Jedro

Sporno je ravnanje tožnika, ko je na kmetijsko zemljišče v nasprotju z namensko rabo kmetijskega zemljišča, odložil zabojnike, palete, ostale različne predmete ter nasut gramoz. Zato je inšpektor pravilno odredil ukrep, da mora iz parcele, ki je kmetijsko zemljišče, navedene predmete odpeljati, kmetijsko površino pa začeti uporabljati izključno v kmetijske namene. Brez ustreznih dovoljenj oziroma brez spremembe namembnosti zemljišča je namreč vsako odlaganje oziroma skladiščenje zabojnikov, palet in ostalih predmetov na kmetijskem zemljišču nedopustno, saj se s tem kmetijsko zemljišče onesnažuje, zavira rast rastlin in z nasutim gramozom tudi degradira.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Kmetijska inšpekcija Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in 4. člena, 6. člena, 7. člena ter 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) z točko 1 izreka pri tožniku na kmetijskem zemljišču s parc. št. 1464, k.o. ..., ugotovila nenamensko rabo kmetijskega zemljišča, kar je skladno z ugotovitvami pregleda na terenu. Zato je tožniku naložila, da odstrani vse odložene zabojnike, palete, ostale različne predmete ter nasut gramoz, ki so skladiščeni na zemljišču s parc. št. 1464, k.o. ... Kmetijska površina se mora obdelati ter jo začeti uporabljati izključno in samo v kmetijske namene ter jo tudi nadalje primerno vzdrževati. Tožnik mora izpolniti pogoje iz prve točke izreka do 20. 5. 2013 (točki 1 in 2 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve; o morebitnih stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom (točki 3 in 4 izreka).

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Brezpredmetna je navedba tožnika, da so zabojniki, palete in ostalo namenjeni kmetijski pridelavi in se predmetno kmetijsko zemljišče uporablja za kmetijski namen, je potrebno v skladu z ZKZ preprečevati onesnaženje ali drugačno degradacijo kmetijskih zemljišč. Brez spremembe namembnosti in brez ustreznih dovoljenj je vsako odlaganje in skladiščenje zabojnikov, palet in ostalih predmetov na kmetijskem zemljišču nedopustno (6. člen ZKZ).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ugovarja, da izpodbijana odločba ni zakonita, saj nima obveznih sestavin, kot jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi drugostopenjski organ je zgolj povzel pritožbene navedbe in pojasnil, da posegi na kmetijsko zemljišče niso dopustni, dokler se namembnost zemljišča ne spremeni, oziroma se ne pridobi potrebnih dovoljenj. Oba upravna organa se pri odločitvi sklicujeta na prvi odstavek 4. člena ZKZ, ki opredeljuje namensko rabo kmetijskega zemljišča ter 7. člen ZKZ in 32. člen ZIN. Iz odgovora Občine Komenda v točki 4 glede podatkov o namenski rabi prostora za parc. št. 1464, k.o. ..., je navedeno, da je namenska raba delno K1 - najboljša kmetijska površina in delno K2 - druge kmetijske površine. Vendar pa kmetijskih inšpektor ni opredelil kakšen status naj bi imelo zemljišče na spornem delu predmetne parcele. Iz podatkov GURS izhaja, da predstavlja sporna parcela v izmeri 31.161 m2, kmetijske površine 26.985 m2, pozidanega zemljišča pa 4.176 m2. Od tega so najboljša kmetijska zemljišča 16.827 m2, druga kmetijska zemljišča pa 12.153 m2. Kmetijski inšpektor v izpodbijani odločbi ni opredelil kakšen je status zemljišč na konkretnem delu parcele in tudi ni opredelil obsega dela parcele, kjer je nasut gramoz. Tožnik ugovarja, da so zabojniki, palete in vse ostalo, ki se nahajajo na parceli št. 1464, k.o. ..., namenjeno kmetijski dejavnosti, saj se njegova kmetija ukvarja s pridelavo zelenjave in vrtnin. Ob objektih kmetije v Mostah, kjer tožnik živi in dela, ni možnosti širjenja kmetije. Tako je bil tožnik prisiljen del kmetijske dejavnosti opravljati na parceli 1464, k.o. ..., ki je najbližja kmetiji. Res pa je, da je v manjšem delu te parcele tožnik navozil gramoz, saj je mislil, da bo sprejeta njegova pobuda glede spremembe namenske rabe zemljišče za zazidavo potrebnih kmetijskih objektov.

Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da so po izdaji izpodbijane odločbe na strani tožnika nastale nove bistvene spremenjene okoliščine, o katerih je bila tudi tožena stranka obveščena, česar pa ni upoštevala v odločbi z dne 16. 6. 2014. Tako je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter v posledici tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Po roku za izpolnitev pogojev iz izreka izpodbijane odločbe, po 20. 5. 2013, je tožnik pridobil lokacijsko informacijo Občine Komenda o možnosti gradnje nezahtevnih in enostavnih objektov. Na spornem delu parcele je tako postavil montažni šotor, v katerega je pospravil zabojnike, palete ter ostale predmete, navedene v točki 1 izreka izpodbijane odločbe. Montažni šotor tožnik uporablja izključno za kmetijske namene, to je skladiščenje kmetijskih pridelkov. Nasuti gramoz pa je talna podlaga v montažnem šotoru. Že v letu 2009 je tožnik prejel mnenje Kmetijsko svetovalne službe za upravičenost izgradnje objekta - strojne lope na parceli št. 1464 in ostalih v k.o. ... Postavitev objekta je bila tako po mnenju tožnika že takrat upravičena, saj je bil namen tožnika povečanje in preselitev kmetije in je bil tak objekt nujno potreben za nemoteno opravljanje kmetijske dejavnosti. Tožnik je navedeno tudi ugovarjal v dopolnitvi pritožbe 4. 4. 2013. Toženo stranko je o teh dejstvih obvestil, vendar se tožena stranka pri odločanju o tem ni opredelila, niti ni tega dejstva upoštevala. Iz točke 1 lokacijske informacije z dne 18. 3. 2013 je razvidno, da je na parceli št. 1464, k.o. ..., dovoljena postavitev oz. novogradnja enostavnega objekta. Iz točke 6 izhaja, da so na območjih najboljših in drugih kmetijskih zemljišč (K1 in K2) možni tudi posegi: gradnja začasnih objektov v skladu s Pravilnikom o vrstah zahtevnih in manj zahtevnih in enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju Pravilnik). Iz 4. člena tega Pravilnika izhaja, da so enostavni objekti tudi začasni objekti, namenjeni skladiščenju. Iz 12. točke lokacijske informacije pa izhajajo pogoji za gradnjo enostavnih objektov, ki jih je tožnik v celoti upošteval. Tožnik v tožbi navaja, da sporno zemljišče uporablja v skladu z namenom, kot ga določa 4. člen ZKZ. Poseg oziroma postavitev montažnega šotora je zakonit poseg na kmetijsko zemljišče, kar pomeni, da se sporni del zemljišča uporablja kot za kmetijske namene in v skladu z določbami ZKZ. Glede na to, da je parcela št. 1464, k.o. ... opredeljena delno kot K1 in delno kot K2 zemljišče, in da kmetijski inšpektor ni opredelil statusa spornega zemljišča, se v skladu s 3.č členom ZKZ brez spremembe namenske rabe lahko postavljajo začasni objekti, tako na trajno varovanih kmetijskih zemljiščih oziroma najboljših zemljiščih kakor tudi na območjih ostalih kmetijskih zemljišč.

Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je potrebno kmetijsko površino obdelovati, vendar obrazložitev izpodbijane odločbe tega ne vsebuje. V njej ni naveden obseg oz. površina, ki bi se morala obdelati in uporabljati, kar pomeni, da odločba tudi ni izvršljiva. Tožena stranka ni vpogledala v prostorske akte Občine Komenda, ki določajo perspektivo koriščenja spornega zemljišča tudi na način, kot ga izvaja tožnik. Navedeno pomeni poseg v lastninsko pravico, ki ga naj sodišče presoja z uporabo načela sorazmernosti. Izpodbijana odločba nima pravno relevantnih dejstev in je tako pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Temu stališču potrjuje tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS v sodbi I U 582/2008 z dne 15. 9. 2010. Na podlagi predhodno navedenega izhaja, da vzpostavitev zemljišča v prvotno stanje, določeno z odrejenimi ukrepi, ni več potrebno. Tožnik je stanje saniral z vzpostavitvijo montažnega šotora, ki se uporablja za kmetijske namene oziroma uredil navedeno kmetijsko zemljišče za skladiščenje kmetijskih izdelkov, kar pomeni, da se kmetijsko zemljišče namensko uporablja. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo organa druge stopnje odpravi ter postopek ustavi. Podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek. V obeh primerih pa naj sodišče tožniku prisodi tudi povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Predmet spora v obravnavani zadevi je ukrep kmetijskega inšpektorja, oprt na 4. člen ZKZ in odrejen na podlagi 107. člena ZKZ. Iz podatkov upravnega spisa nesporno izhaja, da gre za ravnanje tožnika, ko je na kmetijsko zemljišče s parc. št. 1464, k.o. ..., v nasprotju z namensko rabo kmetijskega zemljišča, odložil zabojnike, palete, ostale različne predmete ter nasut gramoz. Zato je inšpektor odredil ukrep, da mora iz parc. št. 1464, k.o. ..., ki je kmetijsko zemljišče, do 20. 5. 2013, navedene predmete odpeljati, kmetijsko površino pa začeti uporabljati izključno v kmetijske namene. Med strankama ni sporno, da je tožnik na predmetno zemljišče odlagal zabojnike in palete. Tudi ni sporno, da je na predmetno parcelo navozil gramoz ter da gre za kmetijsko zemljišče. Na podlagi 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaženje ali drugačno degradiranje. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, ki so za človeka nujno potrebno dobrine, je že v Ustavi RS in na njenih podlagah sprejetih zakonih urejeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč, zlasti najboljših kmetijskih zemljišč. Na podlagi 7. člena ZKZ mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča med drugim obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar, uporabljati zemljišču in kraju primerne metode kmetovanja za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaževanja ter zagotavljati trajno rodovitnost zemljišča. Kot je tožniku povsem pravilno pojasnil pritožbeni organ pomeni odlaganje zabojnikov, palet in ostalih stvari ter navažanje gramoza na kmetijsko zemljišče degradiranje kmetijskega zemljišča. Tožnik sam priznava, da je navozil gramoz in s tem degradiral kmetijsko zemljišče. Brez ustreznih dovoljenj oziroma brez spremembe namembnosti zemljišča je vsako odlaganje oziroma skladiščenje zabojnikov, palet in ostalih predmetov na kmetijskem zemljišču nedopustno, saj se s tem kmetijsko zemljišče onesnažuje, zavira rast rastlin in z nasutim gramozom tudi degradira. Do spremembe namembnosti zemljišča oz. do pridobitve potrebnih dovoljenj niso dopustni posegi na kmetijsko zemljišče, kar je tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ.

