Jedro

Toženka je bila dolžna tožnikove vsebinske navedbe o izpolnjevanju pogoja pomembnejših dosežkov oceniti po vsebini. Ker tega ni storila oz. je to storila pomanjkljivo, je njena odločba tudi v tem pogledu ostala neobrazložena.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 0140-54/2013/10 z dne 3. 6. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožnica je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za priznanje podelitve „statusa v javnem interesu“ na področju kulture. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnikovo vlogo obravnavala strokovna komisija in ugotovila, da tožnik ne izvaja dejavnosti s področja iz 4. člena Zakona za uresničevanje javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in da ni izkazal pomembnejših dosežkov na področju kulture v skladu s Pravilnikom o določitvi kriterijev za izkazovanje pomembnejših dosežkov delovanja društva za podelitev statusa društva v javnem interesu na področju vzgoje in izobraževanja, raziskovalne dejavnosti, kulture in športa (v nadaljevanju Pravilnik), tako da ne izpolnjuje zakonskih kriterijev za priznanje delovanja v javnem interesu.

2. Tožnik se je v smislu pomembnejših dosežkov skliceval na dve enourni multimedijski predstavitvi v letu 2013 (5. alineja prvega odstavka 5. člena Pravilnika), vendar organ meni, da gre za en dogodek v dveh ponovitvah, iz utemeljitve pa ni razvidno, ali je dogodek s področja AV kulture. Vlogi ni predložena programska struktura dogodka, prav tako niso predložena dokazila o udeležbi, medijskih odzivih ali strokovnih mnenjih s področja kulture in umetnosti.

3. Glede navedb o projektu „A.“ (niz 14 DVD filmskih vsebin) organ meni, da ne izpolnjuje kriterija za razvoj in izvedbo programov in projektov, ki prispevajo k razvoju področja posamezne kulturne dejavnosti oz. prispevajo k ohranjanju in razvoju slovenskega jezika, književnosti, kulture in kulturne dediščine v domačem in mednarodnem prostoru (6. alineja prvega odstavka 5. člena Pravilnika), saj iz utemeljitve ni razvidno, na katerem področju kulture in umetnosti se razvija in izvaja ta projekt, ter kakšni so terminski in produkcijski okvirji njegove izvedbe. Iz predloženega tudi niso razvidna dokazila, s katerimi tožnik utemeljuje prispevek k razvoju na področju filma.

4. Tudi projekt „B.“ ne izpolnjuje pogoja o razvoju ali izvedbi programa ali projekta, ki prispeva k ohranjanju in razvoju identitete slovenskega naroda, Slovenk in Slovencev zunaj Republike Slovenije, avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti ter romske skupnosti v Republiki Sloveniji (7. alineja prvega odstavka 5. člena Pravilnika). Ni namreč razvidno, kdaj je bil projekt predstavljen javnosti, kakšen je njegov vsebinski oz. produkcijski načrt, niso pa predloženi niti medijski oz. strokovni odzivi s področja kulture in umetnosti.

5. Zavod se ne more sklicevati niti na predstavitev ustanovitelja C.C., saj se v postopku podelitve statusa pravne osebe v javnem interesu vrednoti izvedene programe in projekti ter dejavnost vlagatelja pravne osebe, ne pa njegovega ustanovitelja in drugih fizičnih oseb. Stališče, da tožnik ne deluje na področjih, ki jih določa 4. člen ZUJIK, opira na namen, za katerega je bil tožnik ustanovljen, kot je določen v 3. členu Akta o ustanovitvi, ki ga tudi povzema.

6. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 7. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, ki jo sodišče zaradi obširnosti in števila tožbenih navedb v nadaljevanju povzema, kolikor je to potrebno, skupaj z obrazložitvijo presoje teh navedb. Enako velja tudi za navedbe toženke iz odgovora na tožbo in tožnikove nadaljnje navedbe v pripravljalni vlogi.

