Jedro

V skladu s pravili pravdnega postopka morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Pri tem pa je ključno, da sodišče navede konkretne vsebinske razloge in na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.

Pri nekaterih oškodovancih pride do zdravstvenih težav tudi v primeru hrupa pod mejno vrednostjo, pri nekaterih oškodovancih pa do zdravstvenih težav ne pride niti v primeru, ko hrup presega mejno vrednost. Mejne vrednosti hrupa pod dovoljeno mejo zato ni mogoče per se enačiti z nezmožnostjo nastanka naglušnosti. Oškodovanca je namreč treba skladno s tako imenovano teorijo jajčne lupine (egg skull rule) vzeti takšnega, kot je, ter je zato upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je del škode lahko tudi posledica njegove posebne preobčutljivosti ali njegovih osebnih lastnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici nerazdelno plačati 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.749,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo dejstva, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 9. 1989 dalje, zato je izostala presoja tožničine prisotnosti oziroma odsotnosti z dela za celotno obdobje zaposlitve (25 let), saj se je sodišče opredeljevalo zgolj do zadnjih 14 let njene zaposlitve. Poleg tega je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila tožnica v obdobju zadnjih 14 let odsotna z dela približno 7 let ter da je bila od začetka leta 2010 do novembra 2014 prisotna le dva ali tri mesece, saj iz tabele pregleda strukture obračunanih ur (priloga B11) to ne izhaja. Meni, da je napačna ugotovitev o njeni odsotnosti z dela vodila tudi v zmoten zaključek sodišča, da do daljšega neposrednega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev na delu ni moglo priti. Nadalje navaja, da je pri njej nesporno ugotovljen upad sluha in postavljena diagnoza naglušnosti, pri čemer tožena stranka ni izkazala, da tožnica hrupu ni bila izpostavljena zgolj na delovnem mestu. Poudarja, da tudi če hrup ne presega mejnih vrednosti 80 dB, to še ne pomeni, da težave s sluhom niso posledica hrupa (v sicer še dovoljenih mejah) na delovnem mestu. Izpostavlja oceno tveganja iz leta 2001 za tožničino delovno mesto, iz katere izhaja, da je bila izmerjena izpostavljenost hrupu 84 dB, pri čemer tožena stranka ni predložila meritev, ki so bile podlaga tej oceni. Poudarja, da tudi če je bil upad sluha medicinsko prvič ugotovljen leta 2015, to ne pomeni, da do upada sluha ni prišlo že prej. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naglušnost ni posledica dela v hrupu in posledično ni treba postaviti izvedenca otorinolaringologa. Ne strinja se tudi z nepojasnjenim zaključkom sodišča prve stopnje, da breme teže 1,75 kg, ki ga tožnica v 25 sekundah dvigne vsaj dvakrat, večkrat ga dviguje z višine 1 meter ali manj, ne predstavlja težjega bremena in stalne obremenitve v nefizioloških položajih. Meni, da tak zaključek ne zadostuje, poleg tega pa sodišče nima ustreznega znanja za takšno ugotovitev, izvedenca medicinske stroke pa ni postavilo. Meni tudi, da dokazni predlog za zaslišanje prič A.A. in B.B. ni bil podan prepozno, saj je bil predlog podan v sklopu odgovora na pripravljalno vlogo tožene stranke. Poudarja, da se sodišče tudi ni opredelilo do navedb, da delovno mesto ni bilo prilagojeno tožničini nadpovprečni višini. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnice odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, in sicer je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Pritožba utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazni predlog za postavitev izvedenca ortopeda je tožnica pravočasno podala na prvem naroku za glavno obravnavo 22. 9. 2017. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo 24. 11. 2017 zgolj z obrazložitvijo, da vsi ostali predlagani dokazi ne bodo izvedeni, ker je dejansko stanje ugotovljeno na podlagi drugih dokazov. Sodišče prve stopnje niti v sodbi ni navedlo razloga za zavrnitev tega dokaznega predloga. V skladu s pravili pravdnega postopka morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Pri tem pa je ključno, da sodišče navede konkretne vsebinske razloge in na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca otorinolaringologije s splošno obrazložitvijo v 14. točki sodbe, da izvedenca ni bilo treba postaviti glede na druge izvedene dokaze. Poleg tega, da sodišče prve stopnje ni (zadostno) obrazložilo zavrnitve dokaznih predlog za postavitev izvedencev, je utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja angažirati izvedenca medicinske stroke, saj sodišče ni imelo ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko samo presojalo vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na delovnem mestu na nastanek bolezni. Takšna presoja tudi ni mogoča na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica v zadnjih letih pogosto odsotna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za zaslišanje prič A.A. in B.B.. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da je tožnica navedeni dokazni predlog podala prepozno, to je po prvem naroku za glavno obravnavo. Ne drži, da je bil dokazni predlog podan kot odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke, saj ga je tožnica podala zaradi nasprotovanja dokaznemu predlogu za zaslišanje priče C.C., podanega s strani tožene stranke že v odgovoru na tožbo.

