Jedro

Dediči primarno uveljavljajo svoje pravice v zapuščinskem postopku. Če jim je bila dana možnost, da jih v njem uveljavljajo, jih po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka ne morejo več uveljavljati v pravdi. Če v zapuščinskem postopku sodelujejo, jih pravnomočni sklep o dedovanju veže.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožnika sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zapuščinska obravnava po pokojnem J. G. ne opravi, ker ni zapustil premoženja.

2. Zoper sklep vlagata pritožbo zakonita dediča V. in R. G. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Predlagata razveljavitev in izvedbo zapuščinske obravnave oziroma vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ter naložitev plačila stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi ostalima dvema dedinjama. Sodišču očitata absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče izdalo sklep brez zapuščinske obravnave, jima je onemogočilo sodelovanje v postopku in kršilo pravico do izjave. V sklepu ni razlogov o obsegu zapustnikovega premoženja. Ne drži, da ga ni zapustil. V zapuščino sodijo nepremičnine, za katere prilagata zemljiškoknjižne izpiske. Predlagata, naj sodišče opravi še poizvedbe pri GURS. Napačno je uporabljen 203. člen ZD.

3. V dopolnitvi pritožbe, vloženi 6. 6. 2014, vztrajata pri pritožbenih navedbah z dne 4. 6. 2014. Ugotavljata, da je pri nepremičninah zapustnika v zemljiški knjigi vknjižena prepoved odtujitve v korist dedinje E. P. na podlagi notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 8. 6. 2010. Sodišču očitata napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o vsebini pogodbe. Iz previdnosti in podredno navajata, da ima navedena pogodba pravno veljavo darila, ki ga je treba všteti in vrniti v zapuščino po pokojnem zapustniku. Zahtevata svoj nujni dedni delež. Vztrajata pri izvedbi naroka za glavno obravnavo.

4. Zakoniti dedinji A. G. in E. P. (zapustnikova vdova in hči) na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Dedovanje se uvede s trenutkom smrti (132. člen ZD).

7. Izpodbijani sklep je sodišče oprlo na prvi odstavek 203. člena ZD, po katerem zapuščinsko sodišče lahko odloči, da se zapuščinska obravnava ne opravi, če po podatkih smrtovnice zapustnik ni zapustil premoženja, ali če je pokojnik zapustil samo premično premoženje, pa nobeden od tistih, ki so upravičeni dedovati, ne zahteva obravnave (drugi odstavek 203. člena ZD).

8. Drži, da je imelo za tako odločitev oporo v podatkih spisa, saj je v njem pogodba o dosmrtnem preživljanju, s katero je zapustnik že za časa življenja razpolagal z vsem svojim premoženjem. Vendar sta pritožnika v pritožbi zahtevala opravo zapuščinske obravnave in v njej napovedala, da želita uveljavljati svoje pravice iz naslova dedovanja. Sodišče je predlog dedičev sicer pravilno upoštevalo. Opravilo je narok zapuščinske obravnave, vendar izpodbijanega sklepa ni razveljavilo. Dedičem je pojasnilo svoje naziranje o obsegu zapuščine. O spornih dejstvih, izraženih s strani dedičev na zapuščinski obravnavi, niti o v pritožbi uveljavljanih pravicah pritožnikov pa ni odločilo. Ugovarjala sta tako ugotovitvam sodišča o obsegu zapustnikovega premoženja, trdila, da je bilo premoženje, s katerim je razpolagal s pogodbo o dosmrtnem preživljanju v korist ene od dedinj, darilo, uveljavljala nujni delež in zaradi prikrajšanja nujnih deležev zahtevala vračanje daril v zapuščino. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi izhaja, da je zapustnikova vdova zahtevkom pritožnikov nasprotovala, za primer, če bi bili glede obsega zapuščine utemeljeni, pa tudi sama najavljala svoj zahtevek iz naslova skupnega premoženja zakoncev.

9. Dediči primarno uveljavljajo svoje pravice v zapuščinskem postopku. Če jim je bila dana možnost, da jih v njem uveljavljajo, jih po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka ne morejo več uveljavljati v pravdi. Če v zapuščinskem postopku sodelujejo, jih pravnomočni sklep o dedovanju veže (220. člen ZD). To pa pomeni, da mora zapuščinsko sodišče v zvezi s podanimi zahtevki pritožnikov v zvezi z uveljavljanjem njunih pravic odločati v zapuščinskem postopku. Če so o tem med dediči sporna dejstva, pa mora ravnati skladno z določbami ZD o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi dedičev z manj verjetno pravico na pravdo (210., 211. in 212. člen ZD).

10. Po povedanem je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V njem naj ponovno opravi zapuščinsko obravnavo in na njej ravna v skladu z določbami ZD, ugotovi sporna dejstva med dediči o obsegu zapuščine, pridobi izjavo ostalih dveh dedinj o njunem stališču do uveljavljanja nujnega deleža obeh pritožnikov, razčistiti, ali so med njimi morebiti sporna dejstva, od katerih je odvisna višina nujnega deleža in v zvezi s tem ravna v skladu z določbami 210., 211. in 212. člena ZD.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.