Jedro

Premoženjsko korist, ki jo je obsojenec pridobil za drugega, v konkretnem primeru predstavljajo nenamensko uporabljena sredstva Sklada - v obsegu, v katerem so bila porabljena za vračilo kreditov, je druga oseba pridobila protipravno premoženjsko korist, saj sicer kreditov ne bi dobila povrnjenih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo K 52/2009 z dne 9. 11. 2009 obsojenega V. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 885/2009 z dne 5. 3. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, napadeni sodbi spremeni in obsojenca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja ali pa sodbo razveljavi in jo vrne ponovno v sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Mnenja je, da je prvostopenjsko sodišče obsojencu očitano dejanje pravilno pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje; bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa tudi ni podana, saj v obravnavanem primeru ni šlo za vprašanje višine premoženjske škode glede na pridobivanja kredita ali nepovratnih sredstev, o čemer po mnenju vložnika zahteve prvostopenjska sodba nima jasnih razlogov, temveč za vprašanje nezakonite uporabe sredstev sklada, ki sta jih pridobila koristnika teh sredstev.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil dostavljen zagovorniku obsojenca in obsojencu, da se o njem izjavita, vendar izjave nista podala.

5. Vlagatelj v zahtevi izraža stališče, da je glede na obsojencu očitani sklenitvi dveh pogodb, in sicer 29. 11. 1999 ter 12. 6. 2001, za črpanje povratnih in nepovratnih sredstev Sklada za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja, ki jih je ta Sklad poprej odobril M. K., ti dve dejanji obsojenca, glede na potek časa med njima, obravnavati ločeno, torej kot dve kaznivi dejanji in ne kot eno. V tem primeru pa bi bilo treba upoštevati določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki določa zastaralni rok deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Vlagatelju v tem delu ni mogoče pritrditi, saj sta bili obe dejanji storjeni na podlagi dogovora, ki ga je obsojenec sklenil z zakoncema K., o načinu izkoriščanja sredstev Sklada za poravnavo kreditov, ki sta jih v letu 1998 dobila od H. (v skupnem znesku 48,221.766,00 SIT), kot je pravilno zaključilo in utemeljilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Dejstvo sklenitve dveh pogodb je tako predstavljalo le sukcesivni izvršitveni način pri pridobitvi potrebnih sredstev Sklada za realizacijo navedenega končnega cilja, zato časovni razmak med prvo in drugo sklenitvijo pogodbe ni imel relevantnega pomena. Utemeljenost takšnega zaključevanja je v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje med drugim oprto na izrecno izpovedovanje R. K. o obstoju takšnega dogovora z obsojencem ob prijavah na razpis Sklada. Obsojencu očitano kaznivo dejanje je bilo tedaj pravilno pravno opredeljeno in zato kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni bila ugotovljena.

6. Vlagatelju ni mogoče pritrditi niti v delu, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z ugotovljeno višino premoženjske škode. Trditev, da se lahko glede ugotavljanja premoženjske škode upošteva le nenamensko črpanje nepovratnih sredstev, ne pa kreditov, ker gre v tem delu lahko le za nepremoženjsko korist (razen v primeru, če bi bile v pogodbi določene obresti nižje od običajnih obresti), v obravnavanem primeru ni upoštevna. Obsojencu se namreč očita pridobitev protipravne premoženjske koristi za drugega v zvezi z nenamensko uporabo dodeljenih sredstev Sklada M. K., pri čemer je bila ta nenamenskost izražena v uporabi (več kot 70 %) teh sredstev za vračilo štirih dolgoročnih kreditov, ki sta jih imela K. odobrene pri H. Na ta način so se torej poravnavale obveznosti do H. in v tem obsegu je torej ta H. pridobila protipravno premoženjsko korist, saj ji sicer K. teh kreditov očitno ne bi zmogla poplačati. Razmerje med M. K. in Skladom (ter v tem pogledu vprašanje povratnih in nepovratnih sredstev) na to ugotovljeno protipravno premoženjsko korist v korist H. ni imelo nobenega vpliva. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v izpodbijani sodbi niso bile storjene niti očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena.

7. Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.