8. Tožnica v pritožbi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do prilagojenosti delovnega mesta tožničini nadpovprečni telesni višini. Tega tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, zato pritožbena navedba ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode v znesku 11.500,00 EUR. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da je bila zaradi narave dela pri toženi stranki (hiter tempo, prisilni položaj in konstanten hrup) razvrščena v III. kategorijo invalidnosti ter da je utrpela okvaro sluha - naglušnost. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan, zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo.

10. Utemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tožničine prisotnosti na delu v celotnem obdobju njene zaposlitve pri toženi stranki, kar je lahko vodilo do preuranjenega zaključka, da do daljšega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev ni moglo priti. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti dejansko stanje za celotno obdobje tožničine zaposlitve tako pri presoji njene prisotnosti kot tudi pri presoji delovnih pogojev in dela pri toženi stranki. Omejitev na zadnjih 7 let (od leta 2007) tožničine zaposlitve ne omogoča celovitega zaključka, da do poklicne bolezni tožnice ni prišlo pri ali v zvezi z delovnim mestom oziroma delom. Sodišče niti ni pojasnilo, zakaj je presojo omejilo na navedeno obdobje. Dejstvo, da tožena stranka z evidenco prisotnosti pred tem ni razpolagala, ne more biti utemeljen razlog za to. Poleg tega sodišče prve stopnje ni imelo ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko samo ugotovilo, koliko bi morala biti tožnica odsotna z dela, da k sedanjemu zdravstvenemu stanju ne bi doprineslo delo pri toženi stranki oziroma nasprotno, kolikšna prisotnost bi lahko pomenila, da je prišlo do poklicne bolezni zaradi daljšega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev. Enako velja za zaključek, da dejstvo, da je bila tožnica zaposlena zgolj za 4 ure ob upoštevanju pretežne odsotnosti pomeni, da do daljšega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev na delu ni prišlo. Slednje bo moralo sodišče prve stopnje raziskati s pomočjo izvedenca medicinske specializacije v ponovljenem sojenju, pri čemer sodišče ni vezano na predlog stranke glede specializacije izvedenca. Sodišče prve stopnje bo zato lahko v ponovljenem postopku namesto ali poleg predlaganega izvedenca otorinolaringologa in ortopeda postavilo izvedenca medicine dela, če bo ugotovilo, da je to potrebno za odločitev zaradi specialnega strokovnega znanja.

11. Pritožba tudi utemeljeno izpostavlja, da okoliščina, da hrup ne presega mejnih vrednosti, še ne pomeni, da tožničine zdravstvene težave niso posledica hrupa na delovnem mestu. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno, saj lahko pri nekaterih oškodovancih pride do zdravstvenih težav tudi v primeru hrupa pod mejno vrednostjo, pri nekaterih oškodovancih pa do zdravstvenih težav ne pride niti v primeru, ko hrup presega mejno vrednost. Mejne vrednosti hrupa pod dovoljeno mejo zato ni mogoče per se enačiti z nezmožnostjo nastanka naglušnosti. Oškodovanca je namreč treba skladno s tako imenovano teorijo jajčne lupine (egg skull rule) vzeti takšnega, kot je, ter je zato upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je del škode lahko tudi posledica njegove posebne preobčutljivosti ali njegovih osebnih lastnosti. Tako vpliv hrupa na delovnem mestu na tožničino zdravstveno stanje kot tudi morebitna ugotovitev, da je del škode posledica tožničinih osebnih lastnosti, pa bi lahko ugotovilo sodišče le s pomočjo izvedenca medicinske stroke.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev v tej fazi spora niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. in 355. člena ZPP)

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti s strani tožnice predlagane dokaze in po potrebi ponoviti že izvedene dokaze. Šele potem, ko bo na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugotovilo odločilna dejstva, ali je zdravstveno stanje tožnice posledica daljšega neposrednega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev na delovnem mestu, bo ob upoštevanju relevantnega materialnega prava lahko sprejelo dokazno oceno in odločilo o tožbenem zahtevku.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.