Tožnik se sklicuje tudi na dejstva, da je po roku za izpolnitev izrečenega ukrepa, torej po 20. 5. 2013, pridobil lokacijsko informacijo Občine Komenda o možnosti gradnje nezahtevnih oz. enostavnih objektov. Na spornem delu parcele je postavil montažni šotor, v katerega je postavil zabojnike, palete ter ostale različne predmete, navedene v točki 1 izreka izpodbijane odločbe (lokacijska informacija Občine Komenda z dne 18. 3. 2013). Vendar pa je potrebno tožniku pojasniti, da je upravni organ dolžan odločati na podlagi dejstev in dokazov, ki obstojajo oziroma so ugotovljeni in dokazani v postopku do izdaje izpodbijane odločbe. Ta pa je bila nesporno izdana 17. 1. 2013. Okoliščine, ki so nastale po tem datumu, ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Lahko pa bodo imele vpliv na nadaljevanju postopka, saj naloženega inšpekcijskega ukrepa morda ne bo potrebno izvršiti.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da izpodbijana odločba nima sestavin kot jih zahteva 214. člen ZUP. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena in je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Tudi po presoji sodišča je predmetna parcela št. 1464, k.o. ... nesporno kmetijsko zemljišče. V izreku izpodbijane odločbe je navedeno ravnanje tožnika, ki ni v skladu z namensko rabo kmetijskega zemljišča in ki predstavlja onesnaževanje in degradiranje kmetijskih zemljišč. Predmetno dejansko stanje pa se razlikuje od ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi, ki se nanjo sklicuje tožnik (sodba Upravnega sodišča RS I U 582/2008 z dne 15. 9. 2010). Neutemeljen pa je tudi ugovor tožnika, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti zaradi nedoločnosti predmeta izvršbe. Po mnenju sodišča je predmet in način izvršitve izpodbijane odločbe dovolj natančno opredeljen in ga je tudi možno izvršiti. Iz izreka nesporno izhaja, da je na parceli št. 1464, k.o. ..., ki je v lasti tožnika, ugotovljena nenamenska raba kmetijskega zemljišča. Tožniku pa se nalaga, da mora najkasneje do 20. 5. 2013 odstraniti vse odložene predmete in nasut gramoz ter začeti to zemljišče uporabljati izključno v kmetijske namene.

Neutemeljen je ugovor tožnika, ki se nanaša na zatrjevano kršitev lastninske pravice tožnika nad spornim zemljiščem. Ustava RS predvideva določene omejitve v javnem interesu. Na podlagi 107. člena ZKZ je kmetijski inšpektor pooblaščen, da odredi vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, kolikor je bila spremenjena namembnost. V 4. členu ZKZ določa, da je potrebno kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z namenom in prepoveduje degradiranje teh zemljišč. Določitev zemljišč primernih za kmetijsko pridelavo in za drug namen je možna le z planskimi akti RS ali lokalnih skupnosti v skladu z zakonom. To pomeni, da zaradi varovanja kmetijskih zemljišč javni interes prevladuje nad zasebnim interesom posameznih lastnikov kmetijskih zemljišč. Pri tem pa je pomembno stanje, ki je bilo ugotovljeno v času izdaje izpodbijane odločbe, torej v danem primeru stanje na dan 17. 1. 2013, ko je bila izdana prvostopenjskega inšpekcijska odločba.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.