8. Tožba je utemeljena.

9. Tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kot upravnih spisov (tožnikov dopis z dne 5. 2. 2014) izhaja, da je tožnik izrecno zahteval priznanje statusa delovanja v javnem interesu izključno na področju kulture, ne pa na katerem koli drugem področju. Zato je pravna podlaga za odločanje ZUJIK, ki določa, da se kulturnemu društvu, ki deluje v javnem interesu, lahko podeli status društva v javnem interesu v skladu z zakonom, ki ureja društva (drugi odstavek 80. člena), da se za področja delovanja, ki so v javnem interesu na področju kulture štejejo področja iz 4. člena tega zakona, upoštevaje nacionalni program za kulturo (tretji odstavek 80. člena) in da lahko status delovanja v javnem interesu na področju kulture pridobijo tudi druge pravne osebe zasebnega prava (med drugim zavodi), pri čemer se smiselno uporabljajo določbe o statusa društva v javnem interesu, določene s tem zakonom in zakonom, ki ureja društva.

10. Po navedenem je eden izmed temeljnih pogojev za priznanje statusa delovanja v javnem interesu na področju kulture delovanje na enem izmed področij, ki so določena v prvem odstavku 4. člena ZUJIK. Zato je toženka ravnala pravilno, ko je najprej presojala to okoliščino. Pri tem se je oprla na tožnikov akt o ustanovitvi, posebno na njegov 3. člen, ki opredeljuje namen ustanovitve zavoda in iz katerega tudi po presoji sodišča ne izhajajo dejavnosti, ki bi ustrezale prvemu odstavku 4. člena ZUJIK. Vendar pa tožnik v tožbi opozarja še na vsebino 6. člena Akta o ustanovitvi, kjer so naštete dejavnosti, za katere je registriran.

11. Kot že rečeno, je treba pri odločanju o podelitvi statusa delovanja v javnem interesu uporabljati določbe zakona, ki ureja društva, torej Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1). Ta zakon pojma „delovanje“ ne opredeljuje, po 2. alineji drugega odstavka 30. člena pa se društvu lahko podeli status društva, ki deluje v javnem interesu, če ima dejavnost, ki je v javnem interesu, opredeljeno v temeljnem aktu. Po prvem odstavku 9. člena istega zakona mora temeljni akt (med drugim) določati tudi namen in cilje delovanja društva (2. alineja) ter dejavnost oz. naloge društva (3. alineja). Zakon torej določno razlikuje med namenom in cilji delovanja društva ter njegovimi dejavnostmi, pri čemer so za podelitev statusa pomembne dejavnosti, ne pa namen in cilji.

12. Ravnanje toženke, ki je svojo odločitev v tem pogledu oprla izključno na določbe akta o ustanovitvi, ki se nanašajo na namen in cilje delovanja tožnika, ne pa tudi na tiste, ki opredeljujejo njegove dejavnosti, kar zahteva 2. alineja drugega odstavka 30. člena ZDru-1, tako ni v skladu z zakonom. Tožnik v zvezi s tem upravičeno opozarja na dejavnosti, za katere je registriran in so naštete v 6. členu Akta o ustanovitvi. Toženka skladnosti teh dejavnosti s prvim odstavkom 4. člena ZUJIK sploh ni presojala, zato je izpodbijana odločba v tem pogledu ostala neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

13. Drugi razlog, na katerega toženka opira izdajo zavrnilne odločbe, izhaja iz 6. alineje drugega odstavka 30. člena ZDru-1, po kateri se društvu podeli status delovanja v javnem interesu pod pogojem, da lahko izkaže pomembnejše dosežke svojega delovanja. V skladu s tretjim odstavkom istega člena so kriteriji za izpolnjevanje tega pogoja podrobneje določeni s Pravilnikom, za področje kulture v njegovem 5. členu. Po prvem odstavku tega člena društvo izkaže pomembnejše dosežke svojega delovanja, če izpolnjuje vsaj tri od kriterijev, naštetih v nadaljevanju.

