Jedro

Ob dejstvu, da je zoper obtoženca sicer odrejen pripor, vendar mu prostost ni odvzeta, ker je na begu, sodišče ni dolžno skrbeti za prevajanje listin (vabila na glavno obravnavo) v jezik, ki ga razume oziroma uporablja v postopku pred sodiščem.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Pred Okrožnim sodiščem v Kopru je po obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Kopru KT 169/94 z dne 17. 5. 2000 v teku kazenski postopek zoper obtoženega E. C. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obtoženega E. C. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki teče od obtoženčevega prijetja dalje. Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 197. člena ZKP še odločilo, da varščina pripade proračunu. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 78/2009 z dne 21. 7. 2009 pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je s sklepom I Ips 74/2009 z dne 20. 8. 2009 zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti (ker sklep sodišča prve stopnje obtožencu še ni bil vročen, s tem pa tudi še ni postal pravnomočen). Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 91/2009 z dne 24. 11. 2009 ponovno pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrglo kot nedovoljeno. Vrhovno sodišče je s sodbo XI Ips 2/2010 z dne 21. 1. 2010 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-487/10 z dne 20. 1. 2011 sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 2/2010 z dne 21. 1. 2010 v delu, ki se nanaša na sklep Višjega sodišča v Kopru I Kp 91/2009 z dne 24. 11. 2009, in sklep Višjega sodišča v Kopru I Kp 91/2009 z dne 24. 11. 2009 razveljavilo ter zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Kopru v novo odločanje. Slednje je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Obtoženčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in sklep o priporu odpravi, podrejeno pa, da razveljavi sklep Višjega sodišča v Kopru in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obtoženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitev 62. člena Ustave, 8. člena ZKP in a) točke drugega odstavka (pravilno: tretjega odstavka) 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) navaja, da obtoženec o svojih pravicah ni bil poučen v jeziku, ki ga razume. Vabili na glavno obravnavo z dne 20. 3. 2008 in 29. 12. 2008 sta mu bili poslani v angleškem, ne pa v italijanskem jeziku. Zato vložnik meni, da obtožencu vabilo sploh ni bilo poslano, niti mu ni bil dan ustrezen pravni pouk v jeziku, ki ga razume. Sodišče je po vložnikovem videnju sklep o odreditvi pripora utemeljilo ravno na dejstvu, da obtoženec vabila ni sprejel, zato je tak akt ničen, ker ni napisan v jeziku, ki ga obtoženec razume.

6. Z določbo 8. člena ZKP se strankam pri ustnem komuniciranju zagotavlja pravica uporabiti svoj jezik, kar pomeni, da teče postopek v slovenskem jeziku (prvi odstavek 6. člena ZKP), ki je uradni jezik sodišča, strankam pa je sodišče dolžno na glavni obravnavi zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo ter listin in drugega dokaznega gradiva (prvi odstavek 8. člena). Ta določba se nanaša na narok pred sodiščem in na ustno prevajanje, 9. člen ZKP pa govori o prevajanju v primeru pisne komunikacije. Tudi v tem členu je določeno, da je slovenski jezik, v katerem sodišče pisno komunicira s strankami (izjema je drugi odstavek tega člena, ki se nanaša na italijansko in madžarsko narodno skupnost). Tretji odstavek 9. člena ZKP pa nalaga sodišču le prevod vabil, odločb in drugih pisanj (obtožnica, zasebna tožba, pritožba ipd.) osebam, ki jim je odvzeta prostost. S tema določbama je (med drugim) v kazenskem postopku izpeljana pravica do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena Ustave.

7. Vložnikovo uveljavljanje kršitve 8. člena ZKP je pravno zgrešeno, saj pri pošiljanju vabila na glavno obravnavo ne gre za uporabljanje svojega jezika pri procesnem dejanju ali na glavni obravnavi. Po vsebini vložnik pravzaprav uveljavlja kršitev 9. člena ZKP. Ob dejstvu, da je zoper obtoženca sicer odrejen pripor, vendar mu prostost ni odvzeta, ker je na begu, sodišče ni dolžno skrbeti za prevajanje listin v jezik, ki ga razume oziroma uporablja v postopku pred sodiščem. Zato je sodišče ravnalo v skladu z zakonom, ko je obtožencu vabilo na glavno obravnavo poslalo v slovenskem jeziku. Vabilo pa je bilo treba prevesti v angleški jezik zaradi vročanja v Ugando po diplomatski poti. Vložnik kršitve a) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, češ da obtoženec ni bil takoj in podrobno v jeziku, ki ga razume, seznanjen o bistvu in vzrokih kazenske obtožbe, ki ga bremeni, ne konkretizira, zato te trditve Vrhovno sodišče ni moglo presoditi. Po prvem odstavku 424. člena ZKP je vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti dolžan ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo mora tudi obrazložiti. V obravnavanem primeru pa vložnik tega v zvezi z zatrjevano kršitvijo a) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ni storil. 8. Vložnik ne more uspeti z navedbami, s katerimi razloge izpodbijanega pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga begosumnosti označuje za domneve, ter zatrjevanjem, da vsebina listin, ki jih je vložil v spis, dokazuje, da ima obtoženec v Ugandi legalno bivališče, da se tam ne skriva, da ima hotelsko osebje stike z obtožencem. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je (med drugim) podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vložnik v zahtevi našteva listine, ki jih je priložil pritožbi, ter navaja, da vsebina teh listin ni takšna, kakršna je razvidna iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Po oceni Vrhovnega sodišča predložene listine oziroma njihova vsebina ne predstavlja odločilnih dejstev. Odločilno namreč je, da se je obtoženec iz Italije (začasno) preselil v Ugando, da je sodišču sporočil svoj naslov v Ugandi, da na tem naslovu ne sprejema sodnih pošiljk ter da se na vabila sodišča ne odziva. Vse te okoliščine kažejo na obstoj pripornega razloga begosumnosti. S takimi navedbami vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podaja lastno oceno predloženih listin, ki za odločitev o obstoju pripornega razloga v obravnavani zadevi niti niso pravno relevantne, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Končno vložnik še navaja, da predsednica obravnavnega senata ni sledila navodilom Ministrstva za pravosodje, ki je v dopisu z dne 5. 2. 2009 dalo jasne napotke, kako je treba opraviti vročitev vabila na glavno obravnavo v Ugando. Vložnik meni, da predsednica senata tem navodilom zavestno ni sledila. V nasprotnem primeru bi s strani pravosodnih organov Republike Ugande zagotovo prejela uradno informacijo o opravljeni vročitvi. Prav tako predsednica senata ni upoštevala določbe 120. člena ZKP, na podlagi katere bi bilo mogoče opraviti vročitev z nabitjem izpodbijanega sklepa na oglasno (pravilno: sodno) desko.

10. Tudi takim vložnikovim trditvam ni mogoče slediti. Vložnik ne izrecno ne po vsebini ne obrazloži, za katero kršitev določb kazenskega postopka naj bi šlo pri domnevnem sodničinem neupoštevanju dopisa Ministrstva za pravosodje. Določba tretjega odstavka 120. člena ZKP, po kateri bi po vložnikovem mnenju bilo mogoče obtožencu vročiti vabilo na glavno obravnavo z nabitjem na sodno desko, v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Obtoženec ima zagovornika, ki je sodišču sporočil spremembo obtoženčevega naslova, zato pogoj za nabitje vabila na sodno desko ni izpolnjen.

C.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obtoženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obtoženega E. C. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.