), sami pogodbi pa je priložen "izvleček iz leasing pogodbe", katerega pogodbeni predmet je isti kot v glavni pogodbi - dogovoru in ima enak datum. V tem "izvlečku" je polog izražen v dinarjih kot protivrednost zneska v DEM, mesečni obrok je izražen v DEM, zadnji obrok za odkup v vrednosti (višini) vsote je tudi v DEM. Gre torej za na moč očitno dogovorjeno devizno klavzulo, saj je tuja valuta vzeta kot podlaga za vsa plačila. Ker vsebuje "izvleček" določbe o višini mesečnih obrokov za čas 24-mesečnega obdobja najema in o znesku za odkup, je jasno, da je sestavni del pogodbe. Sklicevanja tožene stranke na to, da pogodba o leasingu še ni bila sklenjena (kar sploh ni sporno), ni mogoče sprejeti v tem smislu, da pogojev iz "izvlečka" ni mogoče upoštevati. Tožena stranka, ki se poklicno ukvarja z leasingom, menda ni pogodbe sestavila tako, da bi vsebovala oziroma se sklicevala na pogoje, ki naj sploh ne bi bili dogovorjeni. Če bi res tako ravnala, bi bilo to v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (12. in 13. člen ZOR). Sicer pa prihaja tožena stranka sama s seboj v protislovje, ko trdi, da pogoji iz "izvlečka" ne veljajo, ker še ni bila sklenjena pogodba o leasingu, v samem "izvlečku" pa je v zadnji alinei zapisala, sicer na moč nejasno in glede dopustnosti vprašljivo določbo, da pogoji veljajo do preklica. Pritožbeno sodišče je torej pravilno sklepalo, da iz obeh listin izhaja dogovor o valutni klavzuli in pri tem ni prezrlo določil točk 3) in 7) "dogovora", kot to očita revizija. Točka 3) le določa, da se vezana, torej dinarska sredstva, obrestujejo po 0,54-odstotni mesečni obrestni meri, kar se upošteva bodisi ob podpisu pogodbe o leasingu, ko se ugotovi višina vloženih sredstev (točka 5)), bodisi v primeru, če se drugi udeleženec (tožnik) predčasno odpove vezavi sredstev (točka 7)). Določbe obeh teh točk torej z ničemer ne izključujejo obstoja devizne klavzule, določba druge izmed njiju, spet vprašljive glede dopustnosti spričo načel enakopravnosti pogodbenih strank in ekvivalence (11. in 15. člen ZOR), pa sploh ne ureja primera, kot je v tej pravdi - vrnitvene obveznosti (132. člen ZOR) zaradi po samem zakonu razdrte pogodbe (125. člen ZOR).

Po povedanem je torej presoja listin, kakršno je sprejelo pritožbeno sodišče tako v dejanskem (s čimer se je moralo ukvarjati revizijsko sodišče spričo v reviziji zatrjevane procesne kršitve neskladnosti med ugotovljeno vsebino listin in listinami samimi) kakor tudi v pravnem pogledu pravilna. Pri tem ni mogoče upoštevati revizijsko z dokazi nepodprto (prvi odstavek 352. člena ZPP) in v tej fazi postopka nedopustno (387. člen ZPP) zatrjevanje o tem, kako so drugi sopogodbeniki v identičnih primerih razumeli pogodbo in kako so ravnali v stečajnem postopku. Tako se je tudi izkazalo, da ni zatrjevanega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami in ni očitane procesne kršitve (13. točka drugega odstavka 354. člena in 1. točka prvega odstavka 385. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je tudi materialno pravo pravilno uporabilo tako glede veljavnosti valutne klavzule, kakor tudi njene uporabe pri vračanju danega. Ni se sicer mogoče strinjati z njegovim stališčem (tudi stališčem prve stopnje), da je v času sklenitve obravnavane pogodbe prepovedoval zakon o Narodni banki Jugoslavije in enotnem monetarnem poslovanju narodnih bank republik in narodnih bank avtonomnih pokrajin (Uradni list SFRJ 34/89, 88/89 in 61/90- ZBJ) uporabo devizne klavzule, in to z določbo 40. člena. Ta se glasi: "Vse obveznosti in pravice ter vsi posli, ki se glasijo na denar, sklenjeni pa so v Jugoslaviji med podjetji, drugimi domačimi pravnimi osebami in občani ter med občani in tujimi osebami, se izkazujejo v dinarjih in izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na dinarje, če zvezni zakon ne določa drugače". Iz nje torej izhaja zapoved izkazovanja in izvrševanja denarnih obveznosti in pravic. Mimogrede povedano v obravnavani pogodbi je temu zadoščeno, saj je tožnikova obveznost izražena v dinarjih. Ta zapoved pa ne prepoveduje dogovora med navedenimi osebami o devizni klavzuli in tako tudi ne njeno uporabo. Takšno razlago podpira tudi dejstvo, da vsebuje zakon o Banki Slovenije (Uradni list RS 1/91-I ZBS) identično določbo kot 40. člen ZBJ, in to v 71. členu ZBS. Slednji je bil izdan hkrati z zakonom o deviznem poslovanju (Uradni list RS 1/91-I in 71/93), ki v svojem 5. členu izrecno dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne podlage v pogodbah med domačimi osebami. Skratka, izkazovanje in izvrševanje denarnih obveznosti in pravic v domači valuti v pogodbah med določenimi osebami, ne pomeni prepovedi dogovora in uporabe devizne klavzule v njih. Ker v času sklenitve obravnavane pogodbe tudi takrat veljavni predpisi niso prepovedovali uporabe devizne klavzule, sta se lahko stranki zanjo veljavno dogovorili. Dogovorjena devizna klavzula pa pride do svoje veljave tudi pri vrnitveni obveznosti danega kot učinka razdrte pogodbe (drugi odstavek 132. člena ZOR) skupaj z zamudnimi obrestmi (peti odstavek tega člena). Revizijske trditve o tem, da je v treh identičnih zadevah sodišče druge stopnje potrdilo zavrnitvene sodbe sodišča prve stopnje, ni mogoče upoštevati, saj sodišča sodijo po ustavi in zakonu, ne pa na podlagi sodb v podobnih primerih oziroma sodne prakse (3. člen prej veljavnega zakona o rednih sodiščih - Uradni list SRS 10/77, 4/82, 37/82, 7/86, 41/87, 24/88 in Uradni list RS 8/90 oziroma prvi odstavek 3. člena zdaj veljavnega zakona o sodiščih - Uradni list RS 19/94 in 45/95).

Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana in tudi ne razloga na katera pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).