14. Kot izhaja iz prej predstavljenega povzetka izpodbijane odločbe, se toženka pri oceni, da tožnik teh kriterijev ne izpolnjuje, sklicuje na to, da v postopku o svojih projektih in dejavnosti ni posredoval dovolj podatkov, za dva izmed zatrjevanih dogodkov pa meni, da predstavljata zgolj en dogodek, ki je bil ponovljen. Tožnik v tožbi navaja, da je glede na veljavne predpise vložil popolno dokumentacijo, da je odločitev, da ni izkazal pomembnejših dosežkov svojega delovanja, pravno neutemeljena in arbitrarna, da je ustanovitelj zavoda v zavod „vgradil svoje življenjsko delo“, da je bila toženkina presoja predloženih gradiv nevestna in da toženkine zahteve po konkretizaciji (kdaj je bil projekt predstavljen javnosti, kakšen je njegov vsebinski oz. produkcijski načrt, medijski oz. strokovni odzivi s področja kulture in umetnosti) nimajo podlage v zakonu ali podzakonskih aktih.

15. V tem pogledu sodišče uvodoma ugotavlja, da ima tožnik prav, da ne iz ZUJIK ali ZDru-1, ne iz Pravilnika ne izhaja način ali oblika, v kateri bi bilo edino mogoče ali dovoljeno dokazovati pomembnejše dosežke delovanja. Toženka se zato ne more sklicevati zgolj na okoliščino, da tožnik v postopku ni predložil določene vrste dokazov, temveč se je do predloženih dokazov dolžna opredeliti po vsebini (3. točka prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

16. Sodišče na podlagi upravnih spisov, ki jih je posredovala toženka, ugotavlja, da je tožnik že na poziv toženke z dne 5. 3. 2014 z vlogo z dne 27. 3. 2014 posredoval opise dogodkov in projektov, ki jih uveljavlja v okviru izkazovanja pomembnejših dosežkov, še precej obširneje pa je to storil z vlogo z dne 28. 4. 2014, v odgovor na „obvestilo v postopku“ z dne 15. 4. 2014. Navedbe v teh dveh vlogah se vsaj nominalno nanašajo prav na podatke, za katere toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe po eni strani navaja, da jih tožnik ni posredoval, po drugi pa omenjenih navedb niti ne povzema, niti se do njih ne opredeljuje po vsebini.

17. Zato ostaja povsem nejasno, zakaj toženka tožnikove navedbe iz omenjenih dveh vlog šteje za neustrezne. Kot je bilo že povedano, se pri tem ne more sklicevati zgolj na to, da tožnik ni posredoval določene vrste dokazov (npr. produkcijskih načrtov ali programskih shem), saj je pri oceni dokazov vezana na načelo materialne resnice (prvi odstavek 8. člena ZUP), ki je v tem pogledu konkretizirano z določbo, da se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in ustreza posameznemu primeru (drugi odstavek 164. člena ZUP). Povedano drugače: toženka je bila dolžna tožnikove vsebinske navedbe o izpolnjevanju pogoja pomembnejših dosežkov oceniti po vsebini. Ker tega ni storila oz. je to storila pomanjkljivo, je njena odločba tudi v tem pogledu ostala neobrazložena.

18. Ker tožnica ne navaja nobenega nadaljnjega razloga, ki bi lahko sam zase povzročil izdajo zavrnilne odločbe, sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek.

19. Po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 je organ v tem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. To pomeni, da bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku tožnikove navedbe o organizaciji dogodkov in projektih, ki jih uveljavlja kot pomembnejše dosežke svojega delovanja oceniti po vsebini oziroma v primeru ponovne izdaje negativne odločbe pojasniti, zakaj dogodki in projekti, kot jih opisuje tožnik, ne ustrezajo kriterijem iz petega odstavka Pravilnika.

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki sta jih navedli stranki, ne morejo vplivati na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).